"Advent predstavlja čas pričakovanja in upanja, da je vedno mogoče začeti znova," je bistvo tega časa opisal ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik. Sama beseda advent po njegovih besedah pomeni pričakovanje, saj kristjani v tem času pričakujejo in se pripravljajo na rojstvo odrešenika Jezusa Kristusa. "Hkrati je advent poseben čas tudi za vse druge. Skupaj se pripravljamo na božični čas in novo leto. Zato adventni dnevi še posebej povezujejo," je dejal.

V času adventa in božiča, ki mu sledi, se po Jamnikovih opažanjih v srcih ljudi rojeva "nekaj toplega, nežnega in lepega, ko človek odkriva tisto, kar je najlepše v njem in tudi v drugih". To je tudi čas, ko po škofovih besedah v Cerkvi posebej povabijo k veselju do življenja, predvsem pa upanju, "če se morda stvari včasih razvijejo drugače, kot smo mislili, da se bodo".

Najvidnejše zunanje znamenje adventnega časa so adventni venci. Običajno so okrašeni s štirimi svečami, ki po krščanski simboliki predstavljajo upanje, mir, veselje in ljubezen. Prvo svečo verniki prižgejo na prvo adventno nedeljo, nato pa vsako nedeljo prižgejo še eno dodatno.

Po zadnji adventni nedelji, ko na adventnem vencu gorijo vse štiri sveče, sledi božič.
V cerkvah v času adventa prevladuje vijoličasta barva, ki predstavlja upanje, da bo Jezusovo rojstvo pregnalo temo. Vijoličaste barve so najpogosteje tudi sveče, ki krasijo adventne vence.