Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Z enako izrednostjo, usodnostjo, odločnostjo, patetiko in seveda tudi z najpogosteje anonimnim pogumom in požrtvovalnostjo
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Kar preseneča, pa je to, da nihče od ministrov ni v zadnjem trenutku odklonil sodelovanja. Kajti ko jih je mandatar ali stranka povprašala o tem, ali bi hoteli ministrovati v slovenski vladi, kandidati niso še nič vedeli o virusu in grozeči kataklizmi. Menili so, da bo to eno tako običajno ministrovanje. Malo božanja ega, malo parlamentarnih prepirov, malo premeščanja uradnikov, malo pojavljanj v Odmevih in večni ponos pri gospe ženi. Potem pa tik pred svečano zaobljubo nastopi kriza, ki lahko ministrovanje – ampak resnično na vseh ministrstvih – spremeni v nočno moro. A nihče ni pokleknil, nihče ni spustil prijema, ki bi pretrgal vladno verigo. Ali zaradi stremuštva ali zaradi zaupanja v lastne sposobnosti, to bomo ocenjevali čez mesece.
In če ostanemo pri ministrih. Zadnjič je Žiga Turk, ki je bil že nekoč za ministra v eni Janševih vlad, primerjal samoizolacijo naroda s skrivanjem Ane Frank. Da če je bilo dekle zaprto v oni hiši dve leti, bomo pa mi ja tudi teh nekaj tednov. Na prvi pogled malce neposrečena izjava gospoda profesorja … na drugi pogled pa je primerjava povsem na mestu in logična.
Zakaj gre? Cinik bi se norčeval iz Turka, češ da nas v Sloveniji leta 2020 ne lovi gestapo, ki nas bo potem strpal v koncentracijsko taborišče … A z nesrečno Ano le imamo nekaj skupnega. Tako kot je njo hromil strah, ki je bil simbolen in neviden, akoravno povsem stvaren sovražnik, se nam z virusom dogaja isto.
Virus smo mediji, ki imamo v podobnih primerih veliko veselja z ustvarjanjem vsebin, personificirali. Ljudje to od nas pričakujejo in potem s sladostrastjem groze gledamo onega rdečega hudiča, ki se vrti v večernih poročilih. Takšnega odurnega s tistimi izrastki je tudi lažje sovražiti in ko ima virus obraz, postane naš sovražnik. Gestapo našega časa. Razum sicer kriči, da to ni prav, ker je virus le del narave, kot smo tudi mi sami, in je verjetno znotraj narave manjša anomalija, kot je človeštvo, a razum z dnevnimi poročili izgubi bitko.
Zato nam je, čeprav smo v karanteni, lažje, ker vemo, da je zunaj vojna, ki jo bomo dobili. Če vemo, da gre za vojno, smo bolj pomirjeni, kot če bi nam kdo povedal, da gre samo za bivanje.
In nova vlada se je bitke lotila, kot se spodobi. Preizkušeni soldati iz leta 1991 so se ponovno zbrali. Od nekod so izvlekli celo Kacina, ki se je proslavil kot uradni govorec med osamosvojitveno vojno, potem pa nikoli več. In vladi se je zdelo, da se bo virus potuhnil, že ko bo slišal odločnega Jelka, kaj šele, ko ga bo videl. Ob poveljniku teritorialne obrambe, ob uradnem govorcu in ob nasploh militantno nabrušenih mladeničih ter seveda ob preizkušenih žandarjih se zdi, da bo zmaga naša. Hudiča, Kangler je lastnoročno zrušil celotno mesto, kako ne bi nekaj tako malega, kot je virus!
In imamo vojno. Z enako izrednostjo, usodnostjo, odločnostjo, patetiko in seveda tudi z najpogosteje anonimnim pogumom in požrtvovalnostjo. Jugoslovanska ljudska armada je postala virus, spremenila se je mogoče terminologija, strumna odločnost pa prav nič.
Če povzamemo potek, ki se ima zgoditi v naslednji tednih: odbili bomo vse napade, enote virusa bomo obdržali v večdnevni blokadi, kot vedno bodo najbolj nastradali vozniki kamionov, del prebivalstva pa bo odločno trdil, da najbolj pomaga šnops; nato pa bomo nekega dne na neki točki zmagali.
Žrtev se bomo redno spominjali in enkrat jeseni bo zadnji virus z ladjo iz Kopra zapustil ozemlje Slovenije. Mi pa se bomo naslednjih trideset let razdvojeni prepirali, kdo ga je v resnici premagal.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Z enako izrednostjo, usodnostjo, odločnostjo, patetiko in seveda tudi z najpogosteje anonimnim pogumom in požrtvovalnostjo
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Kar preseneča, pa je to, da nihče od ministrov ni v zadnjem trenutku odklonil sodelovanja. Kajti ko jih je mandatar ali stranka povprašala o tem, ali bi hoteli ministrovati v slovenski vladi, kandidati niso še nič vedeli o virusu in grozeči kataklizmi. Menili so, da bo to eno tako običajno ministrovanje. Malo božanja ega, malo parlamentarnih prepirov, malo premeščanja uradnikov, malo pojavljanj v Odmevih in večni ponos pri gospe ženi. Potem pa tik pred svečano zaobljubo nastopi kriza, ki lahko ministrovanje – ampak resnično na vseh ministrstvih – spremeni v nočno moro. A nihče ni pokleknil, nihče ni spustil prijema, ki bi pretrgal vladno verigo. Ali zaradi stremuštva ali zaradi zaupanja v lastne sposobnosti, to bomo ocenjevali čez mesece.
In če ostanemo pri ministrih. Zadnjič je Žiga Turk, ki je bil že nekoč za ministra v eni Janševih vlad, primerjal samoizolacijo naroda s skrivanjem Ane Frank. Da če je bilo dekle zaprto v oni hiši dve leti, bomo pa mi ja tudi teh nekaj tednov. Na prvi pogled malce neposrečena izjava gospoda profesorja … na drugi pogled pa je primerjava povsem na mestu in logična.
Zakaj gre? Cinik bi se norčeval iz Turka, češ da nas v Sloveniji leta 2020 ne lovi gestapo, ki nas bo potem strpal v koncentracijsko taborišče … A z nesrečno Ano le imamo nekaj skupnega. Tako kot je njo hromil strah, ki je bil simbolen in neviden, akoravno povsem stvaren sovražnik, se nam z virusom dogaja isto.
Virus smo mediji, ki imamo v podobnih primerih veliko veselja z ustvarjanjem vsebin, personificirali. Ljudje to od nas pričakujejo in potem s sladostrastjem groze gledamo onega rdečega hudiča, ki se vrti v večernih poročilih. Takšnega odurnega s tistimi izrastki je tudi lažje sovražiti in ko ima virus obraz, postane naš sovražnik. Gestapo našega časa. Razum sicer kriči, da to ni prav, ker je virus le del narave, kot smo tudi mi sami, in je verjetno znotraj narave manjša anomalija, kot je človeštvo, a razum z dnevnimi poročili izgubi bitko.
Zato nam je, čeprav smo v karanteni, lažje, ker vemo, da je zunaj vojna, ki jo bomo dobili. Če vemo, da gre za vojno, smo bolj pomirjeni, kot če bi nam kdo povedal, da gre samo za bivanje.
In nova vlada se je bitke lotila, kot se spodobi. Preizkušeni soldati iz leta 1991 so se ponovno zbrali. Od nekod so izvlekli celo Kacina, ki se je proslavil kot uradni govorec med osamosvojitveno vojno, potem pa nikoli več. In vladi se je zdelo, da se bo virus potuhnil, že ko bo slišal odločnega Jelka, kaj šele, ko ga bo videl. Ob poveljniku teritorialne obrambe, ob uradnem govorcu in ob nasploh militantno nabrušenih mladeničih ter seveda ob preizkušenih žandarjih se zdi, da bo zmaga naša. Hudiča, Kangler je lastnoročno zrušil celotno mesto, kako ne bi nekaj tako malega, kot je virus!
In imamo vojno. Z enako izrednostjo, usodnostjo, odločnostjo, patetiko in seveda tudi z najpogosteje anonimnim pogumom in požrtvovalnostjo. Jugoslovanska ljudska armada je postala virus, spremenila se je mogoče terminologija, strumna odločnost pa prav nič.
Če povzamemo potek, ki se ima zgoditi v naslednji tednih: odbili bomo vse napade, enote virusa bomo obdržali v večdnevni blokadi, kot vedno bodo najbolj nastradali vozniki kamionov, del prebivalstva pa bo odločno trdil, da najbolj pomaga šnops; nato pa bomo nekega dne na neki točki zmagali.
Žrtev se bomo redno spominjali in enkrat jeseni bo zadnji virus z ladjo iz Kopra zapustil ozemlje Slovenije. Mi pa se bomo naslednjih trideset let razdvojeni prepirali, kdo ga je v resnici premagal.
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
V kriznih časih je naša posebna skrb posvečena otrokom. In ena največjih nevarnosti, ki prežijo nanje, so neprimerne vsebine, do katerih lahko po naključju ali pa celo hote dostopajo med vsemi temi urami, preživetimi pred računalniškimi ali televizijskimi ekrani. Danes bomo opozorili na vsebine, ki še niso v fokusu staršev in niso regulirane ter kot take še niso razumljene kot neprimerne za naše otroke – kljub temu pa so lahko dostopne in sposobne duševni razvoj vašega otroka nepovratno zavreti. V okviru naše redakcije se je oblikovala posebna skupina, ki predlaga dopolnitve starševskega nadzora …
Danes pa o priljubljeni temi, ki pa jo bomo osvetlili s povsem nove perspektive. Govorili bomo o teorijah zarote! Kot je znano nekaj zelo dobro obveščenim posameznikom, smo v našem skromnem uredništvu del mednarodne zarote, ki bi rada za krmilo planeta spravila pisce kolumn! Ti bi nato ves svet prisilili v neskončno pisanje glos, kozerij, analiz, komentarjev in podobnih novinarskih zvrsti. Vsi napori borcev za demokracijo, da obrzdajo osrednje medije, kjer kolumnisti običajno iščemo in tudi najdemo zatočišče, so tako povsem upravičeni. Ta samoizpovedni uvod je potreben, da se soočimo z zahtevnim miselnim konstruktom, ki edini na teoretični ravni razloži teorijo zarot … In sicer: Najbolj zarotniška je tista teorija zarote, ki v lažnivih medijih prikrito nakazuje, da teorij zarot ni.
Ker so kulturne ustanove zaprte in je ponudba kakovostne zabave okrnjena, se moramo nasloniti na to, kar je ostalo. In zagotovo je najatraktivnejša prireditev na sporedu v matinejskem času, ko se vsak dan ob enajsti uri začne novinarska konferenca o poteku epidemije med Slovenci. Dolgoletni igralec slovenskega teatra Jelko Kacin je nesporni prvak koronskega odra in nekaj dni nazaj je spet užgal enega svojih večnih monologov, ob katerih so klasiki svetovne dramatike kot poeti z zadnjih strani šolskih glasil.
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Najpogostejša želja letošnjih obdarovanj leta je cepivo proti covidu-19 in palčki so si na severnem tečaju brade bogato omastili s farmacevtskimi milijoni … končno pa smo tudi izvedeli, čemu ima necepljeni Rudolf rdeč nos.
Ob sprostitvi nekaterih epidemioloških omejitev se bomo v naši skromni oddaji le še enkrat več odrekli kritični analizi in se posvetili osnovni vlogi javnega medija, ki je informirati in poročati. Kajti če hočemo premagati epidemijo, moramo vsi vložiti ne le skupen napor, temveč tudi pozabiti na razlike, ki nas delijo – kot nam vztrajno polaga na dušo predsednik republike. Vsi bi morali pokazati več zaupanja tako do vlade kot do politike nasploh; in ko bi zaupanje prišlo, bi epidemija odšla.
Lovopusta je konec in sezona lova se je začela. Do pomladi moramo uloviti krivca. Ga upleniti in nagačiti. Preveč je bilo trpljenja, preveč odpovedovanja, preveč čustev, preveč prelitega črnila in veliko preveč smrti, da bi epidemija lahko minila brez krivca. Kljub temu da bo iskanje strastno, da bodo mediji šli za vroče žemlje, da bodo padale glave in rastli novi preroki, ni pričakovati, da bomo krivca našli. Mi bomo trdili, da so krivi Oni, Oni bodo trdili, da smo krivi Mi. Najprej in na začetku: kdo so Oni? Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Danes pa pomembna novica iz znanosti. Na grozo vladajoče elite bomo govorili o literarni zgodovini. Danes vam premierno odkrivamo, mogoče ne najpomembnejšo ali največjo, vsekakor pa najbolj trpežno oziroma najbolj obstojno figuro slovenske zgodovine: odkrivamo vam Karla Velikega Slovenskega
Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. "Reklame" po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic. Recimo vitamin "D" se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva!
Minister, ki ima na skrbi devetdeset odstotkov vašega življenja, vam mora, če se želite poročiti, za to izdati primerno potrdilo.
Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
Neveljaven email naslov