V prvem delu se najprej odmaknemo v čas rojstva pisatelja Pahorja, ki sega v davno leto 1913, v čas Avstro-Ogrske, samo leto pred morijo prve svetovne vojne. Kot pravi, je bil rojen v slovenski družini, v središču Trsta in bil je čisti meščan. V spomin in dušo se mu je komaj sedemletnemu travmatično vtisnil požig slovenskega Narodnega doma v Trstu leta 1920. Pozneje je to tudi opisal v delu Grmada v pristanu in romanu Trg Oberdan. Pravi: "Mentalno sem bil malo izgubljen. Šok je bil to. Požig Narodnega doma, odpoved slovenskih šol. Mati me je povlekla za roko in mi naročila – moraš govoriti italijansko!"

Odvzem maternega jezika ga je močno zaznamoval in spominja se, da je takrat sklenil in spoznal, da mora biti upornik. "Začel sem pisati po slovensko. Takrat sem jaz postal, takrat sem jaz začel postajati pisatelj." Življenje v večnacionalnem okolju je skazilo nasilno širjenje nacionalistične in fašistične ideologije v Italiji. Kot pravi, genocid ni bil samo kulturni, zato se je tudi aktivno vključil in sodeloval s slovenskimi antifašističnimi intelektualci. Med drugo svetovno vojno je bil kot italijanski vojak poslan v Libijo, ker je kot prevajalec delal v taborišču ujetih jugoslovanskih častnikov v Bogliacu pri Gardskem jezeru. Pahor nam skozi svojo pripoved, ki je polna ekskurzov na različna področja in marsikaterega človeka, predstavi čas, v katerem je živel. Čas mladosti, ljubezni, trpljenja in vojne.

V drugem delu nas Boris Pahor povede v svet boja za slovenstvo ter svobodo izražanja, ki je potekal tudi ob močnem nasprotovanju takratnega jugoslovanskega režima in vohunjenju Udbe. Pahor se je bil ne glede na posledice vedno pripravljen izpostaviti, ko je šlo za laži in napade na osebnosti, ki jih je cenil, tudi na Edvarda Kocbeka, za katerega pravi, da so ga komunisti izrabili za svoje cilje. Režimu se je zameril, ko je v Primorskem dnevniku pohvalno ocenil Kocbekov Strah in pogum. Drugi tak primer je bil, ko sta z Alojzom Rebulo izdala revijo Zaliv s pogovorom z naslovom Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, v katerem ta spregovori o pomoru domobrancev. Sledilo je preganjanje, najvišjo ceno pa sta z zaporom plačala Viktor Blažič in Franc Miklavčič. "Jaz se ... Takrat se jaz razpištolim, ko je krivica!" so njegove besede, ko obudi spomin na uspešen boj pri internacionalizaciji primera. Tudi Pahorju je bil prepovedan vstop v Jugoslavijo, njemu pa je šlo za narodno identiteto, in to je javno izpovedoval. "Jaz sem napadel Kardelja, ker on je rekel, da bodo komunisti odpravili narod," se spominja.

Boris Pahor v nadaljevanju izraža svojo veliko zaskrbljenost za prihodnost našega naroda. "Je treba dati v slovenske šole dijakom zavest, da so Slovenci in da imajo svojo tradicijo," pravi in nasprotuje pritiskom, ki skušajo že imenovanje nacionalne zavesti vrednotiti kot nekaj negativnega. Pisatelj Pahor spregovori o slovenskem humanizmu, ki sta ga postavila Trubar in Prešern, kot močnemu zgledu za sedanjost. Iz tega tudi njegovo prizadevanje, da se v besedilu slovenske himne uveljavi tisto, kar je najprej poudaril največji slovenski pesnik: "Bog živi našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet. In potem Bog živi narode. Saj to je naš humanizem! Skazili smo ga med drugo svetovno vojno," še doda Pahor. 104-letni tržaški pisatelj obžaluje in opozarja, da smo Slovenci z medsebojnim ubijanjem med drugo svetovno vojno postali veliki antihumanisti: "To imamo danes še vedno v sebi. Namesto da bi se rešili in naredili neko zvezo za rešitev slovenske države, še vedno vztrajamo pri tem. To pa ni smisel Evropske unije, to ni v smislu obstoja slovenske države!"

V tretjem delu ekskluzivnega zgodovinskega pričevanja pisatelja in akademika Borisa Pahorja se ta z vsem svojim bitjem postavi za narodno zavest in slovenski jezik: "To ni noben nacionalizem, imeti svoj jezik, svojo identiteto, svojo kulturo." Poudari, da mu je vedno šlo za to, da se o Slovencih govori kot o samostojnem narodu v Evropi. Pahor izraža svojo skrb in nasprotovanje levici, ki krni nacionalno pripadnost z idejo internacionalizma. Za Slovence je to usodno, meni Pahor, ki je prepričan, da sta patriotska vzgoja v šolah ter zvestoba jeziku nekaj svetega. Meni, da bo ob poglobljeni krizi na tem področju reševanje jezika in narodne zavesti v večji meri prevzela cerkev. V pričevanju se znova spomni fašističnega požiga Narodnega doma v Trstu, kar ga je trajno zaznamovalo v zvestobi in boju za slovenstvo. V Narodnem domu je gledal uprizoritev Jurčiča, v kateri je Krjavelj hudiča presekal na dvoje, spomni se miklavževanja in parkeljnov ...

V izhodišču Pahor opiše, kako ključen je bil za njegov pisateljski preboj v svet rojak Evgen Bavčar, ki mu je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja na široko odprl vrata v francoske kulturne kroge. Šele ko mu je s svojo literaturo in nastopi uspelo v Franciji, se je uveljavil tudi v Evropi, v Italiji in v večji meri tudi v Sloveniji. Boris Pahor pravi, da ju z Bavčarjem veže podobna usoda njunih mater: "Imava nekaj skupnega, tudi naše primorsko gledanje na slovensko literaturo in na slovenstvo, ki je drugačno od ljubljanskega. In to je velika sreča, da imamo Bavčarja."

V svojih spominih se večkrat vrača k prijatelju Edvardu Kocbeku, za katerega pravi, da so ga komunisti v celoti izkoristili za svoje revolucionarne namene in ga potem skušali uničiti oz. onemogočiti, podobno kot vse krščanske socialiste v partizanih. Pahor spregovori tudi o svoji viziji slovenske samostojnosti, saj je med slovenskimi literati oral ledino in navdihoval tudi krog Nove revije. Pri svojem delovanju ni poznal oportunizma, ampak je sledil resnici: "Računal sem, da če govorim po pravici, mi nihče ne more nič!" Prav zato mu je jugoslovanska politična policija Udba sledila in mu desetletja prisluškovala, o čemer je v obširni knjigi pisal Igor Omerza. Ta je v udbovskih dokumentih našel tudi zapis, da je zamejski zgodovinar dr. Jože Pirjevec o njem poročal italijanski službi Digos. Boris Pahor v pričevanju spregovori tudi o polemiki, ki jo ima na to temo v Primorskem dnevniku. Pahor Pirjevcu zameri predvsem to, da ga je v Primorskem dnevniku napadal, potem ko je on polemiziral s Kardeljem in njegovo idejo o odmiranju naroda. Pahor je obudil spomin tudi na čas, ko je Udba prek svojih ljudi spremljala delovanje Zaliva in iz tiskarne dobivala odtise revije, še preden je prišla ta v javnost. V pričevanju se je dotaknil tudi drugih aktualnih tem, na primer ponesrečene arbitraže s Hrvaško, ki ji je že v času referenduma ostro nasprotoval.

Akademik Pahor z veliko vnemo vnovič predlaga, naj Slovenija iz spoštovanja do Prešerna in lastne nacije dopolni besedilo svoje himne tako, da bo ustrezalo prešernovi volji, ko v drugi kitici pravi: "Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere!" Šele nato velja pozdrav vsem drugim narodom, ki je v predzadnji kitici. Boris Pahor pove, da so v Dutovljah njemu na čast zapeli samo predzadnjo kitico himne, zato niti ni vstal. Ne razume, zakaj bi kogar koli z dobrimi nameni motilo, da se v slovenski himni najprej poudari naša dežela.

Akademik Pahor iskreno spregovori tudi o svojem dolgem življenju in izda recept, kako mu je uspelo tako dolgo ohraniti življenjsko formo, čeprav je med vojno komaj prebolel jetiko. Sedeč za svojim pisalnim strojem v kuhinji, pojasni, da še vedno dela, bere in piše.

Pričevanje, ki ga lahko razumemo kot pisateljevo oporoko svojim rojakom, 104-letni pisatelj sklene s pozdravi tistim, ki ga bodo poslušali. Zlasti si želi, da bi bili to mladi ljudje, da bi šole, tudi prek njegovega pričevanja, poskrbele, da mladi izvedo, kaj je moral slovenski in primorski človek prestati, da je ostal zvest sebi in svojemu jeziku.