"Sem Ljubljančanka, Slovenka in Bosanka – torej mešanih identitet. Kot otrok sem bila zelo zadržana, mirna, tiha zaradi svojega imena. Zaradi svojega statusa in verske pripadnosti sem doživljala v osnovni šoli diskriminacijo med vrstniki. In takrat je bilo zelo poniževalno, če si nekomu rekel Bosanec, ker je to pomenilo nekaj umazanega, nekaj poniževalnega. Žal se takrat nisem znala ubraniti in nisem vedela, kako pristopiti k sošolkam in sošolcem in kaj narediti, da se bodo nehali norčevati iz mene, " se je direktorica Zavoda Krog Emina Hadžić, ki danes s svojo organizacijo Krog pomaga ženskam in otrokom na Balkanu, v Afganistanu, Egiptu, Jordaniji in Libanonu, spominjala svojih osnovnošolskih dni v Ljubljani sredi 80. let.

Diplomirana ekonomistka in magistrica poslovnih ved Emina Hadžić se je uveljavila z zavodom Krog, ki ga je ustanovila, da bi lahko pomagala otrokom in ženskam na Balkanu, v Afganistanu, Jordaniji, Libanonu, Egiptu in drugje. Leta 2007 je prejela državno priznanje za Naj humanitarni projekt, leto pozneje je bila Naj prostovoljka leta. Revija Manager jo je leta 2012 uvrstila med 245 najuspešnejših Slovencev. Dolgoročno sodeluje z ministrstvom za zunanje zadeve. Je velika zagovornica družbene odgovornosti. Izpolnjuje jo pomoč drugim ljudem. V studiu NaGlas! je spregovorila tako o projektih po svetu kot o odraščanju v Ljubljani.

V osnovno šolo ste hodili sredi 80. let v Ljubljani – še v času skupne države, a vam vseeno ni bilo lahko. Zakaj?
Rojena sem v Ljubljani, sem Ljubljančanka, Slovenka in Bosanka – torej mešanih identitet. Kot otrok sem bila zelo zadržana, mirna, tiha, ampak v bistvu zaradi mojega imena. Zaradi svojega statusa, rasne pripadnosti, verske pripadnosti sem doživljala v osnovni šoli diskriminacijo med vrstniki. In takrat je bilo zelo poniževalno, če si nekomu rekel Bosanec, ker je to pomenilo nekaj umazanega, nekaj poniževalnega; jaz pa se žal v tem času nisem znala ubraniti in nisem vedela, kako pristopiti k sošolkam in sošolcem in kaj narediti, da se ne bi več norčevali iz mene.
Kaj danes svetujete svojim hčeram?
Svoje otroke vzgajam, da so zelo samozavestni, ker samozavest pri otroku veliko pomeni in tako se znajo odzvati na takšna nagajanja svojih vrstnikov. Na srečo smo imeli samo en primer pri starejši hčerki zaradi njenega imena: sošolcu je lepo odgovorila, ker je zelo ponosna na svoje ime in na svoje korenine, in od takrat se to ni nikoli več zgodilo. Vsak otrok, ni pomembno, kaj je in od kod je, da mora stati za tem, kar je.

Vi ste diplomirana ekonomistka, vendar ste se uveljavili v nevladnem sektorju. Ustanovili ste svoj Zavod Krog in dolgoročno sodelujete z zunanjim ministrstvom. Kje vse pomagate?
Magistrirala sem iz poslovnih ved, kar mi zelo zelo pomaga pri mojem delu, ker morate vedeti, da nevladni sektor ni samo neprofitna dejavnost, ampak vključuje vse segmente, tudi podjetništvo. In zaradi mojega dobrega imena in dobrega delovanja moje ekipe smo z MZZ-jem, s katerim sodelujemo skoraj od samih začetkov, nadaljevali delo z zahodnega Balkana proti Afganistanu, potem smo delo razširili še v Egipt, Jordanijo, Ugando in Libanon.

Za kakšne projekte gre pravzaprav?
To so predvsem projekti, ki so naravnani trajnostno, projekti razvojnega sodelovanja – torej, da ljudi naučimo, da živijo, da znajo zaslužiti svoj denar, svoj kruh. V Afganistanu smo imeli na primer šolo obrti za moške in ženske, to smo prenesli tudi v Libanon v begunski kamp, kjer je 300 tisoč beguncev, od tega ogromno žensk in otrok. Pomeni, da smo ženske ekonomsko opolnomočili, poleg tega smo pomagali tudi s psihosocialno pomočjo, s psihoterapijami zaradi tistih travm, ki jih ženske nosijo s seboj iz vojn in z vojnih žarišč.

Bili ste tudi naj prostovoljka leta 2008, leto pred tem ste prejeli državno priznanje za projekt Podari nasmeh. Kakšne so vaše izkušnje s humanitarnimi projekti?
Dobila sem idejo o letovanju socialno ogroženih otrok iz BIH-a. Tako se je začel 11-letni projekt, ki se je razširil z letovanja na pomoč osnovnim šolam v Bosni in Hercegovini, Črni gori in Kosovu.
Zakaj je družbena odgovornost tako pomembna?
Je pomembna, ker mi moramo tole pustiti za seboj tudi za druge rodove. Moramo jim pustiti dobro in moramo jim pustiti v miru. Pomembno je, da se tega vsi zavedajo in da so vsi nekako vključeni v to. Torej ne samo mi kot posamezniki, ampak tudi velika podjetja, manjša podjetja, lokalno okolje, vlada in tudi vsi posamezniki od zunaj.

Vi tudi sami pripravljate svoje projekte. Kako ste se tega lotili ali pa naučili?
Naučila sem se sama s prebiranjem priročnikov in knjig. Pomagalo mi je znanje s fakultete. Eno za drugo. Najprej sem začela z majhnimi koraki, potem sem prišla do tu, kjer sem, kar me je tu izoblikovalo.
Kako pa so vas sprejeli v tujini? Vseeno je Slovenija majhna država, vi ste bili neznana organizacija, zdaj ste se uveljavili. Kako ste pridobili zaupanje?
V tujini zelo cenijo sposobnost in veščine ljudi. Ne gledajo na ime, ne gledajo na izvor, torej gledajo na to, kaj znaš narediti, kaj si želiš, kako močna je tvoja volja, da storiš. Sodelovali smo z organizacijami, ki so imele proračun tri milijone evrov v Afganistanu, ampak zaradi tega nas niso gledali, kot da smo manj vredni, niso nas podcenjevali, ampak so nas sprejeli kot enakovredne. Delali smo kot partnerji. Imeti partnerja v tujini zelo veliko pomaga, da se lahko stvar naredi.

Od kod črpate energijo, navdih za to, kar počnete?
Moj navdih in energija je v bistvu družina.
Iz potrebe, pomagati sočloveku, ste si ustvarili eksistenco. Kako to?
Tako je. Ljudje se morajo zavedati, da humanitarni projekti in razvojni projekti niso ista stvar. Takrat ko delaš humanitarne akcije, nimaš nič. Porabiš svoj denar, voljo, čas, veliko je odrekanj, ampak za to mi ni mar, saj narediš tisto, kar si želiš, ker je tisto v srcu in ker veš, da bodo druge generacije imele nekaj dobrega. Pustil boš pečat.