Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Poštar ne zvoni več niti dvakrat

08.09.2020

Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.

Tisti kraji, kjer so jim poštni veleumi zaprli poslovalnico, so jo še dobro odnesli. Iz številnih slovenskih krajev prihajajo poročila, da so poštarji odvijačili celo poštne nabiralnike!

Danes pa o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.

Ker gre za problematiko, ki je zelo široka, bomo za današnjo oddajo policaje in nemške ovčarje pustili v tvorni debati, sami pa se bomo posvetili poštarjem.
Poštne poslovalnice izginjajo iz naših krajev in slovenski župani – ne glede na politično opcijo – so jezni, da se kar tresejo; na zadnjem srečanju so sicer izbrali novo vodstvo svojega ceha, ves preostali čas pa se hudovali na Pošto, ki umika in zapira svoje poslovalnice, predvsem na slovenskem podeželju. Vse to seveda ob znameniti mantri previsokih stroškov, ki da jih imajo s poslovalnicami. In ob razlaganju zapletenega koncepta javne službe, ki je hkrati tako na trgu, kot bi morala biti subvencionirana od države …

Ampak tisti kraji, kjer so jim poštni veleumi zaprli poslovalnico, so jo še dobro odnesli. Iz številnih slovenskih krajev prihajajo poročila, da so poštarji odvijačili celo poštne nabiralnike! Torej se iz slovenskih krajev ne umika samo pošta ali poštne poslovalnice, temveč se umikajo tudi poštni nabiralniki. Če povprečno razumen človek še uspe povezati stroške in delovanje poštne poslovalnice, pa je izjemno težko povezati stroške in delovanje poštnega nabiralnika. Poštni nabiralniki so sicer čudovite naprave, a tehnološko precej zadaj na evolucijski lestvici. Gre bolj kot ne za kovinski zaboj, v katerega poštna pošiljka gre, ven pa jo dobi samo oseba s ključem oziroma poštar. Mimogrede; poštni nabiralniki so na splošno zadovoljstvo nastali v povezavi z nemškimi ovčarji – saj se od tistih dob obe vrsti srečujeta le še pri prejemu poštnih pošiljk, pri oddaji pa sta vsaksebi.

Kot vemo, pošto nekaj zadnjih desetletij obvladujejo največji umi slovenskega liberalnega kapitalizma, ki jim je nekdo konec osemdesetih prišepnil, da so klasična pisma izginila, ker jih je nadomestila elektronska pošta. Liberalni kapitalisti so nato upravičeno sklepali, da če je vsako elektronsko pismo brezplačno, bo vsako plačljivo klasično pismo enostavno predrago. In so začeli poštne poslovalnice polniti z nagrobnimi svečami, revijami, malimi gospodinjskimi aparati, kozmetičnimi izdelki in plastično galanterijo. Poslovni model je bil tako uspešen, da so ga takoj posnemali še bencinski črpalkarji, ki so poštnim storitvam dodali
še prodajo hrane za male živali. Na veliko navdušenje nemških ovčarjev.

Kakorkoli; slovenska pošta zadnje desetletje odkrito jamra, da je obseg poštnih storitev tako padel, da morajo skrčiti stroške in najprej so pod recesijski nož padle poštne poslovalnice na podeželju, z njimi pa tudi poštni nabiralniki. Neodvisne raziskave sicer prikimavajo, da je za upad poštnih storitev resnično kriv svetovni splet, hkrati pa je svetovni splet ustvaril internetna podjetja, ki svoje izdelke – kako ironično – po vsem svetu prodajajo s pomočjo poštnih storitev. Zato mnogi nacionalni poštni servisi, ki so se prilagodili novim časom, beležijo spodobne dobičke, podobne tistim izpred internetne dobe. Še več; slovensko podeželje, s katerega se pošta panično umika, je vsakodnevno napadeno z desetinami kombijev zasebnih kurirskih služb, ki mulariji dovažajo na Kitajskem naročeno kramo.

Na tem mestu bi lahko krčenje poštne službe, ki je, mimogrede eden temeljnih kamnov omikane Evrope, preprosto označili kot posledico nesposobnosti vrhov slovenske Pošte. Ki je bila sicer dokazana v številnih poštnih bitkah. A se bojimo, da gre za nekaj drugega … Morebiti pa umik pošte s podeželja ni posledice nesposobnih poštarjev ne internetne konkurence in ne zapletenega značaja nemških ovčarjev. V času, ko se teorije zarote širijo uspešneje kot virus, se zdi zarota, po kateri bo slovensko podeželje z odtegljajem osnovnih kulturnih, varnostnih in tehnoloških standardov dvajsetega stoletja postalo vdana in zanesljiva volilna baza avtokratskih režimov, povsem mogoča. Če pogledamo volilne baze voditeljev, zbranih na Bledu, se zdi pridevnik "strateški" povsem na mestu. Ker tam zbrani sedijo v svetlih prestolnicah samo zaradi volilnih glasov podeželja. Na katerem sicer ni več mogoče vreči razglednice v poštni nabiralnik, lahko pa se v plastično škatlo vrže glasovnico.


Zapisi iz močvirja

759 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Poštar ne zvoni več niti dvakrat

08.09.2020

Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.

Tisti kraji, kjer so jim poštni veleumi zaprli poslovalnico, so jo še dobro odnesli. Iz številnih slovenskih krajev prihajajo poročila, da so poštarji odvijačili celo poštne nabiralnike!

Danes pa o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.

Ker gre za problematiko, ki je zelo široka, bomo za današnjo oddajo policaje in nemške ovčarje pustili v tvorni debati, sami pa se bomo posvetili poštarjem.
Poštne poslovalnice izginjajo iz naših krajev in slovenski župani – ne glede na politično opcijo – so jezni, da se kar tresejo; na zadnjem srečanju so sicer izbrali novo vodstvo svojega ceha, ves preostali čas pa se hudovali na Pošto, ki umika in zapira svoje poslovalnice, predvsem na slovenskem podeželju. Vse to seveda ob znameniti mantri previsokih stroškov, ki da jih imajo s poslovalnicami. In ob razlaganju zapletenega koncepta javne službe, ki je hkrati tako na trgu, kot bi morala biti subvencionirana od države …

Ampak tisti kraji, kjer so jim poštni veleumi zaprli poslovalnico, so jo še dobro odnesli. Iz številnih slovenskih krajev prihajajo poročila, da so poštarji odvijačili celo poštne nabiralnike! Torej se iz slovenskih krajev ne umika samo pošta ali poštne poslovalnice, temveč se umikajo tudi poštni nabiralniki. Če povprečno razumen človek še uspe povezati stroške in delovanje poštne poslovalnice, pa je izjemno težko povezati stroške in delovanje poštnega nabiralnika. Poštni nabiralniki so sicer čudovite naprave, a tehnološko precej zadaj na evolucijski lestvici. Gre bolj kot ne za kovinski zaboj, v katerega poštna pošiljka gre, ven pa jo dobi samo oseba s ključem oziroma poštar. Mimogrede; poštni nabiralniki so na splošno zadovoljstvo nastali v povezavi z nemškimi ovčarji – saj se od tistih dob obe vrsti srečujeta le še pri prejemu poštnih pošiljk, pri oddaji pa sta vsaksebi.

Kot vemo, pošto nekaj zadnjih desetletij obvladujejo največji umi slovenskega liberalnega kapitalizma, ki jim je nekdo konec osemdesetih prišepnil, da so klasična pisma izginila, ker jih je nadomestila elektronska pošta. Liberalni kapitalisti so nato upravičeno sklepali, da če je vsako elektronsko pismo brezplačno, bo vsako plačljivo klasično pismo enostavno predrago. In so začeli poštne poslovalnice polniti z nagrobnimi svečami, revijami, malimi gospodinjskimi aparati, kozmetičnimi izdelki in plastično galanterijo. Poslovni model je bil tako uspešen, da so ga takoj posnemali še bencinski črpalkarji, ki so poštnim storitvam dodali
še prodajo hrane za male živali. Na veliko navdušenje nemških ovčarjev.

Kakorkoli; slovenska pošta zadnje desetletje odkrito jamra, da je obseg poštnih storitev tako padel, da morajo skrčiti stroške in najprej so pod recesijski nož padle poštne poslovalnice na podeželju, z njimi pa tudi poštni nabiralniki. Neodvisne raziskave sicer prikimavajo, da je za upad poštnih storitev resnično kriv svetovni splet, hkrati pa je svetovni splet ustvaril internetna podjetja, ki svoje izdelke – kako ironično – po vsem svetu prodajajo s pomočjo poštnih storitev. Zato mnogi nacionalni poštni servisi, ki so se prilagodili novim časom, beležijo spodobne dobičke, podobne tistim izpred internetne dobe. Še več; slovensko podeželje, s katerega se pošta panično umika, je vsakodnevno napadeno z desetinami kombijev zasebnih kurirskih služb, ki mulariji dovažajo na Kitajskem naročeno kramo.

Na tem mestu bi lahko krčenje poštne službe, ki je, mimogrede eden temeljnih kamnov omikane Evrope, preprosto označili kot posledico nesposobnosti vrhov slovenske Pošte. Ki je bila sicer dokazana v številnih poštnih bitkah. A se bojimo, da gre za nekaj drugega … Morebiti pa umik pošte s podeželja ni posledice nesposobnih poštarjev ne internetne konkurence in ne zapletenega značaja nemških ovčarjev. V času, ko se teorije zarote širijo uspešneje kot virus, se zdi zarota, po kateri bo slovensko podeželje z odtegljajem osnovnih kulturnih, varnostnih in tehnoloških standardov dvajsetega stoletja postalo vdana in zanesljiva volilna baza avtokratskih režimov, povsem mogoča. Če pogledamo volilne baze voditeljev, zbranih na Bledu, se zdi pridevnik "strateški" povsem na mestu. Ker tam zbrani sedijo v svetlih prestolnicah samo zaradi volilnih glasov podeželja. Na katerem sicer ni več mogoče vreči razglednice v poštni nabiralnik, lahko pa se v plastično škatlo vrže glasovnico.


04.06.2019

Primoževo pleme

Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.


28.05.2019

Komunisti na Titovem trgu

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.


21.05.2019

Vozi, Miško

V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.


14.05.2019

Naslednji ples volijo evroskeptiki

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.


07.05.2019

Rezervirano za ošpice

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.


30.04.2019

Zverinjak

Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.


23.04.2019

Dvoboj

Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.


16.04.2019

Globokouhi

Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”


09.04.2019

Slovensko-Ogrska

Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.


02.04.2019

Kastrati

Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.


26.03.2019

Evro stati – inu obstati

Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.03.2019

Vladarica valov

Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?


12.03.2019

Intelektualna lastnina neke parade

Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.


05.03.2019

Naprej zastava slave

O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.


26.02.2019

Osnove maketarstva

"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.02.2019

O poslancu, ki je ukradel sendvič in vsem povedal, da ga je

Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.


12.02.2019

Švedsko kurentovanje

Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


05.02.2019

Naj bo kužek, naj bo pesek ...

Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


29.01.2019

Kultura in prosveta, to naša bo osveta

Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.


22.01.2019

O komediji

Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.


Stran 13 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov