Slovenija je podpisnica vseh številnih deklaracij, konvencij in sporazumov, ki urejajo problematiko nasilja v družini in nad ženskami. Leta 2014 je med drugim ratificirala carigrajsko Konvencijo Sveta Evrope, katere osnovni cilj je ustvariti Evropo brez nasilja nad ženskami in nasilja v družini. Prav Odbor za socialne pravice pri Svetu Evrope je v postopku pritožbe proti Sloveniji odločil, da Slovenija krši Evropsko socialno listino, ker zakonodaja ne vključuje izrecne prepovedi telesnega kaznovanja otrok.
Tudi odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice so začele vse pogosteje obsojati telesno kaznovanje, s čimer so po mnenju ministrstva za delo, družino in socialne zadeve jasno pokazale, da zakonska prepoved vsakršnega telesnega kaznovanja ne posega v spoštovanje zasebnega in družinskega življenja. Prepoved fizičnega kaznovanja je do zdaj v svoje zakonodaje uvedlo več kot 50 držav, prejšnji mesec še Slovenija z novelo zakona o preprečevanju nasilja v družini.

Kako definirane so definicije
Novela je obenem še nekoliko razširila okvir pravnega termina nasilje. Socialni delavec in psihoterapevt Franc Donko, nasprotnik novele*, je denimo med razpravo na odboru DZ-ja dejal, da so definicije nasilja tako splošne in nejasne, da se "socialne službe lahko vtaknejo v vsako družino". Po sprejetju se je na družbenih omrežjih pojavilo veliko razprav staršev, ki jim ni bilo povsem jasno, kaj je po novem zakonsko dovoljeno in kaj prepovedano - kaj torej lahko počnejo s svojimi nepolnoletnimi potomci. Na avtorja nove zakonodaje, ministrstvo za delo, smo zato naslovili nekaj vprašanj, da bi nejasnosti, ki se pojavljajo v družbi, poskušali razjasniti. Pravna predvidljivost je ne nazadnje temelj pravne varnosti. Ministrstvo je v odgovoru poudarilo, da je dileme naslavljajo skozi celoten postopek javne razprave.

Kaj piše v zakonu
"Nasilje v družini je prepovedano. Nasilje v družini je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oziroma zanemarjanje ali zalezovanje žrtve ne glede na starost, spol ali katero koli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročitelja nasilja, in telesno kaznovanje otrok," je zapisano na začetku tretjega člena zakona.

In še natančneje, kaj je fizično nasilje kot pravni termin: "Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje in ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe."

Kaj je mogoče v praksi
Če je torej fizično nasilje in kaznovanje prepovedano, so torej takšni vzgojni dotiki, kot je denimo vleka otroka ali mladostnika za roko, tudi prepovedani? Je prepovedan vsak udarec po zadnjici ali navitje ušesa? Kaj sploh storiti, če je nepolnoletni potomec nasilen do starša (lahko je tudi močnejši), smo povprašali ministrstvo.

Iz odgovora izhaja, da telesno kaznovanje ni popolnoma prepovedano, četudi v zakonu piše točno to: da je prepovedano.
Ponavljajoča se vzgojna praksa
Ministrstvo namreč zakon interpretira tako, da nasilje ni enkratno grobo ravnanje, temveč ponavljajoča se vzgojna praksa. Tako denimo grob poteg za roko otroka, ki želi storiti nekaj prepovedanega in nevarnega, denimo nenadoma steči čez cesto, ne spada v to definicijo. Starši otroka lahko "simbolično udarijo po ritki ali roki", saj mu želijo pokazati nevarnost nekega nedopustnega početja, npr. če želi vtakniti prste v električno vtičnico, so zapisali na ministrstvu.

Takšni dogodki, ki so v praksi telesno kaznovanje, po interpretaciji ministrstva niso fizično nasilje in ne spadajo v prepoved. Zakaj? Nasilje je "surovo ravnanje kot privzeta vzgojna praksa za svojega otroka" in ne enkraten dogodek, so zapisali v odgovoru.

"[...] banaliziranje nasilja na način, da se bo že vsako običajno ravnanje staršev štelo za nasilje, zamegljuje dejanski problem in najbolj škodi otrokom, ki so dejanske žrtve nasilja," so nadaljevali in dodali, da si prizadevajo za ničelno toleranco do vseh vrst nasilja.

Na vprašanje, kaj lahko starš stori, če je nepolnoletni potomec do njega nasilen, ministrstvo ni odgovorilo.

Mobilne telefone lahko odvzamejo
V zakonu nadalje piše, da je prepovedano s fizično silo ali z grožnjo družinskemu članu omejevati gibanje ali komuniciranje, pa tudi povzročiti mu bolečino, strah in ponižanje. Ali to pomeni, da je otroku prepovedano omejiti gibanje; npr. tako, da mora ostati v hiši? Ali pa mu odvzeti mobilni telefon, ker se s tem omejuje komunikacija? Ministrstvo zagotavlja, je vse to še vedno zakonito.

Glede na prepoved grožnje, ki povzroči strah, bolečino in ponižanje, lahko starš otroku ukazuje z grozečo držo, povzdignjenim glasom ali dvignjenim prstom? Ministrstvo ni odgovorilo.

Sporno objavljanje informacij
V okviru prepovedi "psihičnega nasilja" je nadalje prepovedano razširjanje informacij, ki povzročijo, strah, ponižanje ter občutek manjvrednosti pri žrtvi - tudi če je to storjeno z uporabo informacijske tehnologije. Če torej mama na Facebooku objavi informacijo, da je sin zelo slab v šoli in da je padel razred, mu s tem povzroči ponižanje in občutek manjvrednosti, morda celo strah - je s tem kršila peti odstavek tretjega člena zakona? Ministrstvo ni odgovorilo.
Kakšna bo interpretacija sodišč, CSD-jev
Prav tako ni odgovorilo na vprašanje, ali lahko z veliko stopnjo verjetnosti zagotovi, da bodo določbe zakona tako interpretirali tudi na sodiščih in CSD-jih. So pa poudarili, da je nasilje v družini na podoben način opredeljeno v kazenskem zakoniku in da do ministrstva še ni prišla informacija o kakršni koli obsodbi na podlagi dejanj, kakršna so bila opredeljena v vprašanjih.

Namen zakona tudi ni kaznovanje staršev, temveč ščitenje žrtev, so še poudarili.

"Starši še vedno suvereni"
"Namen te določbe je jasno sporočilo, da telesno kaznovanje kot vsakodnevna vzgojna metoda ni sprejemljivo. S tem določilom pa se ne posega v avtonomijo starševstva. Za postavitev zdravih meja, učenja družbenih norm, spoštovanja avtoritet in sprejemanje drugačnosti so odgovorni starši, tega namreč namesto njih ne more uresničiti noben zakon. Kadar pa pride do zlorab v družinskih odnosih, je država s svojimi institucijami tista, ki ima dolžnost poseči vanjo, in ustrezno zaščititi najranljivejše člane, ki zaradi svoje starosti, stopnje zrelosti ali drugih osebnih okoliščin ne morejo poskrbeti zase," je sklenilo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.
_{* V članku smo sprva zapisali, da psihoterapevt Donko noveli ne nasprotuje, kar je bila napaka pri povzemanju. Za napako se opravičujemo in objavljamo popravljen članek. Donko je nasprotnik novele.}