Ko je v začetku leta postalo jasno, da Slovenija zahteve Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) ne bo izpolnila, ga je vlada prosila za podaljšanje roka, vendar ji sodišče ni ugodilo. Kljub temu je osnutek zakona o povračilu škode izbrisanim, ki predvideva shemo, trenutno šele v koalicijskem usklajevanju. Na ministrstvu za notranje zadeve in javno upravo so sporočili, da bo zakon v obravnavi sredi julija. Sprva je bilo to načrtovano za jesen. Čez približno dva tedna naj bi bil po zagotovilih ministra Gregorja Viranta osnutek zakona objavljen na portalu e-demokracija.

Je lahko Slovenija zaradi zamude deležna kakšnih sankcij? Penalov ni, je za MMC pojasnila direktorica Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamon. "Sankcije so v glavnem na politični ravni. Se pravi, če država ne izpolni roka, potem odbor ministrov (Sveta Evrope, op. a.), ki nadzoruje implementacijo sodbe, toliko bolj pogosto državo in sodbo obravnava, jo uvršča na vsako svojo naslednjo sejo, dokler ne ugotovi, da je sodba ustrezno izvršena, tako da ima država potem veliko dela s tem, da mora zagovarjati predlagane rešitve in se udeleževati sej v Strasbourgu."

Na stotine novih tožb?
A politični pritiski so zgolj ena od dveh posledic, druga je pravna. "S tem ko je Evropsko sodišče dalo državi eno leto časa, da izvrši to sodbo, je hkrati tudi zamrznilo vse tekoče postopke, ki bi bili lahko enaki kot tistih šest primerov, za to eno leto. Ko se ta rok izteče, potem načeloma ti postopki tečejo naprej in odprejo se vrata za morebitne nove postopke." Kot poroča Dnevnik, odvetnik izbrisanih Andrea Saccucci napoveduje, da bo po izteku današnjega roka na sodišče vloženo več sto novih primerov. Dnevnik ocenjuje, da bo novih tožb med dvesto in tristo.

Neža Kogovšek Šalamon o tem, zakaj je vlada zamudila današnji rok (poleg tega je zamudila tudi več podaljšanih rokov za dogovor o poplačilu materialne škode s šestimi izbrisanimi), ne želi špekulirati. "Dejstvo je, da so bile v medijih objavljene tudi nekatere precej nelaskave izjave vidnejših politikov, iz katerih ni bila razvidna zaveza k temu, da se bo sodba pravočasno, pravilno in hitro izvršila. Zagotovo je tudi pomanjkanje politične volje doprineslo k temu, da so bili začetki tako počasni."

"Cel mesec nič, potem imenovanje delovne skupine, pa spet cel mesec nič"
Kot je dejala, je velika razlika med tem, kaj je bilo storjeno v prvih treh četrtinah preteklega časa od sodbe, in tem, kaj je bilo v zadnji četrtini. Na začetku je bilo po njenih besedah veliko časa izpuščenega, "ko se cel mesec ni zgodilo nič, nato je bila imenovana delovna skupina, nato se spet cel mesec ni zgodilo nič in tako naprej. Dogodki so se dogajali enkrat na mesec, čez poletje, ko so tudi trije meseci pretekli, pa ni bilo nikakršnih aktivnosti v tej smeri."

Pritisk iz tujine je pospešil dogajanje, ni pa prisilil vlade v vsebinske pogovore s tistimi, ki rešitev problema tudi najbolj pričakujejo, torej predstavniki izbrisanih in nevladnih organizacij, ki se z vprašanjem izbrisa ukvarjajo že več let.

Predlagana shema "norčevanje iz prava"
Vlada je prvotni predlog sheme predstavila predstavnikom izbrisanih, v njej pa je predvideno, da bi država posamezni žrtvi izbrisa izplačala po 30 evrov za vsak mesec izbrisa. Največja odškodnina bi tako znašala 7.500 evrov, če je na primer posameznik status dobil šele letos. A ta sestanek je služil zgolj za podajanje mnenj o predlogu, gre pa, kot je opozorila Kogovšek Šalamon, zgolj za en sestanek. "Ne prej ne po tem ni bilo kakšnega poglobljenega vsebinskega sodelovanja, v smislu, da bil tudi v delovno skupino za pripravo zakona vključen predstavnik žrtev ali civilne družbe," je poudarila.

Predstavniki izbrisanih so osnutek označili za sramoten in za norčevanje iz prava, kot izhodišče za izračun pavšalne odškodnine za tistih 10.000 izbrisanih, ki "so bili prisiljeni pretežno živeti v Sloveniji", pa predlagajo znesek, ki ga država priznava vsakemu, ki se znajde v socialni stiski. To je 260 evrov.

Mesečni znesek 30 evrov ustreza le tridesetim odstotkom zadoščenja, ki ga je izbrisanim za enako časovno obdobje življenja brez pravnega statusa priznalo ESČP in je zato nesprejemljiv, so opozorili tudi v organizacijah Amnesty International Slovenije, Civilna iniciativa izbrisanih aktivistov, Mirovni inštitut ter Zvezi izbrisanih Slovenije.

Kot so navedli na ministrstvu, so pripombe izbrisanih temeljito preučili in nekatere izmed njih tudi upoštevali pri osnutku zakona. Kot je dejal minister Virant, pa se bo glede zakona z izbrisanimi najverjetneje sestal še enkrat. V osnutek naj bi na novo vpisali tudi možnost individualne tožbe, če se posameznik z odškodnino ne bi strinjal.

V teoriji da, v praksi ne
Odškodnina naj bi bila torej omejena na 7.500 evrov, lahko pa bi bila višja, če bi imel izbrisani stroške z zdravljenji ali šolnino, a bi te moral stroške dokazati. To je zelo težko storiti, opozarja Neža Kogovšek Šalamon. "Zelo, zelo malo ljudi, osebno ne poznam nikogar, je v tistem času, ko so bili brez statusa, plačevalo neke velike zneske za zdravljenje, ker tega denarja enostavno niso imeli. Ali se niso šli zdravit, ali so se zdravili doma, ali pa so bolezni napredovale, tako kot so, torej računov za dokazovanje škode največkrat nimajo," je dejala. Nekateri so šli tudi v pro bono ambulante, ker so dobili zdravstvene storitve brezplačno. Za povečanje odškodnin na račun zdravstvenih problemov torej "možnost v teoriji obstaja, ampak v praksi, po mojem poznavanju situacije izbrisanih v tistem času, bo zelo, zelo malo primerov, ko si bodo ljudje na ta način lahko povrnili stroške, ki so jih imeli."

Osnutek zakona predvideva rešitev vprašanja odškodnin s pavšalom v enostavnem upravnem postopku, izbrisanim pa postavlja pogoj, in sicer da je posameznik status že dobil oziroma je vložil napor v njegovo pridobitev. Število upravičencev naj bi bilo po mnenju MNZ-ja okoli 8.000, čeprav Neža Kogovšek Šalamon opozarja, da je raziskava iz leta 2009 pokazala, da si je status uredilo okoli 10.000 izbrisanih. Predstavniki izbrisanih in nevladnih organizacij izrecno zahtevajo, da mora zakon zagotoviti ustrezne odškodnine vsem nekaj več kot 25.000 izbrisanim.

Upravičenci so namreč v predlaganem zakonu le tisti, ki so si doslej status že povrnili, vsi ostali izbrisani in družinski člani izbrisanih pa so iz poprave krivic izključeni. Ob tem organizacije Amnesty International Slovenije, Civilna iniciativa izbrisanih aktivistov, Mirovni inštitut ter Zvezi izbrisanih Slovenije opozarjajo, da so si številni izbrisani po odstranitvi iz države življenje že uredili v tujini in o vrnitvi niti ne razmišljajo, so pa vsekakor upravičeni do ukrepov odprave posledic, vključujoč odškodnino.

Glavna problema sta torej dva, pravi Neža Kogovšek Šalamon: obseg upravičencev in višina ponujene odškodnine.

Odškodninska shema bo opredelila premoženjsko in nepremoženjsko škodo, kot so sporočili z notranjega ministrstva, pa naj bi vsebovala tudi dodatne ukrepe, namenjene izbrisanim, ki bi jih lahko uveljavljali na področju zdravstvenega zavarovanja, v programih socialne pomoči, izobraževanja, štipendiranja, reševanj stanovanjske problematike in integracijskih programov.

Neiskreni nameni Slovenije
A kot opozarja Neža Kogovšek Šalamon, je že samo izhodišče vlade pri reševanju tega problema problematično. "Iz obrazložitve zakona je videti, kot da se zakon sprejema samo zato, ker nam tako pravi Evropsko sodišče, ne pa zato ker bi dejansko Slovenija želela popraviti krivice, ki jih je storila pred 21 leti. Samo izhodišče je problematično. Ne gre za popravo iz nekega resnično iskrenega namena, ampak zato ker nam to nalaga mednarodna skupnost."

V organizacijah Amnesty International Slovenije, Civilna iniciativa izbrisanih aktivistov, Mirovni inštitut ter Zvezi izbrisanih Slovenije pa so navedli podatke, da je od zadnje zakonodajne spremembe do začetka leta za povrnitev statusa zaprosilo 368 prosilcev, od katerih je bila odobrena zgolj 101 vloga, kar 125 pa zavrnjenih, preostanek pa je bil še v reševanju. "Poleg tega, da se večino izbrisanih v postopkih še vedno zavrača pa statusna zakonodaja ne ureja tudi številnih drugih vidikov, kot je denimo vidik združevanja družin, kar onemogoča vrnitev premnogim žrtvam izbrisa. Glede na navedeno menimo, da je izbris daleč od rešitve," so zapisali.