Mogoče bo opazil tudi obcestni znak, ki ga obvešča, da je vstopil v okrožje Baraga. Morda bo celo videl letališče Baraga (čeprav verjetno ne bo priletel tja, saj gre za manjše letališče za splošno rabo) ali spomenik ob jezeru, posvečen Baragi. Če bo brskal po radijskih postajah, bo morda naletel na Radio Baraga, katoliško radijsko oddajo, ki gostuje na več lokalnih radijskih postajah.

Ime, ki je pustilo tak pečat v tem delu sveta, je pripadalo slovenskemu misijonarju: Frideriku Ireneju Baragi, znanemu tudi pod imenom Frederic Irenaeus Baraga po svojem prihodu v ZDA leta 1830. Baraga, ki se je rodil v gradiču Mala vas pri Dobrniču na Dolenjskem, se je po študiju prava odločil za duhovniški poklic, na povabilo škofa Fenwicka iz Cincinnatija pa je postal misijonar med Indijanci. Njegova prva postojanka je bil indijanski misijon v Arbre Crochu v Michiganu. Po službovanju na otoku Madeline v Wisconsinu je ustanovil misijon v L'Ansu, kraju v Gornjem Michiganu.

Baraga je prišel na to območje ravno v času, ko se je v regijo začelo priseljevati belsko prebivalstvo. V dolgih letih službovanja, najprej v vlogi duhovnika, nato pa še škofa, se je srečal s številnimi jeziki in kulturami: od Indijancev in francoskih Kanadčanov do poznejših priseljencev iz Evrope, ki so iskali novo življenje v hitro razvijajočih se rudarskih mestecih. A njegovo delo z domorodci je zapustilo eno izmed njegovih najtrajnejših dediščin.

Pri svojem misijonarskem delovanju v Arbre Crochu ni le spreobrnil večine domorodcev v krščanstvo in jih poučeval o tehnikah, ki jih uporablja kmetijstvo v Evropi, napisal je tudi molitvenik in katekizem v jeziku Indijancev iz rodu Otava, sploh prvo knjigo, objavljeno v tem jeziku. Pozneje, ko je vodil pretežno indijansko in francosko-kanadsko kongregacijo na otoku Madeline, je napisal slovnico jezika Indijancev iz rodu Očipve z naslovom

Teoretična in praktična slovnica očipvejskega jezika, ki ji je nato dodal še slovar. (Rokopis je skoraj izgubil na poti v Detroit, ko se je udrl led pod njegovimi sanmi. To ni bil edini primer, ko se je Baraga znašel v smrtni nevarnosti sredi michiganske divjine. Ko je nekoč prečkal zamrznjeno jezero z indijanskim sopotnikom, je led počil in moža sta se znašla na ledeni plošči, ki se je nevarno oddaljevala od obale. Kot v svoji knjigi Shepherd of the Wilderness (Pastir divjine) pripoveduje Bernard J. Lambert, se imata moža samo spremembi vetra v zadnjem trenutku zahvaliti, da sta preživela.)

Občudovanja vreden je podatek, da je Baraga tekoče govoril vsaj šest jezikov – slovenščino, nemščino, francoščino, italijanščino, grščino in latinščino –, preden se je naučil otavščine in očipvejščine. Celo njegov dnevnik je večjezičen, saj stalno preskakuje iz enega jezika v drugega.

Baraga je pripravil tudi podrobne opise poganskih tradicij in obredov med Indijanci, vključno z lovskimi obredi, in jih objavil v knjigi, ki je številnim Evropejcem predstavila različne indijanske kulture. Kako neizmerna je bila njegova predanost Indijancem, daje slutiti njegov vzdevek, "Duhovnik s krpljami", ki si ga je prislužil, ko je pozimi s krpljami potoval v oddaljene konce svoje fare, pogosto celo ponoči – in to v pokrajini, ki je bila še vedno zelo divja in neukročena. Nadvse rad je imel svojo duhovno čredo; Lambert piše, da je Baraga celo kupil dragoceno zemljo, primerno za kmetijstvo, saj je lokalnim oblastem želel preprečiti, da bi z zemlje skušale pregnati Indijance.

Baraga je sklenil svojo poklicno pot na samem vrhu katoliške hierarhije v regiji – postal je škof v Škofiji Sault Ste. Marie v Michiganu. Najprej je prebival v kraju Sault Ste. Marie samem; danes gre za zaspano mestece, znano predvsem po prometnih rečnih zapornicah Soo Locks, skozi katere plujejo ladje proti jezeru Superior oziroma se vračajo z njega. Pozneje se je preselil v Marquette, največje mesto Gornjega Michigana, in svojo rodno Kranjsko zadnjič obiskal leta 1853. Kot navaja Bernard J. Lambert, sta Barago vsakič, ko se je za nekaj mesecev vrnil v domovino, "pozdravila grom topov in radostna pesem zvonov". Obiskal je celo Rim, kjer je osebno podaril papežu Piju IX. dva izvoda svojega slovarja. Umrl je leta 1868 v starosti 70 let in je pokopan v kripti katedrale sv. Petra v Marquettu.

Baragovo delo je navdihnilo številne druge misijonarje, da so prišli v Gornji Michigan. Eden izmed njih je bil Franc Pirc, Slovenec, pozneje znan kot Francis Xavier Pierz, ki je nato odšel v Minnesoto in tudi tam prispeval bogato zapuščino, med drugim ime mesta Pierz. Tudi Baragova naslednika, vrhovna poglavarja škofije Sault Ste. Marie, sta bila Slovenca. Baragovo delo je služilo kot navdih tudi Johnu Neumannu, duhovniku češkega rodu, ki se je za pot v ZDA odločil po zaslugi Barage, postal škof Philadelphie in je še danes znan kot edini moški državljan ZDA, ki je bil razglašen za svetnika.

Tudi Barago je leta 2012 papež razglasil za častitljivega Božjega služabnika in je zdaj kandidat za svetništvo.