"Akcije, ki jih je začel Aleksandar Todorović, bomo nadaljevali. Bojevali se bomo naprej ravno v spomin na Aca. Izgubili smo človeka, ki ga še vedno imamo pred očmi," je Beširević dejal o nedavno preminulem Todoroviću, vodji Civilne iniciative. Po zaslugi Todorovićevega aktivizma se je v Sloveniji o izbrisu sploh začelo govoriti, s časom pa tudi odpravljati krivice 25.671 izbrisanim prebivalcem Slovenije z območja nekdanje Jugoslavije.

"Aco je bil legenda"
"Aco je bil res legenda, veliko si je upal, z njegovo trmo smo veliko dosegli," dodaja Mirjana Učakar. Spominja se, da je leta 2001 začel gladovno stavkati pred ljubljanskim živalskim vrtom, saj ni vedel, na koga naj se obrne. Šele po tem dogodku je začel spoznavati druge aktiviste in člane nevladnih organizacij za varstvo človekovih pravic. "Bil je prvoborec, brez njega se stvari ne bi premaknile,2 dodaja Beširević.

"S pravom se v Sloveniji nič ni dalo"
Razhod Todorovića s pravnikom, nekdanjim ustavnim sodnikom in prav tako velikim zagovornikom izbrisanih Matevžem Krivicem, se je zgodil ravno na točki aktivizma, ki ga je - v nasprotju s Krivicem - zagovarjal Todorović. "S pravom se v Sloveniji ni dalo nič doseči," so še danes prepričani v Iniciativi. Nadaljevali bodo tudi tožbe pred sodiščem v Strasbourgu, kjer jih je po besedah Mirjane Učakar okrog 1.000.
Stavke, protesti ...
Pomemben premik je bil tudi stavka v stavbi na Trgu republike 3, kjer je bil sedež predstavnikov EU-ja. Sedem aktivistov izbrisanih je vdrlo v stavbo, da bi na grobo kršitev človekovih pravic slovenskih oblasti opozorili tudi EU. "Od sedmih smo živi samo še trije," ugotavlja Cvijetin Blagojević, izbrisani, ki v Celju živi od leta 1972. "Poročen sem s Slovenko, kot obrtnik sem zaposloval dva tuja delavca, ki sta prav zato dobila slovensko državljanstvo, mene so pa leta 1995 hoteli nagnati iz Slovenije," pripoveduje.
Čemu dokazovanje, če država ve, koga je izbrisala?
Drug član Iniciative (ime je znano uredništvu) priznava, da je kljub vsem dokazilom "status stalnega prebivalca dobil prek zvez". "Zakaj sploh moramo kar koli dokazovati, če država točno ve, koga je izbrisala," se sprašuje Beširovič. Upravna enota Ljubljana, pripoveduje, ima točno po datumih vse njegove ljubljanske naslove, 26. februarja 1992 pa se v računalniku izpiše "izbris".
Skrajšati postopke vrnitve statusov!
"Postopki vračanja statusa morajo biti krajši, zdaj trajajo tudi po leto, dve; dokazila je težko zbirati – kako naj dokažeš, da si se poskušal vrniti v Slovenijo, če nimaš več takratnega potnega lista. Če hočeš dobiti dokazilo A, potrebuješ dokazilo B, ki ga nimaš," birokratske mline opisuje Beširević. Učakarjeva gre še dlje in trdi, da so bili dokazi o deportacijah izbrisanih uničeni leta 2002. Statusa si dolgo ni mogla urediti niti Marija Rodić iz Knina, saj Slovenija ni priznavala rojstnega lista, ki ji je bil izdan v obdobju, ko je bil del Hrvaške pod nadzorom tamkajšnjih Srbov. Čudi pa se, kako je kot izbrisana v Sloveniji takoj brez težav dobila davčno številko.
Pred izbrisom vabljeni na plebiscit
Trivo Dervinić se dobro spominja, da je tako kot vsi pozneje izbrisani prejel vabilo za slovenski plebiscit 23. decembra 1990. "Vse pravice naj nam vrnejo od tega datuma, ostali smo brez stanovanja in certifikatov," opozarja na krivičnost. "Predsednica vlade Alenka Bratušek pa nas niti z eno besedo ne omenja, razen pri interpelaciji ministra za notranje zadeve Gregorja Viranta," so kritični do zdajšnje oblasti, ki naj bi vendar pod težo sodbe Sodišča za človekove pravice v Strasbourgu krivice popravila.
Oblast ovira izbrisane
"Oblast ovira izvrševanje pravice. Ta vlada je še najslabša od vseh, tudi ko nam vrnejo stalno prebivališče, dobimo izkaznice, ki nas stigmatizirajo, saj so drugačne od tistih, ki ji dobivajo drugi tujci," pripovedujejo izbrisani. Zoran Milošević nam pokaže izkaznico – dokaz o (vrnjenem) stalnem prebivališču v Sloveniji, na kateri pa ni njegovega naslova v Sloveniji. Naslov na izkaznici imajo vsi drugi tujci. "V meni je vse več grenkobe. 22 let je malo predolgo. Bilo bi lažje, če bi se začeli ukvarjati z resnico, ne pa z lažmi. Ne morejo več zanikati, da izbrisa ni bilo, ker je to nemogoče," dodaja.

Izbrisanih otrok ni v odškodninski shemi
Izbrisanih je bilo tudi okrog 5.400 otrok. Uršula Lipovec Čebron s Filozofske fakultete opozarja, da so v odškodninski shemi izbrisani otroci popolnoma izključeni. "To je velik problem in je nedopustno. Čeprav mnoge mednarodne institucije govorijo, da ščitijo pravice otrok, izbrisanih otrok ni zaščitil nihče, nihče ni poskrbel za njihovo dobro, tudi danes so popolnoma pozabljeni v odškodninski shemi – gre tako za otroke izbrisanih kot izbrisane otroke."

Izbrisani še hodijo k varuhu
Na to opozarjajo tudi pri varuhu človekovih pravic, kjer še vedno sprejemajo vloge izbrisanih, zlasti zaradi roka, ki se je lani iztekel, pravi namestnica varuhinje Kornelija Marzel. "Dokazila so problematična, ker jih je težko pridobiti, tudi mnogo vprašanj je v zvezi z odškodninami, ne samo od tistih, ki so bili dejansko izbrisani, pojavljajo se tudi vprašanja odškodnin svojcem izbrisanih. Tudi v zvezi s tem smo pripravili pojasnilo: možno je, da takšni svojci pridobijo odškodnino, seveda, če so izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki se za to zahtevajo."

Izbris ji je vzel očeta in mamo
Kot za MMC pravi hčerka Aleksandra Todorovića Aleksandra Todorović Novak, se z denarjem iz odškodnin ne da nič povrniti. "Najhuje je, ker ti vzamejo najprej enega starša ... Z mamo sva si blizu, ampak ona je morala delati za vse tri. Na začetku je bil res ati, ki je skrbel samo zame. Potem ko se je začel ukvarjati z vsem tem, je on bil tisti drugi starš, ki so mi ga vzeli, nismo mogli skupaj na počitnice, nikamor nisem smela z njim, ker me je hotel zaščititi, ker so se mu dogajale grozne stvari. Poleg tega, da je vplival na njegovo in mamino življenje, se bo izbris poznal tudi vse moje življenje," je dejala Aleksandra Todorović Novak.

Otroke izbrisanih ni več sram
Živa Karner, hčerka Mirjane Učakar, se je izbrisa zavedela ob rojstvu mlajšega brata, ki ga niti pri petih letih niso mogli vpisati v rojstno knjigo. V družini je bilo čutiti napetost, živčnost, prerekanje, pripoveduje. Pravice do otroškega dodatka otrok ni imel, če je bil eden od staršev izbrisan. "Celo življenje živimo v pomanjkanju in krivicah. S sošolci dolgo nisem o tem govorila, moji vrstniki tega niso razumeli, predalčkali so nas. Za kaj ne greste tja, od koder ste prišli, so mi govorili. Zdaj so določeni spremenili to retoriko, določeni pa ne. Mene ni več sram povedati, kdo sem. Črpam moč od mame, črpala sem moč od Aca, vidim, da sta se borila za nekaj, kar je prav. O tem lahko z vsakim govorim," sklene Živa.