"Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več." "Premalo sem bil vztrajen, ko je šlo za moje zdravje, prepozno sem postal odločen. Ko sem končno le zahteval natančnejši pregled, so bili rezultati porazni, tumor je bil že močno razraščen. Zdravniki nočejo ničesar napovedovati. Skušam biti optimističen, hkrati pa me k tlom tišči strah, da bi otroka ostala v nedokončani hiši in z neodplačanimi krediti," skrbi očeta devetletnega Nejca in skoraj polnoletnega Boštjana, otroka s posebnimi potrebami, ki s popravnimi izpiti skuša končati dveletni srednješolski program.

Le s plastiko pokrita luknja v stropu …
Taka mučna, neizgovorjena tesnoba vlada v družini, ki živi med nedokončanimi stenami in stropom, med vrati, ki se zapirajo le navidezno, ker so sobe, opremljene z najcenejšim, že odsluženim pohištvom, tako majhne, da vrat ni mogoče niti vgraditi. Zelo malo je stanovanj s tako malo opreme, zelo malo družin s tako majhno količino oblačil, obutve in drugih potrebščin. To je bilo največ, kar so ob eni nizki plači zmogli, čeprav, pravi oče, je vse življenje samo delal.

"Vse popoldneve sem doma delal, da bi le ustvaril dom, v katerem bi lahko normalno živeli. Leta so tekla, naredil sem, kar sem zmogel. In zmeraj pomagal še prijateljem. Toda kljub najetim kreditom za material, kljub temu, da sem vse naredil s svojimi rokami ali s pomočjo prijateljev, sem šele na pol poti do cilja. Še zdaj je strop v dnevni sobi, kjer spi tudi Nejc, nedokončan … Čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice, je razpeta plastična ponjava. Z njo skušamo preprečiti, da bi mrzel zrak pihal na Nejca in da lahko sobo vsaj malo ogrejemo. Plastika visi nad nami kot opomnik, kaj bi še moral storiti, da bi živeli vsaj malo bolje."

… in surov beton nad Nejčevim spalnim kotičkom
"Moti me, ker je prostor skupen in nimam miru za pisanje nalog in učenje, pa ker težko zaspim, ko drugi gledajo televizijo. Včasih me tudi zebe," pa našteva devetletni Nejc slabosti tega, da ima svoj kotiček v edinem vsaj nekoliko večjem prostoru v hiši.

Da bi imel vsaj malo več miru, ima starejši Boštjan posteljo v nekdanji, komaj 4 m2 veliki shrambi in prav tako sanja, da bi imel sobo, v kateri bi bilo mogoče zapreti vrata. A je še dolgo ne bo.

Kaj, če bolezni ne bodo več mogli ustaviti?
"Lansko poletje sem se že slabše počutil. Zdaj vem, da je že takrat udaril rak, a diagnoze še dolgo ni bilo. Ko sem izvedel zanjo, je bil tumor že močno razširjen. Nisem mogel verjeti. Nedoumljivo je, kako je lahko bolezen skoraj brez bolečin tako zelo napredovala. Hudo je in trenutno stanje je res slabo. Čaka me še mesec in pol obsevanj … Najbolj me skrbi, ali bodo bolezen lahko ustavili. Skrbi me za družino, kaj bo, če zdravljenje ne uspe, še najbolj me skrbi za devetletnika, on bo ostal najbolj nebogljen."

"Že zdaj imamo veliko manj denarja, bolniško nadomestilo je veliko nižje od že tako nizke plače, prejemamo le še otroške dodatke in ničesar drugega. Neplačane položnice se nam kopičijo, še pri hrani si trgamo od ust in čim bolj skromno jemo. Z banke me nenehno kličejo, zakaj ne odplačujem limita in kredita. 13. aprila mi poteče še limit in banka spet zahteva, naj sklenem nekajletno zavarovanje ali pa namensko varčevanje, če hočem, da ga sploh podaljšajo. Ali pa naj ga takoj poplačam. Ne razumejo, kako je, če je človek bolan, oni zahtevajo svoje."

Banke ne zanima, ali se boriš za življenje
Družini bi ogromno pomenilo že, če bi se lahko silen pritisk kredita in poplačila limita ustavil vsaj za čas najintenzivnejšega zdravljenja, ko je treba na veliko pregledov in iz majhne vasi ni drugega prevoza kot z njihovim, komaj še delujočim avtom, in morajo včasih izbirati med tem, ali bodo tisti dan kupili hrano ali pa bo za bencin. A politika banke je neizprosna tudi do ljudi, ki se borijo za življenje.

"Zelo veliko bi mi to pomenilo. Ena velika skrb manj bi bila vsaj začasno, da bi vsaj zdaj lahko imeli normalno za hrano, za šolske obveznosti in za bencin. Avto je star 18 let, veliko se kvari, ne vem, koliko časa bo sploh še deloval … Vse gre na kup, res je hudo. Človek skoraj izgubi upanje, ko pomisli na vse," je težko očetu.

Sošolci na košarko, jaz moram domov
Četrtošolec Nejc skuša vse te moreče skrbi, ki dušijo vzdušje v družini, kar se da odriniti: "Zelo rad bi hodil na košarko, vendar nimamo denarja ne za vadnino in ne za tekme. Moji prijatelji pa hodijo. Ko si oni pripravljajo opremo in žogo, moram jaz domov. Zavidam jim," komaj slišno šepeta Nejc. Pravi, da v razredu velja za drugačnega in da ga zafrkavajo. "Pravijo, da sem čuden, ker nimam veliko denarja, ker imam drugačne zvezke in ker včasih ne morem na kak šolski izlet."

Kupil bi čokolino, mleko, margarino
O svojih željah Nejc zelo težko spregovori: "Zelo rad mi imel playstation," pove komaj slišno, ker mu je neprijetno, da si v tako nemogočih razmerah sploh dovoli imeti tako veliko željo. "Pa rad bi imel svojo sobo in pa veliko denarja. Da bi lahko kupil hrano. Čokolino, mleko, margarino pa poli salamo, ker tega velikokrat nimamo. Pa vstopnice za kino in za košarkarske tekme bi si kupil."

Še tišje govori o strahovih: "Zelo me skrbi, da se ne bo kaj zapletlo, da se ne bo zgodilo, da bi umrl …Tudi v šoli veliko razmišljam o tem, težje se učim in tudi ponoči se zato kdaj zbudim. Pa zelo sem se veselil sobice in se bojim, da je zdaj ne bo," je iskren sramežljivi četrtošolec.

Tipična zgodba pridnega Slovenca, ki pozabi nase
"Taka tipična zgodba pridnega Slovenca sem, ki postavlja delo in pridnost na prvo mesto in sebe na zadnje," zdaj z obžalovanjem priznava Boštjanov in Nejčev oče. "Ko razmišljam o teh dogodkih za nazaj, najbolj obžalujem, da sem le delal. In da nisem bolj vztrajal pri tem, naj me končno temeljiteje pregledajo, ko je bil morda še čas. To je največja napaka. Da sem v vsem tem nase povsem pozabil."

Zdaj je za veliko stvari prepozno, številne priložnosti so izgubljene, denarja ni niti za tako želeno podporno zdravljenje močno načetega imunskega sistema in vsaj tako kot obsevanja in rak ga razžira skrb za prihodnost družine: "Psihično je težko prenašati vse te obremenitve. Če se bo bolezen poslabšala, bo res velik udarec za vse, da bodo stvari ostale nedokončane in da bodo družino bremenili še dolgovi. Katastrofa, če se to res zgodi!"

Jana Vidic, Val 202