Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa
Danes pa o našem največjem bogastvu. Še dolgo nazaj so to bili otroci, ko pa je imeti otroke začelo veljati za celo premoženje, so to postali do takrat drugouvrščeni – gozdovi. Danes in že zadnjih nekaj let tako vzneseno trdimo: "Gozdovi so naše največje bogastvo!" In vsej Evropi radostno predavamo, kako so na Kočevskem pred stoletjem začeli sonaravno gospodariti in kako so naši gozdovi zaradi tega na boljšem, kot sorodni biotopi v gozdno eksploatacijskih državah, kjer z goloseki delajo koruzne njive. Gozdovi so vpeti v bit naroda in celo ko smo jih denacionalizirali, niso izgubili verza, ki jim ga je namenil največji bard slovenske duše:
Vedno znova
rad bi v zeleno naročje,
Ki je spleteno iz smrek in mahov …
… Je zapel Slavko in trasiral odnos med Slovencem in gozdom.
Zadnje tedne pa slišimo neprijetne, celo škandalozne novice, da slovenske gozdove ropajo. Neodvisno novinarstvo, neodvisni organi pregona in neodvisno sodstvo so ali pa bodo storili svoje, ker pa je v vso štorijo vpletena tudi politika, je čas, da se v snov poglobimo tudi v naši skromni redakciji.
Neizpodbitno dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo. Pa ne v prenesenem pomenu, ko jih recimo motoristi in sprehajalci oropajo prepotrebnega miru, temveč jih ropajo povsem konkretno: iz gozdov namreč nepridipravi kradejo drevesa. Kar je izredno slabo, kajti drevesa so predpogoj za gozd!
Novica, kakorkoli je že škandalozna, je šla v teh časih precej mimo; znotraj plenilske kulture naše družbe se nekaj ropov več ali manj skoraj ne pozna.
Podatki so majavi in nihče ne upa povedati natančnih številk; še najbližje je policija, ki ima samo letos prijavljenih 79 tatvin v gozdovih, nepridipravi pa naj bi odtujili 1360 kubičnih metrov lesa. Ker se zgodba ponavlja že vse zadnje desetletje, je groba ocena, da so samo slovenski državni gozdovi letno oškodovani za od 15 – po konservativnih, do 30 milijonov evrov – po najbolj črnih ocenah.
Ampak vse to je statistika, ki si jo lahko zainteresirani ogledajo v konvencionalnih medijih. Nas, ki se analitično ukvarjamo s kriminalom, tatvinami in podobnimi zavržnimi rabotami, pa zanima preprosto dejstvo: "Kako ukradeš smreko?"
Kakorkoli je Slovenija že gozdnata država, v gozdu nisi nikoli sam – kar radi potrdijo ljubimci, gobarji in pohodniki! Smreka, če jo zaradi njene pogostosti vzamemo kot model, je do 40 metrov visoko in nekaj ton težko drevo. Da ga ukradeš, potrebuješ motorno žago, težko mehanizacijo in tovornjak. Seveda naključni mimoidoči, ki naleti na krajo, ne more vedeti, ali prisostvuje ropu ali legalni sečnji, vendar je samozaščitnost naših občanov neverjetna. Vzemimo manjši gozdni nasad čudežne travice, ki ostarelim hipijem pomaga prebroditi tegobe sedanjosti. Nobene možnosti ni, da bi takšen nasad, če v gozdu nanj naleti sprehajalec, ostal neprijavljen in policija vzorno čisti indijsko zalego – ki je ob tem še tujerodna rastlinska vrsta – iz slovenskih gozdov. In ko jo takole skupijo nedolžne rastlinice in njih vrtnarji, je skoraj neverjetno, da je po drugi strani ne skupijo drvarji, ki kradejo štiridesetmetrske smreke.
Zdi se povsem nemogoče in neverjetno, da lahko v gozdu neopaženo ropaš smreke! Še sploh, ker je delo tako specifično, da se ga običajni lopovi, ki vlamljajo v trafike, počitniške hišice in avtomobile, izogibajo. Menda se je zaradi zapletenosti sodobnega sveta tudi tolovajstvo specializiralo, a v primerjavi z ropom gozda oziroma krajo drevesa se zdi razstreliti bankomat mačji kašelj.
In če nikakor ne verjamemo, da je mogoče neopaženo ukrasti smreko, kaj šele več njih, pa radi verjamemo, da je gozd lovišče političnih elit. Ker je torej nemogoče, da bi gozdove ropali lopovi s prekvalifikacijo, moramo verjeti, da gre za »inside job«, kot temu rečejo v kriminalkah. Z drugimi besedami: gozdni roparji imajo sponzorje. Gozdna politika torej …
Kot angleškega kralja Ivana, ki je ostal brez zemlje, ni oviralo, da ne bi še naprej pobiral davkov, tako kmetijsko-gozdarske ministrice Aleksandre, ki je ostala brez stranke, ne moti, da ne bi še naprej kadrovala. In najbolj temeljito to počne prav v ustanovah, povezanih s slovenskim gozdom. Že pred meseci je zamenjala direktorja Slovenskih državnih gozdov, pred časom še direktorja Zavoda za gozdove. Oba vsaj neuradno zaradi ropa v Slovenskih državnih gozdovih, oba politično globoko ukoreninjena; s tem, da je njega kot v. d. zamenjal mož s primernim priimkom.
Nepoučenim je vsaj od žledoloma, naivnim pa od ustanovitve Slovenskih državnih gozdov pod Cerarjevo vlado moč slediti jasni črti vmešavanja politike v slovenske gozdove. Če nam je prepredenost celotne družbe s politiko postala že povsem normalna, je prepredenost gozdov z njo izrazito nenaravna …
Ali gre pri kraji v slovenskih gozdovih za "bankomat politične elite", kot trdijo nekateri mediji, ali pa gre samo za navadno lopovščino, bodo – upajmo, povedali pristojni. Nam tako ostaja le žalostna ugotovitev, da večina Slovencev ne more več vzklikniti: "Gozdovi, naše največje bogastvo!" Manjšina pa lahko.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa
Danes pa o našem največjem bogastvu. Še dolgo nazaj so to bili otroci, ko pa je imeti otroke začelo veljati za celo premoženje, so to postali do takrat drugouvrščeni – gozdovi. Danes in že zadnjih nekaj let tako vzneseno trdimo: "Gozdovi so naše največje bogastvo!" In vsej Evropi radostno predavamo, kako so na Kočevskem pred stoletjem začeli sonaravno gospodariti in kako so naši gozdovi zaradi tega na boljšem, kot sorodni biotopi v gozdno eksploatacijskih državah, kjer z goloseki delajo koruzne njive. Gozdovi so vpeti v bit naroda in celo ko smo jih denacionalizirali, niso izgubili verza, ki jim ga je namenil največji bard slovenske duše:
Vedno znova
rad bi v zeleno naročje,
Ki je spleteno iz smrek in mahov …
… Je zapel Slavko in trasiral odnos med Slovencem in gozdom.
Zadnje tedne pa slišimo neprijetne, celo škandalozne novice, da slovenske gozdove ropajo. Neodvisno novinarstvo, neodvisni organi pregona in neodvisno sodstvo so ali pa bodo storili svoje, ker pa je v vso štorijo vpletena tudi politika, je čas, da se v snov poglobimo tudi v naši skromni redakciji.
Neizpodbitno dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo. Pa ne v prenesenem pomenu, ko jih recimo motoristi in sprehajalci oropajo prepotrebnega miru, temveč jih ropajo povsem konkretno: iz gozdov namreč nepridipravi kradejo drevesa. Kar je izredno slabo, kajti drevesa so predpogoj za gozd!
Novica, kakorkoli je že škandalozna, je šla v teh časih precej mimo; znotraj plenilske kulture naše družbe se nekaj ropov več ali manj skoraj ne pozna.
Podatki so majavi in nihče ne upa povedati natančnih številk; še najbližje je policija, ki ima samo letos prijavljenih 79 tatvin v gozdovih, nepridipravi pa naj bi odtujili 1360 kubičnih metrov lesa. Ker se zgodba ponavlja že vse zadnje desetletje, je groba ocena, da so samo slovenski državni gozdovi letno oškodovani za od 15 – po konservativnih, do 30 milijonov evrov – po najbolj črnih ocenah.
Ampak vse to je statistika, ki si jo lahko zainteresirani ogledajo v konvencionalnih medijih. Nas, ki se analitično ukvarjamo s kriminalom, tatvinami in podobnimi zavržnimi rabotami, pa zanima preprosto dejstvo: "Kako ukradeš smreko?"
Kakorkoli je Slovenija že gozdnata država, v gozdu nisi nikoli sam – kar radi potrdijo ljubimci, gobarji in pohodniki! Smreka, če jo zaradi njene pogostosti vzamemo kot model, je do 40 metrov visoko in nekaj ton težko drevo. Da ga ukradeš, potrebuješ motorno žago, težko mehanizacijo in tovornjak. Seveda naključni mimoidoči, ki naleti na krajo, ne more vedeti, ali prisostvuje ropu ali legalni sečnji, vendar je samozaščitnost naših občanov neverjetna. Vzemimo manjši gozdni nasad čudežne travice, ki ostarelim hipijem pomaga prebroditi tegobe sedanjosti. Nobene možnosti ni, da bi takšen nasad, če v gozdu nanj naleti sprehajalec, ostal neprijavljen in policija vzorno čisti indijsko zalego – ki je ob tem še tujerodna rastlinska vrsta – iz slovenskih gozdov. In ko jo takole skupijo nedolžne rastlinice in njih vrtnarji, je skoraj neverjetno, da je po drugi strani ne skupijo drvarji, ki kradejo štiridesetmetrske smreke.
Zdi se povsem nemogoče in neverjetno, da lahko v gozdu neopaženo ropaš smreke! Še sploh, ker je delo tako specifično, da se ga običajni lopovi, ki vlamljajo v trafike, počitniške hišice in avtomobile, izogibajo. Menda se je zaradi zapletenosti sodobnega sveta tudi tolovajstvo specializiralo, a v primerjavi z ropom gozda oziroma krajo drevesa se zdi razstreliti bankomat mačji kašelj.
In če nikakor ne verjamemo, da je mogoče neopaženo ukrasti smreko, kaj šele več njih, pa radi verjamemo, da je gozd lovišče političnih elit. Ker je torej nemogoče, da bi gozdove ropali lopovi s prekvalifikacijo, moramo verjeti, da gre za »inside job«, kot temu rečejo v kriminalkah. Z drugimi besedami: gozdni roparji imajo sponzorje. Gozdna politika torej …
Kot angleškega kralja Ivana, ki je ostal brez zemlje, ni oviralo, da ne bi še naprej pobiral davkov, tako kmetijsko-gozdarske ministrice Aleksandre, ki je ostala brez stranke, ne moti, da ne bi še naprej kadrovala. In najbolj temeljito to počne prav v ustanovah, povezanih s slovenskim gozdom. Že pred meseci je zamenjala direktorja Slovenskih državnih gozdov, pred časom še direktorja Zavoda za gozdove. Oba vsaj neuradno zaradi ropa v Slovenskih državnih gozdovih, oba politično globoko ukoreninjena; s tem, da je njega kot v. d. zamenjal mož s primernim priimkom.
Nepoučenim je vsaj od žledoloma, naivnim pa od ustanovitve Slovenskih državnih gozdov pod Cerarjevo vlado moč slediti jasni črti vmešavanja politike v slovenske gozdove. Če nam je prepredenost celotne družbe s politiko postala že povsem normalna, je prepredenost gozdov z njo izrazito nenaravna …
Ali gre pri kraji v slovenskih gozdovih za "bankomat politične elite", kot trdijo nekateri mediji, ali pa gre samo za navadno lopovščino, bodo – upajmo, povedali pristojni. Nam tako ostaja le žalostna ugotovitev, da večina Slovencev ne more več vzklikniti: "Gozdovi, naše največje bogastvo!" Manjšina pa lahko.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Neveljaven email naslov