Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Z enako izrednostjo, usodnostjo, odločnostjo, patetiko in seveda tudi z najpogosteje anonimnim pogumom in požrtvovalnostjo
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Kar preseneča, pa je to, da nihče od ministrov ni v zadnjem trenutku odklonil sodelovanja. Kajti ko jih je mandatar ali stranka povprašala o tem, ali bi hoteli ministrovati v slovenski vladi, kandidati niso še nič vedeli o virusu in grozeči kataklizmi. Menili so, da bo to eno tako običajno ministrovanje. Malo božanja ega, malo parlamentarnih prepirov, malo premeščanja uradnikov, malo pojavljanj v Odmevih in večni ponos pri gospe ženi. Potem pa tik pred svečano zaobljubo nastopi kriza, ki lahko ministrovanje – ampak resnično na vseh ministrstvih – spremeni v nočno moro. A nihče ni pokleknil, nihče ni spustil prijema, ki bi pretrgal vladno verigo. Ali zaradi stremuštva ali zaradi zaupanja v lastne sposobnosti, to bomo ocenjevali čez mesece.
In če ostanemo pri ministrih. Zadnjič je Žiga Turk, ki je bil že nekoč za ministra v eni Janševih vlad, primerjal samoizolacijo naroda s skrivanjem Ane Frank. Da če je bilo dekle zaprto v oni hiši dve leti, bomo pa mi ja tudi teh nekaj tednov. Na prvi pogled malce neposrečena izjava gospoda profesorja … na drugi pogled pa je primerjava povsem na mestu in logična.
Zakaj gre? Cinik bi se norčeval iz Turka, češ da nas v Sloveniji leta 2020 ne lovi gestapo, ki nas bo potem strpal v koncentracijsko taborišče … A z nesrečno Ano le imamo nekaj skupnega. Tako kot je njo hromil strah, ki je bil simbolen in neviden, akoravno povsem stvaren sovražnik, se nam z virusom dogaja isto.
Virus smo mediji, ki imamo v podobnih primerih veliko veselja z ustvarjanjem vsebin, personificirali. Ljudje to od nas pričakujejo in potem s sladostrastjem groze gledamo onega rdečega hudiča, ki se vrti v večernih poročilih. Takšnega odurnega s tistimi izrastki je tudi lažje sovražiti in ko ima virus obraz, postane naš sovražnik. Gestapo našega časa. Razum sicer kriči, da to ni prav, ker je virus le del narave, kot smo tudi mi sami, in je verjetno znotraj narave manjša anomalija, kot je človeštvo, a razum z dnevnimi poročili izgubi bitko.
Zato nam je, čeprav smo v karanteni, lažje, ker vemo, da je zunaj vojna, ki jo bomo dobili. Če vemo, da gre za vojno, smo bolj pomirjeni, kot če bi nam kdo povedal, da gre samo za bivanje.
In nova vlada se je bitke lotila, kot se spodobi. Preizkušeni soldati iz leta 1991 so se ponovno zbrali. Od nekod so izvlekli celo Kacina, ki se je proslavil kot uradni govorec med osamosvojitveno vojno, potem pa nikoli več. In vladi se je zdelo, da se bo virus potuhnil, že ko bo slišal odločnega Jelka, kaj šele, ko ga bo videl. Ob poveljniku teritorialne obrambe, ob uradnem govorcu in ob nasploh militantno nabrušenih mladeničih ter seveda ob preizkušenih žandarjih se zdi, da bo zmaga naša. Hudiča, Kangler je lastnoročno zrušil celotno mesto, kako ne bi nekaj tako malega, kot je virus!
In imamo vojno. Z enako izrednostjo, usodnostjo, odločnostjo, patetiko in seveda tudi z najpogosteje anonimnim pogumom in požrtvovalnostjo. Jugoslovanska ljudska armada je postala virus, spremenila se je mogoče terminologija, strumna odločnost pa prav nič.
Če povzamemo potek, ki se ima zgoditi v naslednji tednih: odbili bomo vse napade, enote virusa bomo obdržali v večdnevni blokadi, kot vedno bodo najbolj nastradali vozniki kamionov, del prebivalstva pa bo odločno trdil, da najbolj pomaga šnops; nato pa bomo nekega dne na neki točki zmagali.
Žrtev se bomo redno spominjali in enkrat jeseni bo zadnji virus z ladjo iz Kopra zapustil ozemlje Slovenije. Mi pa se bomo naslednjih trideset let razdvojeni prepirali, kdo ga je v resnici premagal.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Z enako izrednostjo, usodnostjo, odločnostjo, patetiko in seveda tudi z najpogosteje anonimnim pogumom in požrtvovalnostjo
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Kar preseneča, pa je to, da nihče od ministrov ni v zadnjem trenutku odklonil sodelovanja. Kajti ko jih je mandatar ali stranka povprašala o tem, ali bi hoteli ministrovati v slovenski vladi, kandidati niso še nič vedeli o virusu in grozeči kataklizmi. Menili so, da bo to eno tako običajno ministrovanje. Malo božanja ega, malo parlamentarnih prepirov, malo premeščanja uradnikov, malo pojavljanj v Odmevih in večni ponos pri gospe ženi. Potem pa tik pred svečano zaobljubo nastopi kriza, ki lahko ministrovanje – ampak resnično na vseh ministrstvih – spremeni v nočno moro. A nihče ni pokleknil, nihče ni spustil prijema, ki bi pretrgal vladno verigo. Ali zaradi stremuštva ali zaradi zaupanja v lastne sposobnosti, to bomo ocenjevali čez mesece.
In če ostanemo pri ministrih. Zadnjič je Žiga Turk, ki je bil že nekoč za ministra v eni Janševih vlad, primerjal samoizolacijo naroda s skrivanjem Ane Frank. Da če je bilo dekle zaprto v oni hiši dve leti, bomo pa mi ja tudi teh nekaj tednov. Na prvi pogled malce neposrečena izjava gospoda profesorja … na drugi pogled pa je primerjava povsem na mestu in logična.
Zakaj gre? Cinik bi se norčeval iz Turka, češ da nas v Sloveniji leta 2020 ne lovi gestapo, ki nas bo potem strpal v koncentracijsko taborišče … A z nesrečno Ano le imamo nekaj skupnega. Tako kot je njo hromil strah, ki je bil simbolen in neviden, akoravno povsem stvaren sovražnik, se nam z virusom dogaja isto.
Virus smo mediji, ki imamo v podobnih primerih veliko veselja z ustvarjanjem vsebin, personificirali. Ljudje to od nas pričakujejo in potem s sladostrastjem groze gledamo onega rdečega hudiča, ki se vrti v večernih poročilih. Takšnega odurnega s tistimi izrastki je tudi lažje sovražiti in ko ima virus obraz, postane naš sovražnik. Gestapo našega časa. Razum sicer kriči, da to ni prav, ker je virus le del narave, kot smo tudi mi sami, in je verjetno znotraj narave manjša anomalija, kot je človeštvo, a razum z dnevnimi poročili izgubi bitko.
Zato nam je, čeprav smo v karanteni, lažje, ker vemo, da je zunaj vojna, ki jo bomo dobili. Če vemo, da gre za vojno, smo bolj pomirjeni, kot če bi nam kdo povedal, da gre samo za bivanje.
In nova vlada se je bitke lotila, kot se spodobi. Preizkušeni soldati iz leta 1991 so se ponovno zbrali. Od nekod so izvlekli celo Kacina, ki se je proslavil kot uradni govorec med osamosvojitveno vojno, potem pa nikoli več. In vladi se je zdelo, da se bo virus potuhnil, že ko bo slišal odločnega Jelka, kaj šele, ko ga bo videl. Ob poveljniku teritorialne obrambe, ob uradnem govorcu in ob nasploh militantno nabrušenih mladeničih ter seveda ob preizkušenih žandarjih se zdi, da bo zmaga naša. Hudiča, Kangler je lastnoročno zrušil celotno mesto, kako ne bi nekaj tako malega, kot je virus!
In imamo vojno. Z enako izrednostjo, usodnostjo, odločnostjo, patetiko in seveda tudi z najpogosteje anonimnim pogumom in požrtvovalnostjo. Jugoslovanska ljudska armada je postala virus, spremenila se je mogoče terminologija, strumna odločnost pa prav nič.
Če povzamemo potek, ki se ima zgoditi v naslednji tednih: odbili bomo vse napade, enote virusa bomo obdržali v večdnevni blokadi, kot vedno bodo najbolj nastradali vozniki kamionov, del prebivalstva pa bo odločno trdil, da najbolj pomaga šnops; nato pa bomo nekega dne na neki točki zmagali.
Žrtev se bomo redno spominjali in enkrat jeseni bo zadnji virus z ladjo iz Kopra zapustil ozemlje Slovenije. Mi pa se bomo naslednjih trideset let razdvojeni prepirali, kdo ga je v resnici premagal.
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Neveljaven email naslov