Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool
Ker jesen, čas lovopusta, vsako leto prinese več strelov v koleno in posledično tudi metanja puške v koruzo, se zdi, da nastajajoča koalicija "KUL" ni več samo znanstvenofantastična domislica slovenskega parlamentarizma. Hočemo povedati, da se na kosti nove in morebitne koalicije lepi vse več mesa. Zato si je koalicija zaslužila tudi redek privilegij biti analizirana v naši skromni oddaji.
"Nomen est omen …" Nikoli deležniki koalicije niso jasno oziroma nedvoumno poudarili, da kratica njihovega imena Koalicija ustavnega loka – KUL tudi dejansko pomeni to, kar mi mislimo, da pomeni. Se pravi anglosaksonski izraz, ki v prenesenem pomenu pomeni osebo, ki je poudarjeno mirna, brezbrižna, a vendar izrazito obvladuje svoj čas in prostor.
Preden se zaženemo v kratico, si poglejmo siceršnjo kratičarsko prakso v slovenski politiki. Ki je izrazito neinventivna. V slovenskih političnih kraticah se kot kačji jezik povsod motovili ta nesrečni "S"! Ki je sicer boljši kot pri sosedih, kjer se borijo s "H", ampak če deluješ kot politik v Sloveniji, zanima pa te socialna demokracija, samostojnost, suverenost, svoboda in podobno, si glede kratic že v težavah.
Tudi zgodovinsko gledano smo kratičarska puščoba, če se le spomnimo "TOZD-ov" ali pa "SIS-ov" in podobnih cvetk. Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS"! Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal.
In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
Na tem mestu trčimo na nekaj težav. Nihče od voditeljev nove koalicije ni cool. Niti približno. Mogoče imajo kje v stranki koga, ki je cool, čeprav dvomimo. Problem je namreč v tem, da se "biti cool" in "biti politik" absolutno izključujeta. Če si "cool", ne greš v politiko, ker si cool ravno zato, ker te politika ne briga. So sicer izjeme; zadnji, če že ne edini cool politik v Sloveniji je bil Aleš Gulič, pa še on se je znašel v politiki bolj po naključju. Od njega sem pa so politiki ali gospodinje, ali obrtniki, ali povzpetniki, ali odličnjaki. Se pravi poklicni in značajski profili, ki nikoli in nikdar ne bodo cool.
Težava je v tem, da biti cool zahteva veliko trdega dela. To ni ne status ne stanje, ki bi si ga človek pridobil brez odrekanja in naporov. Zato se deklarativno sam sebe razglasiti za biti cool zdi točno to, kar politika počne; nekritično prevzeti ali povzeti nekaj, kar so izumile, promovirale in ustoličile mnoge generacije, ki jih je politika dosledno marginalizirala.
Tisti, ki so bili v zgodovini cool, so bili razredni sovražnik etablirane politike, in to da hoče postati cool tudi politika, pomeni po drugi strani žalostno dejstvo, da je "coolost" postala mainstream. Edina sreča je, da sveti zakrament "biti cool" posameznik prejme od okolice … Tako samozvanci, samopromotorji in seveda slovenski estradniki, po novem pa očitno tudi politiki, tega žegna niso in nikoli ne bodo dobili …
Kar pa ne pomeni, da je za koalicijo KUL vse izgubljeno. Ravno nasprotno. Če se dnevnopolitično ozremo nekaj mesecev nazaj – današnja koalicija KUL je bila na začetku letošnjega leta še vlada. Ki se je skregala in dopustila sedanji garnituri, da pride s svojimi delovnimi stroj izravnati gradbišče. Tisto je bilo eno najbolj "nekul" dejanj slovenske politične zgodovine. Danes se delajo, kot da se razpad Šarčeve vlade ni zgodil, kot da imamo ljudje politični spomin kanarčkov – kar je spet definicija "nekulosti"!
In če bi zarotniki hoteli, ne sicer postati cool, a vsaj stopiti na to pot, bi se morali na eni svojih konferenc opravičiti za dogodke iz februarja tega leta. Priznati svoje napake, prositi odpuščanja in obljubiti ter začeti izvrševati novo perspektivo republike Slovenije. Kaj podobnega bi storil Clint Eastwood, ki je cool po definiciji.
V nasprotnem pa vedno obstaja še nekaj možnosti. "Koalicija ustavnega loka" se da na srečo zgibati še v nekaj kratic. Med njimi se zdi "loka ustavnega koalicija" posebej primerna. Ob tem, da ima svojo politično sporočilnost, promovira tudi prav posebej kakovostno čebulo Dravskega polja.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool
Ker jesen, čas lovopusta, vsako leto prinese več strelov v koleno in posledično tudi metanja puške v koruzo, se zdi, da nastajajoča koalicija "KUL" ni več samo znanstvenofantastična domislica slovenskega parlamentarizma. Hočemo povedati, da se na kosti nove in morebitne koalicije lepi vse več mesa. Zato si je koalicija zaslužila tudi redek privilegij biti analizirana v naši skromni oddaji.
"Nomen est omen …" Nikoli deležniki koalicije niso jasno oziroma nedvoumno poudarili, da kratica njihovega imena Koalicija ustavnega loka – KUL tudi dejansko pomeni to, kar mi mislimo, da pomeni. Se pravi anglosaksonski izraz, ki v prenesenem pomenu pomeni osebo, ki je poudarjeno mirna, brezbrižna, a vendar izrazito obvladuje svoj čas in prostor.
Preden se zaženemo v kratico, si poglejmo siceršnjo kratičarsko prakso v slovenski politiki. Ki je izrazito neinventivna. V slovenskih političnih kraticah se kot kačji jezik povsod motovili ta nesrečni "S"! Ki je sicer boljši kot pri sosedih, kjer se borijo s "H", ampak če deluješ kot politik v Sloveniji, zanima pa te socialna demokracija, samostojnost, suverenost, svoboda in podobno, si glede kratic že v težavah.
Tudi zgodovinsko gledano smo kratičarska puščoba, če se le spomnimo "TOZD-ov" ali pa "SIS-ov" in podobnih cvetk. Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS"! Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal.
In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
Na tem mestu trčimo na nekaj težav. Nihče od voditeljev nove koalicije ni cool. Niti približno. Mogoče imajo kje v stranki koga, ki je cool, čeprav dvomimo. Problem je namreč v tem, da se "biti cool" in "biti politik" absolutno izključujeta. Če si "cool", ne greš v politiko, ker si cool ravno zato, ker te politika ne briga. So sicer izjeme; zadnji, če že ne edini cool politik v Sloveniji je bil Aleš Gulič, pa še on se je znašel v politiki bolj po naključju. Od njega sem pa so politiki ali gospodinje, ali obrtniki, ali povzpetniki, ali odličnjaki. Se pravi poklicni in značajski profili, ki nikoli in nikdar ne bodo cool.
Težava je v tem, da biti cool zahteva veliko trdega dela. To ni ne status ne stanje, ki bi si ga človek pridobil brez odrekanja in naporov. Zato se deklarativno sam sebe razglasiti za biti cool zdi točno to, kar politika počne; nekritično prevzeti ali povzeti nekaj, kar so izumile, promovirale in ustoličile mnoge generacije, ki jih je politika dosledno marginalizirala.
Tisti, ki so bili v zgodovini cool, so bili razredni sovražnik etablirane politike, in to da hoče postati cool tudi politika, pomeni po drugi strani žalostno dejstvo, da je "coolost" postala mainstream. Edina sreča je, da sveti zakrament "biti cool" posameznik prejme od okolice … Tako samozvanci, samopromotorji in seveda slovenski estradniki, po novem pa očitno tudi politiki, tega žegna niso in nikoli ne bodo dobili …
Kar pa ne pomeni, da je za koalicijo KUL vse izgubljeno. Ravno nasprotno. Če se dnevnopolitično ozremo nekaj mesecev nazaj – današnja koalicija KUL je bila na začetku letošnjega leta še vlada. Ki se je skregala in dopustila sedanji garnituri, da pride s svojimi delovnimi stroj izravnati gradbišče. Tisto je bilo eno najbolj "nekul" dejanj slovenske politične zgodovine. Danes se delajo, kot da se razpad Šarčeve vlade ni zgodil, kot da imamo ljudje politični spomin kanarčkov – kar je spet definicija "nekulosti"!
In če bi zarotniki hoteli, ne sicer postati cool, a vsaj stopiti na to pot, bi se morali na eni svojih konferenc opravičiti za dogodke iz februarja tega leta. Priznati svoje napake, prositi odpuščanja in obljubiti ter začeti izvrševati novo perspektivo republike Slovenije. Kaj podobnega bi storil Clint Eastwood, ki je cool po definiciji.
V nasprotnem pa vedno obstaja še nekaj možnosti. "Koalicija ustavnega loka" se da na srečo zgibati še v nekaj kratic. Med njimi se zdi "loka ustavnega koalicija" posebej primerna. Ob tem, da ima svojo politično sporočilnost, promovira tudi prav posebej kakovostno čebulo Dravskega polja.
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Neveljaven email naslov