Potem ko je prvak SNS-a Zmago Jelinčič v torek v komentarju na odločitev premierja Boruta

Pahorja, da za kandidata za ministra za okolje izbere Roka Žarnića. dejal, da bi "le idiot vzel Hrvata v vlado", sta se na to odzvali le dve stranki, preostale pa ne. Kaj to pove o etiki v državnem zboru? Kako se Slovenija, ko gre za etiko v hramu demokracije, "drži" v primerjavi s parlamenti drugih evropskih držav? Bi se lahko v boj za omejitev sovražnega govora v DZ-ju podali z novim etičnim kodeksom za DZ? Bi bilo treba celo spremeniti zakonodajo? Odgovore na vprašanja, ki se zastavljajo ob izjavah, kakršna je bila torkova Jelinčičeva, je MMC poiskal pri pravniku s Pravne fakultete v Ljubljani Miru Cerarju.

Kako bi opisali etiko in moralo v slovenskem parlamentu v primerjavi z drugimi parlamenti evropskih držav?
Zagotovo so države, ki nas na tej ravni presegajo, so bolj kultivirane in imajo seveda daljšo demokratično tradicijo, so pa tudi države, ki so na tem področju celo slabše od nas in so ravnanja njihovih poslancev morda manj kultivirana, celo manj etična. Vidimo pa še nekaj drugega, in sicer da se tudi v razvitih demokracijah, denimo v Angliji, dogajajo zelo hude afere. V končni fazi smo ravno pred letom dni ugotovili, da so angleški poslanci in vladni funkcionarji neusmiljeno koruptivno ravnali v svojo korist na račun davkoplačevalskega denarja. V kakšnih drugih parlamentih v urejenih državah včasih pride tudi do zelo hudih besednih obtožb, celo do fizičnega nasilja. Potem je tu še temperament. Poznamo angleški parlament, kjer se poslanci zelo burno odzivajo na izjave nasprotnikov, pa je to v duhu neke demokratične kulture. Če se vrnemo k nam, se ima zagotovo smisel zgledovati po tistih parlamentih, ki so od nas v etičnem in vedenjskem vidiku bolj kultivirani. Nima se smisla primerjati s slabimi in se s tem tolažiti, kajti zagotovo je naša politična kultura še šibka in jo je treba bistveno izboljšati.

Po parlamentih katerih držav se torej velja zgledovati?
Če rečem povprek – kajti take zadeve je težko povedati na kratko – parlamenti skandinavskih držav, Nemčije in drugih držav, kjer se poslanci držijo nekega osnovnega bontona, kjer je dialog oz. razprava kritična v nekih normalnih mejah parlamentarnega vedenja. Iskati moramo svetlejše zglede in se zavedati, kje se lahko izboljšamo in kje smo slabi, in mislim, da potem ni težko najti države, ki nam je lahko za zgled.

Lahko sovražni govor v DZ-ju povežemo z vprašanjem poslanske imunitete?
Zagotovo je to dvoje mogoče povezati, sovražni govor lahko namreč po našem kazenskem zakoniku predstavlja tudi kaznivo dejanje. Vemo pa, da če poslanec v svojem nastopu za govornico izreče kar koli, kar sodi v domeno sovražnega govora, za to uživa absolutno poslansko imuniteto z vidika kazenskega prava, to se pravi, da za take izjave ne more biti kazensko preganjan. Lahko je, seveda, če gre za kakšna druga dejanja, denimo, da nekoga obrekuje, žaljivo obdolžuje ali kaj podobnega, civilno tožen, ampak, kot rečeno, neka kazenska sankcija po kazenskem zakoniku, ko poslanec nastopa v funkciji, ko govori, ne pride v poštev. In to je zagotovo dostikrat zlorabljeno, saj se poslanci lahko v tem primeru skrijejo za poslansko imuniteto in povedo kaj takega, kar sodi v domeno sovražnega govora ali v kakšno drugo neetično kategorijo.

Je torej vprašanje poslanske imunitete v Sloveniji sploh ustrezno urejeno?
V celoti ne, zato smo tudi že imeli nekaj poskusov, da se spremeni ustavo. Menim pa, da ni tako slabo urejeno. Res je, da poslanec uživa za svoj nastop (mnenje ali glas) v DZ-ju ali njegovih delovnih telesih absolutno imuniteto, a je tako samo iz kazenskopravnega vidika, kajti civilnopravno lahko prizadeta oseba zoper poslanca še vedno vloži tožbo – take primere smo že imeli, spomnimo se primera Hvalica – in na neki način tako sankcionira njegovo nedostojno izražanje oz. vedenje, če je to pravno mogoče sankcionirati.

Po drugi strani je pa tako, da je ustavno določbo o imuniteti mogoče zelo korektno izvajati, če se DZ zaveda, da imuniteta ni privilegij posameznega poslanca, temveč pravzaprav privilegij parlamenta - to ni nekaj, na kar se lahko poslanec v svojem imenu sklicuje. V takem primeru bo DZ imuniteto podelil samo tistemu poslancu, ki jo zasluži, da ne bi trpelo delo DZ-ja in če ne gre za neka prehuda nezakonita dejanja.

Problem torej res ostaja samo pri absolutni imuniteti, ko poslanec za svoj nastop imuniteto pričakuje avtomatično. To je neki demokratični standard, ki ga poznajo tudi druge države in pri tem je treba vztrajati, v drugih pogledih pa imuniteto čim bolj ožati in to lahko storijo sami poslanci, tako da, denimo, dovolijo kazenski pregon, ko obstaja neki sum za kaznivo dejanje.

Zdaj so znova glasnejša razmišljanja o potrebi po uveljavitvi etičnega kodeksa v državnem zboru. Podpirate to zamisel, bi kodeks lahko umiril stopnjevanje sovražnega govora v DZ-ju?
Mislim, da sam etični kodeks ne bi dosti spremenil. Tudi vlada je v prejšnjem mandatu sprejela etični kodeks, pa ni bilo opaziti kakšnih bistvenih sprememb v delovanju posameznih ministrov. Mislim, da je etika prisotna toliko, kolikor je prisotna v duhu politične kulture znotraj državnih institucij in javnosti. Tudi številne druge demokratične evropske države nimajo nekih specifičnih etičnih kodeksov, v državah, kjer jih imajo, pa niso neka garancija, da pride do višje stopnje etičnosti poslancev. Tako imata takšen kodeks, denimo, Velika Britanija in Poljska, pa vemo, da je vsaj v Veliki Britaniji v zadnjih letih glede prisvajanja državnega denarja v obliki raznih uslug, ki so jih poslanci pripisali sami sebi, prišlo do izrazito velike stopnje korupcije med poslanci

Vidimo torej, da etični kodeks ni nobena garancija, pogosto celo opazimo, da več kot je takih kodeksov, bolj šepa etika. In to ne velja samo za poslance, temveč tudi za novinarje, pravnike, zdravnike in druge. Zagotovo se je o etiki smiselno pogovarjati in morda pripravljati zapise o etičnih standardih, vendar pa sam sprejem etičnega kodeksa ni tako ključen. Bistveno je to, da se javnost s pomočjo medijev odziva na neetično ravnanje poslancev, da se v družbi ustvari neka etična klima, ki bo prisilila tudi poslance oz. politike vseh vrst, da dvignejo raven komuniciranja, politične in tudi pravne kulture, skratka medsebojnega spoštovanja in obnašanja.

Ali sovražni govor s tem, ko izjave, kakršna je bila Jelinčičeva, vstavljajo v naslove na izpostavljenih mestih, razpihujejo tudi mediji?
Seveda, mediji imajo tukaj večplastno funkcijo. Na en način nas informirajo, kar je nujno. Kajti če ne izvemo za sovražni govor v parlamentu, ne moremo kritično delovati. Po drugi strani pa vsaka taka novica pomeni tudi senzacijo, zato jo mediji še dodatno intenzivno predstavijo, kar nedvomno razpihuje tudi strasti, odzive na to, nasprotne odzive. Navsezadnje pa gre taka izjava, kot je bila zdaj dana, tudi v mednarodni prostor, na Hrvaško, v EU, danes lahko vsakdo za to hitro izve. Skratka, take izjave lahko škodijo ugledu naše države. Zato so mediji na neki način ključni, da te stvari le prenesejo javnosti, po drugi strani se je pa nemogoče izogniti učinku, da javnost spodbujajo k razpravi o tem – napačno je to le takrat, ko mediji to namenoma pretirano poudarjajo oz. podžigajo strasti in vznemirjajo državljane prek vsake mere. Mislim, da je treba tu vedno iskati neko pravo mero, to pa je tudi etična naloga novinarjev, ki imajo tudi svoj etični kodeks.

Nekaj ste o pravnem vidiku sovražnega govora v tem pogovoru že povedali, pa vendarle. Kaj o sovražnem govoru v Sloveniji pravi pravo? Je to vprašanje v pravnem smislu dovolj opredeljeno?
V kazenskem zakoniku je, ker velja za posebno kaznivo dejanje, prepovedano spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti in vemo, da to v osnovi izrecno prepoveduje že slovenska ustava. Mislim, da tu v osnovi ni nekih praznin, problem je v tem, da imamo premalo sodne prakse. Do zdaj je bilo premalo sproženih postopkov, da bi se na podlagi teh členov ustave in še posebej kazenskega zakonika razvila neka zanesljiva praksa, da bi se razvili neki standardi, po katerih bi lahko državljani hitro sodili, kdaj gre za sovražni govor in kdaj ne, in da bi se lahko potem sami politiki in drugi takega govora vzdržali.