Kako zelo pomembno je, da smo prvi! In to že od majhnega naprej. Že v vrtcu je bilo tako, ko so nas vzgojiteljice spodbujale, kdo bo prvi pojedel kosilo in bo potem postal zlata ptička. Da ne govorimo pozneje – kdo je bil prvi na šolskem teku, prvi v razredu, prvi pri veseli šoli, prvi na občinskem tekmovanju … Pač, pomembno je bilo, kdo je zmagal, kdo je najboljši, kdo ima najboljše igrače, kdo ima najboljšega očija, kdo je najmočnejši, najlepši, najsposobnejši, preprosto – kdo je prvi! Seveda smo to tekmovalnost močno ponotranjili in je tudi v odrasli dobi pomembno, da smo prvi, najboljši, najuspešnejši, najlepši … Ker to predstavlja našo vrednost – vsaj tako mislimo in dojemamo. Seveda iz tega izvirajo tekmovalnost, nenehno primerjanje z drugimi, zavidanje in prav gotovo tudi frustracije. Resnica je ta, da se bo lahko vedno našel nekdo, ki bo boljši od mene. Tudi če sem olimpijski prvak – prišel bo nekdo boljši, nekdo, ki bo presegel moj rekord … Ko smo že pri športu: kako zanimivo je, da ko naša športna ekipa zmaga, vedno rečemo: »Mi smo zmagali!« Ko pa ista ekipa izgubi tekmo, radi uporabimo tretjo osebo množine in rečemo: »Naši so izgubili!« Kar nekako se ne želimo prišteti med poražence. Seveda, kdo pa želi biti zguba …
Ko so Jezusovi apostoli imeli problem s tem, kdo izmed njih je pomembnejši, kdo med njimi je večji, so od Jezusa hitro dobili hladen tuš: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« Jackpot – zadetek v polno! Prvi naj bo zadnji in vsem služabnik?! To pač ne drži. Pomembno je biti prvi! Toda če pogledamo dinamiko, ki nas žene, da bi bili prvi, si moramo priznati, da nas v ozadju lahko poganjajo tekmovalnost, grebatorstvo, nenehna ogroženost, zavist, frustriranost, strah, občutki nevrednosti in nesposobnosti in še bi lahko naštevali. V ospredju je moj jaz, ki si želi potrditve, da bom končno postal nekdo, da mi bodo končno dali priznanje, da sem dober, vreden, sposoben … Ampak tovrstna priznanja prihajajo od zunaj in imajo zelo visoko ceno, predvsem pa so lahko zelo prazna. Resnična izpolnitev ni to, da služim sebi in svojemu egu, ampak da gojim sočutnost do drugega, da ne iščem vedno sebe in svojega, ampak da vidim drugega in mu zmorem priti naproti, še posebno če je v stiski in potrebi. Izpolnjeni smo zares takrat, ko nekaj naredimo za drugega, ko zmorem biti »izmed vseh zadnji in vsem služabnik«. Nora logika, ki je v popolnem nasprotju z logiko, v kateri smo bili vzgajani in v kateri živimo. Toda če smo iskreni do sebe: Ali nas ta logika tekmovalnosti in potrebe biti vedno prvi resnično izpolnjuje? Ali pa smo življenjsko izpolnjeni šele takrat, ko naredimo nekaj za drugega, ko mu izkažemo dobroto, spoštovanje, ljubezen; ko postanem »izmed vseh zadnji in vsem služabnik«?
