Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa
Danes pa o našem največjem bogastvu. Še dolgo nazaj so to bili otroci, ko pa je imeti otroke začelo veljati za celo premoženje, so to postali do takrat drugouvrščeni – gozdovi. Danes in že zadnjih nekaj let tako vzneseno trdimo: "Gozdovi so naše največje bogastvo!" In vsej Evropi radostno predavamo, kako so na Kočevskem pred stoletjem začeli sonaravno gospodariti in kako so naši gozdovi zaradi tega na boljšem, kot sorodni biotopi v gozdno eksploatacijskih državah, kjer z goloseki delajo koruzne njive. Gozdovi so vpeti v bit naroda in celo ko smo jih denacionalizirali, niso izgubili verza, ki jim ga je namenil največji bard slovenske duše:
Vedno znova
rad bi v zeleno naročje,
Ki je spleteno iz smrek in mahov …
… Je zapel Slavko in trasiral odnos med Slovencem in gozdom.
Zadnje tedne pa slišimo neprijetne, celo škandalozne novice, da slovenske gozdove ropajo. Neodvisno novinarstvo, neodvisni organi pregona in neodvisno sodstvo so ali pa bodo storili svoje, ker pa je v vso štorijo vpletena tudi politika, je čas, da se v snov poglobimo tudi v naši skromni redakciji.
Neizpodbitno dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo. Pa ne v prenesenem pomenu, ko jih recimo motoristi in sprehajalci oropajo prepotrebnega miru, temveč jih ropajo povsem konkretno: iz gozdov namreč nepridipravi kradejo drevesa. Kar je izredno slabo, kajti drevesa so predpogoj za gozd!
Novica, kakorkoli je že škandalozna, je šla v teh časih precej mimo; znotraj plenilske kulture naše družbe se nekaj ropov več ali manj skoraj ne pozna.
Podatki so majavi in nihče ne upa povedati natančnih številk; še najbližje je policija, ki ima samo letos prijavljenih 79 tatvin v gozdovih, nepridipravi pa naj bi odtujili 1360 kubičnih metrov lesa. Ker se zgodba ponavlja že vse zadnje desetletje, je groba ocena, da so samo slovenski državni gozdovi letno oškodovani za od 15 – po konservativnih, do 30 milijonov evrov – po najbolj črnih ocenah.
Ampak vse to je statistika, ki si jo lahko zainteresirani ogledajo v konvencionalnih medijih. Nas, ki se analitično ukvarjamo s kriminalom, tatvinami in podobnimi zavržnimi rabotami, pa zanima preprosto dejstvo: "Kako ukradeš smreko?"
Kakorkoli je Slovenija že gozdnata država, v gozdu nisi nikoli sam – kar radi potrdijo ljubimci, gobarji in pohodniki! Smreka, če jo zaradi njene pogostosti vzamemo kot model, je do 40 metrov visoko in nekaj ton težko drevo. Da ga ukradeš, potrebuješ motorno žago, težko mehanizacijo in tovornjak. Seveda naključni mimoidoči, ki naleti na krajo, ne more vedeti, ali prisostvuje ropu ali legalni sečnji, vendar je samozaščitnost naših občanov neverjetna. Vzemimo manjši gozdni nasad čudežne travice, ki ostarelim hipijem pomaga prebroditi tegobe sedanjosti. Nobene možnosti ni, da bi takšen nasad, če v gozdu nanj naleti sprehajalec, ostal neprijavljen in policija vzorno čisti indijsko zalego – ki je ob tem še tujerodna rastlinska vrsta – iz slovenskih gozdov. In ko jo takole skupijo nedolžne rastlinice in njih vrtnarji, je skoraj neverjetno, da je po drugi strani ne skupijo drvarji, ki kradejo štiridesetmetrske smreke.
Zdi se povsem nemogoče in neverjetno, da lahko v gozdu neopaženo ropaš smreke! Še sploh, ker je delo tako specifično, da se ga običajni lopovi, ki vlamljajo v trafike, počitniške hišice in avtomobile, izogibajo. Menda se je zaradi zapletenosti sodobnega sveta tudi tolovajstvo specializiralo, a v primerjavi z ropom gozda oziroma krajo drevesa se zdi razstreliti bankomat mačji kašelj.
In če nikakor ne verjamemo, da je mogoče neopaženo ukrasti smreko, kaj šele več njih, pa radi verjamemo, da je gozd lovišče političnih elit. Ker je torej nemogoče, da bi gozdove ropali lopovi s prekvalifikacijo, moramo verjeti, da gre za »inside job«, kot temu rečejo v kriminalkah. Z drugimi besedami: gozdni roparji imajo sponzorje. Gozdna politika torej …
Kot angleškega kralja Ivana, ki je ostal brez zemlje, ni oviralo, da ne bi še naprej pobiral davkov, tako kmetijsko-gozdarske ministrice Aleksandre, ki je ostala brez stranke, ne moti, da ne bi še naprej kadrovala. In najbolj temeljito to počne prav v ustanovah, povezanih s slovenskim gozdom. Že pred meseci je zamenjala direktorja Slovenskih državnih gozdov, pred časom še direktorja Zavoda za gozdove. Oba vsaj neuradno zaradi ropa v Slovenskih državnih gozdovih, oba politično globoko ukoreninjena; s tem, da je njega kot v. d. zamenjal mož s primernim priimkom.
Nepoučenim je vsaj od žledoloma, naivnim pa od ustanovitve Slovenskih državnih gozdov pod Cerarjevo vlado moč slediti jasni črti vmešavanja politike v slovenske gozdove. Če nam je prepredenost celotne družbe s politiko postala že povsem normalna, je prepredenost gozdov z njo izrazito nenaravna …
Ali gre pri kraji v slovenskih gozdovih za "bankomat politične elite", kot trdijo nekateri mediji, ali pa gre samo za navadno lopovščino, bodo – upajmo, povedali pristojni. Nam tako ostaja le žalostna ugotovitev, da večina Slovencev ne more več vzklikniti: "Gozdovi, naše največje bogastvo!" Manjšina pa lahko.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa
Danes pa o našem največjem bogastvu. Še dolgo nazaj so to bili otroci, ko pa je imeti otroke začelo veljati za celo premoženje, so to postali do takrat drugouvrščeni – gozdovi. Danes in že zadnjih nekaj let tako vzneseno trdimo: "Gozdovi so naše največje bogastvo!" In vsej Evropi radostno predavamo, kako so na Kočevskem pred stoletjem začeli sonaravno gospodariti in kako so naši gozdovi zaradi tega na boljšem, kot sorodni biotopi v gozdno eksploatacijskih državah, kjer z goloseki delajo koruzne njive. Gozdovi so vpeti v bit naroda in celo ko smo jih denacionalizirali, niso izgubili verza, ki jim ga je namenil največji bard slovenske duše:
Vedno znova
rad bi v zeleno naročje,
Ki je spleteno iz smrek in mahov …
… Je zapel Slavko in trasiral odnos med Slovencem in gozdom.
Zadnje tedne pa slišimo neprijetne, celo škandalozne novice, da slovenske gozdove ropajo. Neodvisno novinarstvo, neodvisni organi pregona in neodvisno sodstvo so ali pa bodo storili svoje, ker pa je v vso štorijo vpletena tudi politika, je čas, da se v snov poglobimo tudi v naši skromni redakciji.
Neizpodbitno dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo. Pa ne v prenesenem pomenu, ko jih recimo motoristi in sprehajalci oropajo prepotrebnega miru, temveč jih ropajo povsem konkretno: iz gozdov namreč nepridipravi kradejo drevesa. Kar je izredno slabo, kajti drevesa so predpogoj za gozd!
Novica, kakorkoli je že škandalozna, je šla v teh časih precej mimo; znotraj plenilske kulture naše družbe se nekaj ropov več ali manj skoraj ne pozna.
Podatki so majavi in nihče ne upa povedati natančnih številk; še najbližje je policija, ki ima samo letos prijavljenih 79 tatvin v gozdovih, nepridipravi pa naj bi odtujili 1360 kubičnih metrov lesa. Ker se zgodba ponavlja že vse zadnje desetletje, je groba ocena, da so samo slovenski državni gozdovi letno oškodovani za od 15 – po konservativnih, do 30 milijonov evrov – po najbolj črnih ocenah.
Ampak vse to je statistika, ki si jo lahko zainteresirani ogledajo v konvencionalnih medijih. Nas, ki se analitično ukvarjamo s kriminalom, tatvinami in podobnimi zavržnimi rabotami, pa zanima preprosto dejstvo: "Kako ukradeš smreko?"
Kakorkoli je Slovenija že gozdnata država, v gozdu nisi nikoli sam – kar radi potrdijo ljubimci, gobarji in pohodniki! Smreka, če jo zaradi njene pogostosti vzamemo kot model, je do 40 metrov visoko in nekaj ton težko drevo. Da ga ukradeš, potrebuješ motorno žago, težko mehanizacijo in tovornjak. Seveda naključni mimoidoči, ki naleti na krajo, ne more vedeti, ali prisostvuje ropu ali legalni sečnji, vendar je samozaščitnost naših občanov neverjetna. Vzemimo manjši gozdni nasad čudežne travice, ki ostarelim hipijem pomaga prebroditi tegobe sedanjosti. Nobene možnosti ni, da bi takšen nasad, če v gozdu nanj naleti sprehajalec, ostal neprijavljen in policija vzorno čisti indijsko zalego – ki je ob tem še tujerodna rastlinska vrsta – iz slovenskih gozdov. In ko jo takole skupijo nedolžne rastlinice in njih vrtnarji, je skoraj neverjetno, da je po drugi strani ne skupijo drvarji, ki kradejo štiridesetmetrske smreke.
Zdi se povsem nemogoče in neverjetno, da lahko v gozdu neopaženo ropaš smreke! Še sploh, ker je delo tako specifično, da se ga običajni lopovi, ki vlamljajo v trafike, počitniške hišice in avtomobile, izogibajo. Menda se je zaradi zapletenosti sodobnega sveta tudi tolovajstvo specializiralo, a v primerjavi z ropom gozda oziroma krajo drevesa se zdi razstreliti bankomat mačji kašelj.
In če nikakor ne verjamemo, da je mogoče neopaženo ukrasti smreko, kaj šele več njih, pa radi verjamemo, da je gozd lovišče političnih elit. Ker je torej nemogoče, da bi gozdove ropali lopovi s prekvalifikacijo, moramo verjeti, da gre za »inside job«, kot temu rečejo v kriminalkah. Z drugimi besedami: gozdni roparji imajo sponzorje. Gozdna politika torej …
Kot angleškega kralja Ivana, ki je ostal brez zemlje, ni oviralo, da ne bi še naprej pobiral davkov, tako kmetijsko-gozdarske ministrice Aleksandre, ki je ostala brez stranke, ne moti, da ne bi še naprej kadrovala. In najbolj temeljito to počne prav v ustanovah, povezanih s slovenskim gozdom. Že pred meseci je zamenjala direktorja Slovenskih državnih gozdov, pred časom še direktorja Zavoda za gozdove. Oba vsaj neuradno zaradi ropa v Slovenskih državnih gozdovih, oba politično globoko ukoreninjena; s tem, da je njega kot v. d. zamenjal mož s primernim priimkom.
Nepoučenim je vsaj od žledoloma, naivnim pa od ustanovitve Slovenskih državnih gozdov pod Cerarjevo vlado moč slediti jasni črti vmešavanja politike v slovenske gozdove. Če nam je prepredenost celotne družbe s politiko postala že povsem normalna, je prepredenost gozdov z njo izrazito nenaravna …
Ali gre pri kraji v slovenskih gozdovih za "bankomat politične elite", kot trdijo nekateri mediji, ali pa gre samo za navadno lopovščino, bodo – upajmo, povedali pristojni. Nam tako ostaja le žalostna ugotovitev, da večina Slovencev ne more več vzklikniti: "Gozdovi, naše največje bogastvo!" Manjšina pa lahko.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov