Kakšna naj bosta cerkvena pastoralna praksa in cerkveni nauk do različnih oblik sodobne družine od neporočenih in ločenih parov do istospolnih zvez? Po besedah nadškofa Zoreta je bilo na sinodi mogoče čutiti različnost mnenj na vseh področjih.

Kakšna podoba družine v sodobnem svetu se je izrisala v sinodalni razpravi?
Verjamem, da ima vsak od nas v sebi podobo družine, ki je družina njegovih želja, ki je družina, kakršno bi želel imeti in v njej živeti. Skozi delo te sinode se je pokazalo, da imamo veliko lepih družin, zelo dobrih družin, ki dejansko živijo svoj družinski ideal, čeprav to pomeni, da se morajo dnevno spoprijemati s težavami kot vsi ljudje v svojih odnosih znotraj družine same ali v zunanji skupnosti. Imamo pa tudi družine, ki jim to spoprijemanje z izzivi in z vprašanji, ki jih postavljajo vsakdanje življenje in njihovi medsebojni odnosi, ne gre, ki ga niso zmogli. Presegalo je njihove moči in znašli so se na ruševinah tistega, kar so živeli.

Kateri so največji izzivi za Cerkev pri sodobnem pojmovanju družine?
Glede na to da živimo v svetu, v katerem vrednote stopajo v ozadje, se mi zdi, da je treba za družino poskrbeti tam, kjer se družina začne. Se pravi, pri vzgoji najprej otrok, potem mladostnikov in odraslih, ki so tik pred tem, da se odločijo za družino. Da se pripravljajo na družino, da jo doživljajo kot vrednoto, da tudi zakon doživljajo kot vrednoto. Zanimivo je, da je družina najvišje na lestvici vrednot za več kot 80 odstotkov vseh kategorij, mladih, srednjih, starejših. Zakon je zdrsnil veliko nižje. Eni pravijo, da je razlog za to prevelika birokratizacija življenja, ker se vsepovsod srečujemo z obrazci, obveznostmi, institucijami, ki nas pritiskajo in dušijo. Zadaj pa je gotovo tudi nekaj krhkosti sodobnega človeka, ki ne razume in ne zaupa več samemu sebi in ni prepričan, da bo zmogel živeti neko obljubo, neko obveznost: bodisi tisto, ki jo daje, bodisi tisto, ki jo sprejema. Zato je tako pomembna priprava; da ljudje od malih nog naprej rastejo za zakon, za družino. Če so za to poklicani.

Eno najbolj perečih in medijsko najbolj odmevnih vprašanj se nanaša na odnos Cerkve do ločenih in znova civilno poročenih parov, predvsem možnosti njihovega dostopa do zakramentov. Kakšna stališča je bilo o tem slišati na sinodi?
Najprej bi rad povedal temeljno resnico glede sinode, za katero mislim, da je povsem izostala v vseh poročilih. Kakor slišim in berem, kolikor lahko zaznavam iz širšega okolja, se od te sinode pričakuje, da bo dala neke rešitve. Sinoda ni organ, ni telo, ki bi odločalo. Sinoda je posvetovalno telo, ki svoja razmišljanja izroči svetemu očetu, sveti oče pa bo na tej osnovi in verjetno še preko drugih posvetovanj dal posinodalno spodbudo ali pa ne. Ni je bilo po vsaki sinodi.

To je pomembno poudariti. Če tega ne upoštevamo, so naša pričakovanja zgrešena.
Ko sem poslušal razmišljanja sinodalnih očetov, se v večini nagibajo k temu, kar je tudi že zapisano v Familiaris consortio, da se družine oziroma zakonce, ki živijo v ranjeni skupnosti, bolj vključi v pastoralno življenje župnijske skupnosti, v pastoralne svete, v karitativno delovanje. Tudi v izobraževalnih ustanovah, na primer, če je kdo profesor na fakulteti in se mu podre zakon, zaradi tega ni treba, da preneha biti profesor, skratka, da se na teh področjih razširijo možnosti njihove prisotnosti in njihovega služenja v skladu z darovi in s kompetencami, ki jih imajo. Po drugi strani pa v večini primerov vidim prevladujoče mnenje, da zakramentalno obhajilo in zakramentalna spoved v ta okvir ne sodita.

Ali je lahko rešitev, kot so menili nekateri, da se tega vprašanja Cerkev loti posamično, primer za primerom na ravni krajevne Cerkve? Tudi papež je govoril o večji vlogi škofov in "zdravi decentralizaciji".
Papež je dejansko uporabil izraz decentralizacija, ko je govoril na slovesnosti ob 50. obletnici ustanovitve škofovske sinode, vendar ko smo se pogovarjali, smo ugotavljali, da ni jasno, kaj točno je imel s tem izrazom v mislih in zato ne bi rad presojeval.

Mislim pa, da odločitve, da to rešujemo krajevni škofje, ne bo. Da bo tukaj še vedno ostala generalna usmeritev na ravni vesoljne Cerkve. V posameznih primerih pa glede na notranje področje, kakor to imenujemo v moralnem nauku Cerkve, posamezni škof ali posamezni duhovnik že zdaj lahko odloča, vendar v zelo specifičnih primerih.

V javnosti se veliko govori o razklanosti v Cerkvi, o konfliktu med strogo in popustljivo skupino, med tako imenovano napredno in konservativno strujo. Ali so se takšna razhajanja čutila na sinodi?
Ne. Jasno je, da se je na vseh področjih izražala različnost mnenj. Ampak ne diametralno nasprotna različnost, sploh pa ne različnost v smislu, kdo bo koga. Daleč od tega. Tu ni bilo nobene razklanosti, to je bil pogovor na izjemno visoki ravni z izjemnimi utemeljitvami iz teologije, iz Svetega pisma, iz kanonskega prava, iz celotnega korpusa zgodovine in današnjega trenutka Cerkve. Bilo je nekaj čudovitega spremljati te razprave, vse pa v duhu, da ostanemo zvesti svojemu poslanstvu, se pravi, da preko Evangelija, preko Jezusa Kristusa prihajamo k današnjemu človeku.

Kajti zdi se mi, da se Cerkev pastorale ne more lotiti na način "dobro, recimo vsakemu ja". Zanima me, katera mama bi veljala za dobro mamo, če bi svojemu otroku vedno rekla ja. To bi pomenilo, da se je temu otroku na neki način odpovedala oziroma da je do njega brezbrižna. Če hočemo ljudem pomagati, potem moramo začutiti njihovo bolečino, začutiti njihovo stisko. In jim pomagati, da to bolečino ovrednotijo, živijo in iz nje poiščejo rešitve. Ne samo preko zakramentalnega obhajila, ker Bog v naša življenja ne prihaja samo preko zakramentov. Zakramenti so le ozek del, v katerem Bog deluje v življenju človeka, Cerkve in konec koncev tudi narodov.

Kako ocenjujete tako veliko zanimanje laičnih medijev za to sinodo?
Morda sem že prej nekoliko odgovoril na to vprašanje, ko sem rekel, kako pomembna vrednota je družina v življenju ogromne večine ljudi. In glede na to, da je to naša prvinska želja, da je to naše prahrepenenje, živeti v dobri družini, v srečni družini, imeti dobro mamo in očeta, ki znata reševati težave med sabo, ki znata pomagati otrokom, da se naučijo reševati težave med sabo in si potem tudi sam ustvarijo tako družino, da so sposobni živeti z nekom v takšnem odnosu – zdi se mi zdi, da je to dejansko prahrepenenje, položeno v človeka. Zato se ne čudim, da je zanimanje za to sinodo tolikšno. Po drugi strani živimo v času, v ozračju, za katera se zdi, da rušita to našo praželjo, to naše prahrepenenje. In zato hvala Bogu, da je toliko zanimanja. Upam, da bo vsak v sebi tudi iz odgovorov, ki bodo prišli iz te sinode preko odločitve papeža Frančiška, prepoznal to željo, jo sprejel za svojo, jo ovrednotil in z veseljem živel. Oziroma se potrudil, da jo bo živel.

Na začetku Svetega pisma je Bog zapisal stavek, za katerega se mi zdi, da bi ga moral imeti vsak izmed nas nad delovno mizo. Pravi: v potu svojega obraza boš jedel kruh. In dejansko se moramo za vse vredne stvari v življenju potruditi. Ampak ko se potrudimo, ko nam dejansko teče pot s čela, doživimo tudi zadoščenje. In to velja tudi za naše medsebojne odnose, tudi za naše družine.

Kaj se sploh lahko spremeni v odnosu Cerkve do homoseksualcev na ravni doktrine in na ravni pastorale?
Kaj bi se lahko spremenilo na doktrinalnem, dogmatskem področju, ne vem, tega si ne znam predstavljati. Na pastoralnem področju pa jih že zdaj sprejemamo, spremljamo, ne enega, več sem jih dobil v spovednico in se z njimi pogovoril, kot se pogovori človek z vsakim človekom, ki pride po besedo, ki pride po odpuščanje. In na tem področju se mi zdi, da bodo stvari šle naprej. Nikakor pa ne v smeri spremembe temeljnega nauka Cerkve, da je bog ustvaril človeka po svoji podobi, moškega in žensko je ustvaril in jima zaupal dar rodovitnosti. Tukaj sprememb ne bo.

Papež veliko govori o decentralizaciji Cerkve, o Cerkvi kot poliedru, skupnosti enakopravnih enot. Nekateri cinično komentirajo, da to pomeni Cerkev dveh hitrosti, fluidno Cerkev. Cerkev razvitega sveta, ki deluje po svojih pravilih, in Cerkev tretjega sveta, ki deluje po svojih. Kaj vi menite?
To si zelo težko predstavljam. Zdi se mi, da bi na ta način morda ljudje začeli dobivati napačna sporočila, se pravi, da bi nekje veljala ena resnica, drugje druga resnica. Če v neki družini za enega člana velja ena resnica, za drugega druga, potem smo zelo blizu tistemu, za kar Jezus pravi: če je kraljestvo v sebi razdeljeno, takšno kraljestvo propade. To ne pomeni, da moramo Cerkev uniformirati, nikakor ne. Treba je upoštevati vso različnost položajev, vso različnost izzivov v skladu z naukom Cerkve, zlasti pa v skladu z Evangelijem Jezusa Kristusa, vzetim v celoti. Ker tudi z Evangelijem lahko delamo, kot je včasih rekel naš profesor za Sveto pismo, kot svinja z mehom, da potrjujemo svoje trditve, ne pa da iz njega iščemo resnico. Se pravi, z Evangelijem v celoti skušamo odgovarjati na ene izzive, na druge izzive, na tretje izzive. Če tega ne bomo zmogli ali pa če tega ne bomo iskreno želeli in si za to prizadevali, potem bomo delali za neenotnost. To je pa ravno tisto, kar Jezus pravi: Gospod Oče, daj, da bodo eno med seboj, da bo svet veroval.