Po besedah Franceta Cukjatija se na Teharjah ljudje zbirajo zato, da ohranjajo zavest o izvoru prekletstva, ki še vedno bremeni slovenski narod. Po njegovem je politična izključevalnost, ki je bila zakoličena že leta 1941, nov vrh dosegla prav v letošnjem volilnem letu. Kot je namreč nekoč boljševike povezovalo sovraštvo do pripadnikov evropske krščanske kulture, tako je zdaj tudi vse leve stranke povezalo le sovraštvo do tistih, ki so jih na neki način razglasili za notranje sovražnike, ker se zavzemajo za slovenski narod in spoštovanje zahodne evropske kulture, je dejal.

Po besedah nekdanjega poslanca SDS-a udeleženci vsakoletne slovesnosti na Teharjah tja ne pridejo samo zato, da prižgejo svečko in se poklonijo žrtvam komunističnega terorja, pač pa tudi zato, da se uprejo vsem poskusom nadaljnjega prikrivanja resnice in zločina, ki je bil storjen nad slovenskim narodom. "Da se upremo vsem manipulacijam laži in vsem poskusom sodnega pregona novinarjev, ki imajo pogum, da spoštujejo resnico. Zavedamo se namreč pomena resnice za bodočnost slovenskega naroda," je še dejal Cukjati.

Blagoslovili nov križev pot
Tudi letošnjo spominsko slovesnost je nekaj sto udeležencev začelo z mašo, ki jo je znova daroval odhajajoči celjski škof Stanislav Lipovšek. Ta je ob koncu maše blagoslovili nov križev pot, ki so ga postavili ob poti od vhoda na grobišče do cerkve, posvečene sveti Ani.

Lipovšek je sicer v pridigi spomnil, da je minilo 73 let od konca druge svetovne vojne, 50 jih je minevalo v prisilnem molku in načrtnem prikrivanju resnice o medvojnem in povojnem dogajanju, o čemer grozljivo priča 600 in več večinoma še neurejenih morišč in grobišč po raznih krajih naše domovine. Zato je hvaležen vsem, ki so poskrbeli, da je le stekel proces postopnega urejanja morišč in grobišč po državi.

Za trajen in resničen mir in bodočnost naroda je po njegovem nujno potrebna sprava s preteklostjo, ki pa je mogoča le, če smo pripravljeni odpuščati. Pogoj za to pa je, da smo pripravljeni priznati resnico, pa če je še tako boleča, težka in obremenjujoča, je še dodal Lipovšek.

Po ocenah je bilo ubitih 5000 ljudi
V barake nekdanjega nemškega vadbenega centra na Teharjah so po končani vojni maja 1945 začasno namestili zajete domobrance, vojake, civiliste, žene in otroke, ki so jih zavezniki skupaj z ubežniki in begunci iz Hrvaške in Srbije ustavili na Koroškem in jih potem izročili novi partizanski oblasti. Večino so brez sodbe pobili delno v bližini taborišča v Bukovžlaku ali v bližnji okolici Celja, še več pa so jih od tod odpeljali v smrt v Hudo Jamo pri Laškem, v rudniške rove Hrastnika ali Pečovnika.

Po ocenah je šlo skupaj za okoli 5000 ljudi, ki jih je povojna oblast brez sojenja usmrtila mesec ali dva po koncu druge svetovne vojne v Evropi. Dolga desetletja so bili domačini zelo prestrašeni zaradi tega dogajanja in o tem niso upali govoriti. Po demokratičnih spremembah in osamosvojitvi pa se je o tem spregovorilo pogosteje.

Na mestu nekdanjega taborišča so zgradili spominski park Teharje, posvečen vsem umrlim in od tod v smrt odpeljanim. Odprli so ga oktobra 2004, kot so poudarili v teharski župniji, pa gre še vedno za nedokončan spomenik, saj je po njihovem mnenju premalo politične volje, da bi park v celoti uredili.