Anton Drobnič je nekdanji generalni državni tožilec in predsednik društva Nova slovenska zaveza, katerega člani so preživeli pripadniki slovenskega domobranstva. V intervjuju za MMC je Drobnič med drugim spregovoril o spravi, premierju Pahorju, perspektivi NSi-ja in sporu med Zalarjem in Brezigarjevo.

Pred dnevi sta predsednik vlade Borut Pahor in nadškof Anton Stres skupaj obiskala Hudo Jamo in Stari Pisker in položila venca na obeh krajih. Se strinjate s tem dejanjem?

Dejanje kot tako bi težko kometiral, ker mi ni znano, zakaj sta to naredila. Ker do zdaj se še ni zgodilo, vsaj ne v zadnjih devetnajstih letih, odkar je Slovenija samostojna in je prišlo do spremembe sistema, da bi nadškof spremljal kakšnega politika tako izrazito, kot je Stres spremljal Pahorja - ali pa je celo Pahor spremljal nadškofa.

Ne poznam ozadja in ne vem, kdo je koga naprosil, kdo je to svetoval oz. kdo je to želel. Je pa samo dejanje pozitivno. Menim, da bi moral predsednik vlade že zdavnaj prej obiskati Hudo Jamo in to dejanje storiti, bodisi z nadškofom ali pa sam. Mislim, da je to zelo pozno naredil, je pa prav, da je to naredil.

Drugo vprašanje pa je njegova izjava oz. njegovo govorjenje ob tem dogodku, ki je milo rečeno prazno, tako kot je zanj že običajno. Tudi v Kočevskem rogu mesec pred tem je Pahor govoril skrajno neprimerno. Ne vem, ali zato, ker ne pozna stvari, ali ker namenoma govori tako.

Nekateri menijo, da je skupni obisk Hude Jame in Starega piskra nekakšen premik k spravi. Da smo zdaj bližje spravi.

Ne, tu ni nobenega premika, kajti sprava ne bo nikoli dosežena z besedami, ampak z dejanji. In to z dejanji do živih, do tistih žrtev, ki so preživele. Tu pa seveda ni nobenega premika. Zadnje dejanje, ki ga je Pahor storil pred letom dni, je bilo to, da je s preglasovanjem dal sprejeti spremembe vojnih zakonov, v katerih je še bolj kot prej v prvotnih zakonih poudaril, da nasprotno stran razume samo pod besedo kolaboracija oz. kolaboranti. Nobene druge oznake ni dal. To je njegova vlada, to je dal v parlament in njegova politična opcija je to potrdila s preglasovanjem. Tako da so dejanja daleč od njegovih besed.

Zadnjih 20 let se veliko govori o spravi. Ta izraz pogosto slišimo, vendar se zdi, da si ga vsak po svoje razlaga oz. si drugače razlaga vsebino tega izraza. Kaj je za vas sprava, kaj si predstavljate pod besedo sprava?

Beseda sprava se uporablja na vseh koncih in krajih. Ne vem, če ste opazili, da mi v Novi slovenski zavezi (NSZ), v naših glasilih, bolj malo govorimo o spravi, če sploh. Kajti sprava je notranji akt, ni nekaj zunanjega, ni neko postavljanje spomenikov, ni takole obiskovanje vpričo kamer, nastopanje. Sprava je nekaj notranjega. Pahor govori samo o pieteti, o občutku, o sočutju.

To je samo en element sprave. Bolj pomemben element je resnica, kesanje, obžalovanje, priznanje in potem oproščanje na drugi strani. Samo, dokler mi ne vemo, kaj je kdo storil, tudi odpuščanja ni, ker ne vemo, kaj odpustiti. Dokler nekdo ne prizna, da je nekaj bilo, je težko govoriti o spravi.

Pri Novi slovenski zavezi smo že večkrat zapisali, da je sprava med ljudmi že zdavnaj dosežena. Malo je med ljudmi še tistega sovraštva, da se osebno sovražijo zaradi dogodkov med vojno. To je praktično že zdavnaj izzvenelo. Ne gre za spravo, gre za spremembo stališča države. Država bi morala do vseh svojih državljanov enako nastopati, bi morala imeti enake zakone za vse, ne pa da ene še naprej po 70 letih privilegira, jih priznava in prireja zmagoslavne prireditve, druga pa zanika in jih niti ne omeni.

O Novi slovenski zavezi, ki je legitimni, legalni predstavnik pobite strani, je do zdaj edini spregovoril zdaj že pokojni predsednik države Janez Drnovšek, pa še on jo je označil z neko obskurno zadevo. Drugi Novo slovensko zavezo ne imenujejo, je ne pokličejo, je ne priznajo, jo ignorirajo.

Prej ste omenili kesanje. Kdo je tisti, ki naj bi se pokesal?

Tisti, ki je storil krivico. Za zdaj je stanje tako, da je bilo v drugi svetovni vojni in po njenem koncu pobitih 80.000 Slovencev, in za to je kriva revolucija. Pobitih je bilo še več, 90.000, vendar od tega 15.000 prisilno mobiliziranih v nemško vojsko. Ti bi bili verjetno pobiti, tudi če ne bi bilo revolucije.

Revolucija je povzročila smrt 80.000 Slovencev. Vsi ti so padli zaradi revolucije. Okrog 25.000 jih je bilo neposredno pobitih zaradi revolucije, drugi pa so bili zaradi revolucije pobiti posredno - zaradi internacij, italijanskih in nemških represalij itn.

A imate kakšne stike s partizansko veteransko organizacijo, Zvezo borcev?

Z Zvezo borcev nimamo stikov, ker jih pač ni bilo mogoče vzpostaviti. Ko je postal predsednik Zveze borcev Janez Stanovnik, sem sam osebno menil, da pa bo morda vendarle nekoliko drugačen človek, ker je bil pač iz širokega sveta. Je pač dolga leta živel zunaj, delal je pri OZN-u.

Torej vsekakor človek, za katerega smo mislili, da ima širše poglede, da je demokratično usmerjen. Vedeli smo tudi, da je po izvoru iz krščanske družine, da ima torej vendarle neke vezi z nasprotno stranjo. In smo malo mislili, da se bo dalo vsaj pogovarjati, če že ne sporazumeti.

Izkazalo pa se je, da se je z njim težje pogovarjati kot s prejšnjim predsednikom Zveze borcev Ivanom Dolničarjem. Pogovor z njim je bil bolj stvaren, kot je pogovor z Janezom Stanovnikom, s katerim je bil poskus pogovora novembra 2006 pri takratnem predsedniku DZ-ja Francetom Cukjatijem o vojnih zakonih. S Stanovnikom sva se takrat pogovarjala skoraj tri ure.

POzneje pa mi je nekdo iz glavnega odbora Zveze borcev povedal, kako je bilo, ko je Stanovnik poročal glavnemu odboru o tem sestanku. Vprašan je bil, ali se je z Drobničem kaj pogovarjal. Rekel je: "Ne, pogovarjal sem se samo s Cukjatijem. Drobnič se je pa pogovarjal s Cukjatijem." Drugo vprašanje je bilo, čali e sta si z Drobničem podala roke. Stanovnik je rekel, da ne, da je bila preširoka miza vmes. V resnici pa sva se rokovala. To je zatajil.

Ravno prej omenjeni član mi je nato rekel: "Tone, pogovarjaj se s Stanovnikom, samo on se je sposoben pogovarjati." Kako, če je pa zatajil, da sva se pogovarjala, sem mu rekel. Odvrnil je, da so drugi še slabši. On je tam pod pritiskom, si ne upa priznati, ampak pogovarjal se pa bo, mi je dejal ta član. Janez Stanovnik je sposoben govoriti resnico - denimo na enem sestanku je potrdil, da je bila med drugo svetovno vojno pri nas revolucija -, vendar ko govori v javnosti, govori pač tisto, kar govori.

Če bi kdo dal predlog, da vi kot predsednik Nove slovenske zaveze skupaj s predsednikom Zveze borcev Janezom Stanovnikom obiščeta Sv. Urha in Hudo Jamo ter položita vence na obeh krajih, ali bi to storili?

Nimam popolnoma nič proti temu dejanju. Druga stvar je, kdo bi predlagal, zakaj bi predlagal, ob kakšni priložnosti bi predlagal, bi to bilo tik pred volitvami ... To so potem druge variante. Ampak glede samega dejanja sem jaz takoj za. Čez pol ure, če hočete.

Ko smo v mojem rojstnem kraju, na Blokah, postavili spominske plošče, smo v Novi slovenski zavezi ob blagoslovitvi naročili dva venca. Enega za naše plošče, drugega pa za partizanski spomenik na pokopališču. Povabili smo Zvezo borcev, da pridejo trije njihovi člani, tako da bi sočasno nesli venec.

Seveda jih ni bilo, in tako so trije bivši domobranci nesli venec na partizanski grob in sočasno so trije naši člani nesli venec na naše plošče. Enako smo naredili na več krajih. Mi to delamo, mi to v praksi naredimo. O tem nihče nikoli nič ne poroča. Mi pa tudi se ne hvalimo s tem, če pa me vprašate, pa povem.

Pahor je bil na letošnji spominski slovenosti za žrtvami povojnih pobojev v Kočevskem rogu. Bi po vašem mnenju moral priti tudi predsednik države Danilo Türk?

Tale obisk letošnjega Kočevskega roga je zelo zapletena zadeva. Pahorjev obisk je bil opravljen brez naše vednosti. Mi smo za to, kot glavni organizatorji te prireditve, izvedeli dva ali tri dni prej. Mi obisku nismo nasprotovali. Jaz sem posredniku med nami in nadškofom rekel, da nimamo popolnoma nič proti.

Pahor je šef komunistične partije oz. pravne, idejne in politične naslednice komunistične partije, ki je pobijala, ki je zakrivila te zločine, zato bi moral biti v Rogu vsak dan, ne zgolj na sedemdeset let enkrat. Mi temu seveda ne nasprotujemo, ampak nasprotujemo nečemu drugemu. Nasprotujemo temu, da bi govoril. To, da bi pa morilec, predstavnik morilcev govoril na grobu svoje žrtve, to se pa ne dogaja v civiliziranem svetu!

Mi smo bili izrecno proti. Petkrat smo povedali temu cerkvenemu predstavniku, da nimamo nič proti, če pride Pahor ali pa še kdo drug, vendar da nima tam kaj govoriti. In dejansko se je zgodilo, da je govoril, da nas je v svojem govoru žalil, da je žrtve, ki so tam pokopane, in nas še preživele žalil v svojem govoru.

Ne vem, če se tega zaveda, ampak on je nastopil žaljivo, česar nikakor na noben način ne bi smel. Prvič s tem, da je govoril, ker Pahor ni samo predsednik vlade, je tudi predsednik stranke, ki je naslednica partije - še sami trdijo, da so pravni nasledniki komunistične partije.

Mi nismo do zdaj v teh dvajsetih letih nobenemu politiku dovolili, da bi govoril na slovesnosti. Govoril je samo Milan Kučan na prvi slovesnosti julija 1990, in sicer zato, ker slovesnost ni bila v naši moči, saj formalno še nismo obstajali kot organizacija, in ker ga je pripeljal nadškof Alojzij Šuštar, in sicer kljub našemu izrecnemu nasprotovanju.

To, kar se je je dogajalo takrat, do zdaj še ni javno znano, bo pa enkrat, zlasti zdaj, ko je umrl nadškof Šuštar, prej namreč o tem nismo hoteli govoriti. So namreč stvari, za katere ne bi bilo primerno, da bi jih prej govorili. Enkrat smo se tako sporekli s Šuštarjem, ko smo nasprotovali, da bi kateri koli politik govoril na slovesnosti, da smo mu izrecno rekli, da tam ne potrebujemo ne Kučana in ne Peterleta, ki je bil takrat predsednik vlade. Dejali smo, da je to slovenski krščanski pogreb, zato ne potrebujemo nobenih govorov politikov.

In ko smo tako nasprotovali, se je nadškof Šuštar enkrat tako razburil, da je skočil s stola in rekel: "Gospodje, molil bom k Svetemu Duhu, da vas razsvetli." Ko smo ga drugo leto vprašali, zakaj ni šel sam v Rog, je povedal en sam stavek. "Gospodje, ko bi vi vedeli, kako sem se jaz bal." Pika. Nič več ni rekel. Mi ga pa tudi nismo spraševali, česa se je bal.

Ampak, ko smo potem sami med sabo razpravljali, se pogovarjali o tem, kaj naj bi bilo, smo iz celega konteksta in vsega drugega, kar smo takrat govorili, sklepali, da se je on dobesedno bal fizičnega obračuna. Bal se je, da se bodo borci pojavili z mitraljezi in strojnicami in da bo prišlo do spopada in žrtev.

Zato je na vsak način hotel, da pride na slovesnost Kučan. Ker če bo pa Kučan, potem pa bo varnost zagotovljena. Tega ni rekel, to smo mi sklepali iz vsega drugega, kar smo se prej in potem pogovarjali. Ker je bil potem drugo leto izrazito drugače razpoložen, ko smo se pogovarjali. Prvo leto je bil ves napet. Ko smo šli k njemu, sestali smo se štiri- ali petkrat, je bil vsakokrat skrajno napet.

Ko smo bili prvič pri njemu, to je bilo aprila 1990, je pri prvem zaostrovanju skočil v zrak in rekel: "Pa kdo ste vi!?" Pa nas je vse poznal. Šuštar ni mislil, kdo smo mi osebno, temveč kaj predstavljamo. Jaz sem mu odgovoril: "Gospod nadškof, mi nismo nič. Ker smo se izrecno dogovorili, da ne bomo ustanovili društva. Čeprav se že eno leto sestajamo, ne bomo ustanovili nobene formalne organizacije, tudi pripravljalnega odbora nismo ustanovili. Smo posamezniki, bratje in sobojevniki pobitih, samo v tem svojstvu smo vas prišli prosit za krščanski pogreb in ne potrebujemo nobenih politikov." No, in to se je vleklo, vendar ni pomagalo nič.

Ko sem to povedal, je rekel: "Jaz ne morem, vi ste prepozni, ste zamudili." Vprašali smo ga, kako smo lahko prepozni, če pa se pogovarjamo že od februarja, najprej posredno, prek Janeza Grila, zdaj pa smo prišli na avdienco k njemu. Šuštar je odgovoril: "Ja, včeraj sem dobil pismo od Spomenke Hribar, vi ste prepozni."

Nam je pa pismo pokazal, nam je dal tudi kopijo. Pismo smo prebrali. Rekel sem: "No, gospod nadškof, zdaj vam pa še dodatno povem, kakšna je razlika med nami in gospo Spomenko Hribar. Gospa Spomenka je poslanka, pomembna oseba v vrhu politike, mi pa nismo nič. Povedali smo, zakaj smo prišli in da nobeden nima nobene funkcije. Mi nismo nič, smo vas pa prišli prosit za krščanski pogreb, za mašo v Rogu. Gospa Spomenka vam je pa poslala dekret, da boste 27. maja imeli v Kočevju mašo. To je tam napisano noter."

Šuštar je odgovoril: "Ja, jaz se moram z njimi pogovoriti, zdajle pride ob petih podpredsednik Zlobec, se morem z njim pogovoriti, on zastopa Kučana v tej zadevi." Tako je to bilo. To je bila velika izkušnja, da pri cerkvenih ljudeh, škofih, zmeraj nekaj velja, če je nekdo na oblasti. Lažje se pogovarjajo z njimi kot z nami. Tak občutek smo dobili takrat.

To pripovedujem zato, ker ne vem, ali so take stvari tudi zdaj v ozadju. Lahko, da so, ne vem pa. Glede slovesnosti v Kočevskem rogu je tako, da smo mi organizator prireditve in da Cerkev sodeluje samo toliko, da mi prosimo duhovnika, da pride maševat. Če je res, kar zdaj pišejo časopisi, se dogajajo čudne stvari med nadškofom in predsednikom republike, med Pahorjem in nadškofom. Tukaj so bile, kot kaže, cele štorije.

Nam je cerkveni predstavnik v četrtek popoldne sporočil, da bo na slovesnost prišel Pahor in da bo imel kratek nagovor. Mi smo nagovoru nasprotovali. Povedali smo mu: "Nesramno je, da bo Pahor uporabil naše mikrofone, ki jih bomo mi plačali in pripeljali v Rog, ko pa ima v Ljubljani na razpolago tisoče mikrofonov, vsak dan in vsako uro, ki jih mi nobenega nikoli nimamo." Nova slovenska zaveza v času svojega obstoja še ni dobila ene samostojne oddaje, ne na televiziji ne kje drugje. Če nas pokličejo, je to vedno za neko konfrontacijo na neki okrogli mizi, kjer se moramo braniti.

Zato smo rekli, da ima Pahor tako rekoč že 70 let na razpolago vse mikrofone, vsa sredstva obveščanja, lahko govori, kjer hoče in kadar hoče, ne samo v Sloveniji, tudi v New Yorku, Bruslju ali kjer koli, mi pa nimamo nič. Še tisto uro plačamo mikrofone iz svojih žepov, da lahko tam mašujemo in govorimo. Še tam nam bo prišel govorit, smo rekli. Nič ni pomagalo.

Ugovarjali smo tudi tako, da smo povedali, da je pred štirimi ali petimi leti Janez Janša, ko je bil predsednik vlade, želel govoriti, pa mu nismo pustili. In smo rekli cerkvenemu predstavniku: "Naj gospod nadškof pove, kaj bo rekel, ko se bo Janša oglasil in rekel, zakaj pa meni niste pustili govoriti."

Mi 20 let nismo pustili politiku, takemu vrhovnemu, govoriti. Pa je Andrej Bajuk vsako leto gor. Tudi letos je bil z ženo, pa ga noben novinar ni videl. Nekdanji član predsedstva Slovenije Ivan Oman je vsako leto gor, pa mu nikoli ne pustimo govoriti oz. ni nikoli govoril. Peterle je bil na slovesnosti ničkolikokrat, pa ni govoril. Ker pravimo, da to ni mesto za politiko.

Bili ste član Slovenskih krščanskih demokratov (SKD). Pred dnevi je NSi, stranka, ki se navezuje na nekdanje Slovenske krščanske demokrate, praznovala desetletnico obstoja. Kako vi ocenjujete vlogo in zlasti še perspektivo te stranke.

Sam sem bil član Slovenskih krščanskih demokratov in sem tudi član NSi-ja, vendar se praktično ne udeležujem življenja te stranke. Včasih grem na kakšno večjo prireditev. Na desetletnici nisem bil, tudi me niso povabili. Nisem ravno pravi za to vprašanje, bi pa rekel takole. Kar zadeva Novo slovensko zavezo, štejemo NSi za stranko, ki nam je po svojih programskih smernicah najbližja. Kar pa ne pomeni, da ne priznavamo in da nismo zadovoljni z drugimi demokratičnimi strankami.

Sama stranka nedvomno ima perspektivo. Mislim tudi, da bo prišla v parlament, če bodo kolikor toliko normalne razmere. Če ne bo kakšnega dogodka, bi šel skorajda stavit, da bo prišla nazaj v državni zbor. Ta stranka, če bo ostala pri programu, kot ga ima, in če ga bo bolj odločno in razvidno zastopala, bo obstala in se morda celo okrepila, ker njen doseg bi moral v trenutnih razmerah biti deset do dvanajst odstotkov. Če bi imela sposobne kadre, ne samo vodstvo, ampak tudi naprej, bi morala biti na desetih odstotkih.

To je realno stanje v volilnem telesu. Kaj več bi pa težko rekel. Ima nekaj zelo dobrih, zelo sposobnih in odličnih ljudi. Ima pa tudi kadre, ki so včasih bolj ovira. O imenih seveda ne bom govoril, ker ni primerno, da bi jaz navajal imena. NSi je plačal, tako kot prej Slovenski krščanski demokrati (SKD), zaradi premajhne odločnosti.

Nekateri ljudje namreč menijo, da se z nekdanjimi in zdajšnjimi komunisti da z božanjem. Ne da se. Mi, kar smo dosegli do zdaj, smo dosegli samo z odločnim stališčem. Če smo kaj dosegli. Noben pogovor nam ni pomagal, saj sem že povedal, kako je s Stanovnikom. Krasni pogovori, krasne besede, vendar vedno prazne besede.

NSi se mora profilirati. Ne z bojevitostjo, ne z napadanjem, ampak z odločnimi načeli in odločnim programom. In tukaj je Lojze Peterle tudi pogorel. Jaz sem Peterletu - z njim se večkrat srečava, ker sva skoraj soseda, zlasti se srečeva v nedeljo po maši in greva skupaj na kavo - večkrat povedal, da je propadel, ker misli, da se da z lepo besedo kaj doseči. Marsikaj je dosegel z lepo besedo, ampak ne na tem področju, v politiki, ampak kje drugje, tam, ko se bori proti raku in pri drugih stvareh.

Tukaj je Peterle mislil, da se bo z lepo besedo, s kimanjem in s popuščanjem dalo kaj narediti, pa so ga dva meseca pred predsedniškimi volitvami leta 2007 povozili do konca, do onemoglosti. Čisto povozili. Ampak to so nepopravljivi ljudje.

Ste nekdanji generalni državni tožilec. Pred nekaj meseci je bil aktualen spor med ministrom za pravosodje Alešem Zalarjem in generalno državno tožilko Barbaro Brezigar. Zdaj se je, vsaj tako kaže, spor umiril. Kdo je imel v tem sporu po vaše prav?

Pri tem prepiru ali sporu z Brezigarjevo pa me je, to moram priznati, Zalar zelo razočaral. Jaz sem Zalarja bolj visoko cenil. Vem, čeprav sem imel sam z njim, ko sem bil generalni državni tožilec, neke zadeve, ki so se meni zdele čudne, da je Zalar zelo dober pravnik. Da on ve precej več, kot ve marsikateri sodnik, čeprav nima veliko sodniške prakse. Kot pravnik se je precej poglabljal v splošno pravo, zato marsikaj pozna in ve.

Mene je zato zdaj razočaral. Zdaj dela podobno kot zaslužni profesor Ljubo Bavcon, ki takrat, ko gre za politične zadeve, popolnoma pozabi, da je pravnik in začne govoriti, pravno gledano, take neumnosti, ki jih noben njegov študent ne bi smel niti opolnoči izustiti. Kakšne neumnosti, kakšne konkretne pravne neumnosti je pisal v časopisih ob razveljavitvi oz. ukinitvi postopka zoper škofa Gregorija Rožmana.

Ampak ko gre za "tekovine revolucije", so ti gospodje sposobni pozabiti vse svoje znanje, ves svoj strokovni ponos in pripravljeni hiteti branit revolucijo. In, kot kaže, se je to prijelo tudi Zalarja. Ker mene je razočaral. Jaz sem ga vedno imel in ga še vedno imam za človeka, ki dobro pozna pravo, ampak tukaj pa je padel v "politično jamo".

Nekdo mi je rekel, da ne more biti boljši, če pa je v LDS-u poleg njega podpredsednica Zdenka Cerar. Ja, ampak Zdenka Cerar je pravno zelo, zelo nižje od Zalarja, čeprav ima dosti več pravniških let. Zdenka Cerar je bila vedno simpatična punca, fajn za družbo, vedno se je pogovarjala. Ko pa je bila tožilka, se je več ali manj ukvarjala s tako imenovanimi sindikalnimi zadevami. Tudi jaz sem ji, ko je prišla na vrhovno tožilstvo, dal urejanje internega časopisa, pripravljala je pravniške dneve in take zadeve. Zdenka govori, govori in govori, ampak, kdor pozna stroko ve, da je njeno govorjenje prazno.

Vsi ponavljajo nekaj o neodvisnosti posameznega tožilca. Tega pojma zakon ne pozna. Neodvisnosti tožilca ni. Je neodvisnost sodnika, ampak ne kot njegov privilegij, temveč kot privilegij oz. pravica obdolženca, da dobi sodnika po nekem objektivnem, vnaprej določenem redu, ne pa na podlagi izbire predsednika sodišča. Ampak, to je sodnik in to je pravica obdolženca, ker sodnik odloča o njem. Tožilec pa ne odloči, tožilec toži. O neodvisnosti tožilca govoriti je tak absurd, ampak Zalar vse gradi na tem.

Barbaro so strahotno prijeli, ker je kriminalistu svetovala, kaj je še treba narediti. In kakšen halo je bil?! To je absurd, to je pravi absurd. Tukaj je ideološka zaslepljenost z nekim samoupravljanjem, z neodvisnostjo, z ne vem kaj. Zakon pozna neodvisnost tožilstva, prav nikjer pa ne neodvisnega tožilca.

Zalar je pa to zamenjal. On je izrecno rekel, da tožilstvo ni neodvisno, da je del izvršne oblasti, in ne sodstva. Tožilca pa je zamenjal z neodvisnim sodnikom, češ da je tožilec neodvisen. To je pravi absurd. Tukaj je Zalarju nekaj padlo med kolesa. Jaz ne vem, kaj?! Politika? Ali on sam tako dela ali pa je to od nekoga naročeno. Jaz tega ne vem, to vi novinarji lažje ugotovite.