Kdo se bo za minimalno plačo odločil za težaško delo negovalca onemoglih, pri čemer je treba delati skoraj vse konce tedna, praznike, tudi ponoči, zaradi kadrovske stiske pa sploh ni časa, da bi starostniku dostojno pomagal pri hranjenju, osnovni osebni higieni, kaj šele da bi ga lahko odpeljal na sveži zrak.

O tem in o gradnji zasebnih domov namesto javnih so govorili v tokratni Tarči.

Kot je v prispevku Anje Šter v uvodu povedala direktorica DSO-ja Ljubljana Vič - Rudnik Melita Zorec je pri njih vedno več praznih postelj in sob, v katerih so se izvajale različne dejavnosti. Število stanovalcev morajo izbirati na podlagi števila kadrov, ki ga imajo. Samo letos so objavili 99 razpisov za prosta delovna mesta: medicinske sestre, bolničarje, strežnice, socialne oskrbovalke – vendar precej neuspešno: zaposlili so jih le nekaj. Kader dejavno iščejo tudi v tujini, predvsem v državah nekdanje Jugoslavije – povezali so se z zaposlitvenimi agencijami – a tudi tu je bil izkupiček boren. "Mi smo pri desetem zoomu prenehali šteti, koliko intervjujev smo naredili, kandidati so se zanimali, nekateri so se odločili, da bi prišli, ko so ugotovili, da infrastruktura ne deluje, torej da stanovanje stane minimalno 600 € + stroški, za delo prejmejo minimalno plačo, potem so se zelo hitro premislili. Na zaposlitveni agenciji so nam rekli, da če uredimo nastanitev, bo več kandidatov," je pojasnila Zorec.

Ministrstvo za solidarno prihodnost so zato pisno zaprosili, da bi v proste kapacitete doma nastanili tuje državljane. Za odgovor je potrebovalo pol leta, namesto rešitve pa dalo birokratski odgovor. "Treba je poiskati dolgotrajnejše rešitve, ki ne bodo vplivale na zmanjševanje kapacitet v mreži javne službe." Ministrstvu so pisali še dvakrat, nazadnje pred dvema mesecema, odgovora kljub obljubam, da bodo našli rešitev, še niso prejeli.

Prošnje stanovalcev se kopičijo po celotni Sloveniji, težava je kader

V popolnoma novem in sodobnem domu za starejše v Pivki – zgradil ga je koncesionar, avstrijska družba Senecura – je prostora za 64 stanovalcev. A po letu in pol še vedno sameva. Oprema je pripravljena, prošnje stanovalcev, ki bi se radi vselili, se kopičijo, težava je kader. Zaposlene iščejo že od oktobra 2022, a se na razpise ne prijavi nihče.

Kot je zaupal Rok Dragovan, ki je po poklicu bolničar negovalec, je po končani srednji šoli delal v Domu starejših Metlika devet let, potem pa se je odločil za drugo službo. "Iz DSO-ja sem odšel zaradi pomanjkanja financ, ker na samo delo nimam pripomb, mi je bilo lepo, drugače ne bi bil tukaj devet let. Ko pa pretehtaš vse skupaj, vikendi, prazniki, dandanes se na splošno vse ustavi pri financah," je pojasnil. V domu je namreč ob koncu prejemal 900 evrov neto plače, odkar je zaposlen v zasebnem podjetju, ki se ukvarja z logistiko, dobi približno 2000 evrov. "Edino, kar pogrešam, je delovna ekipa. To je edino, zaradi česar bi šel nazaj, ampak od te ekipe jih zagotovo 40 odstotkov ni več," je še pojasnil.

Prav tako se z veliko kadrovsko stisko spoprijemajo tudi v Domu upokojencev na Vrhniki. "365 dni moramo biti tukaj, 24 ur na dan, kar pomeni, da moramo zagotoviti, da imamo zaposlenega na enoti. Če imamo izpade, da enota ostane sama, se prosi dopoldansko izmeno, da podaljša, nekateri gredo domov in se vrnejo," je opisala stanje vodja zdravstvene nege in oskrbe v DSO-ju Vrhnika Tjaša Rihar.

Za vse to na mesec ne dobijo niti 200 evrov bruto dodatka, razliko do minimalne plače pa jim plačuje delodajalec. Novinarka Šter je pridobila konkretna izplačila za štiri zaposlene: oktobra je za neenakomeren delovni čas, nedeljsko in izmensko delo bolničar negovalec prejel 160 evrov bruto dodatka, socialna oskrbovalka 180 evrov, strežnica 170 evrov, za nedeljsko delo pa čistilka dobi zgolj dodatnih 30 evrov bruto.

Medtem na direktoratu za starejše na ministrstvu za solidarno prihodnost iz meseca v mesec prejemalo dodatek za povečan obseg dela: pregledali smo vsa njihova izplačila dodatkov v zadnjega pol leta: le sedem jih v tem času ni prejelo dodatka za povečan obseg dela. Zneski se mesečno gibljejo od 130 do 900 evrov bruto. Toliko jih je generalna direktorica Mateja Nagode prejela oktobra, sekretar 680 evrov, še dva sekretarja in vodja sektorja po 560 evrov.

Koliko bolj so cenjeni kadri v dolgotrajni oskrbi, kaže tudi primerjava plač bolničarja negovalca pri nas in v Avstriji. Pri nas je bolničar negovalec prejel 160 evrov bruto dodatkov in skupno plačilo 1449 evrov bruto, kar pomeni neto približno 985 evrov. V Avstriji primerljivi dodatki nanesejo 630 evrov, zadnja plača pa je 3647 bruto oziroma 2640 evrov neto.

Kaj konkretno prinaša novi zakon o dolgotrajni oskrbi?

Dve leti po referendumu vodstva domov še vedno ne vedo, kaj konkretno prinaša novi zakon o dolgotrajni oskrbi. Čez dobrega pol leta bo država začela pobirati prispevek, zaposleni s povprečno plačo bo prispeval 24 evrov, še enkrat toliko bo dodal delodajalec, upokojenci bodo v povprečju plačali osem evrov – kaj bodo ljudje za to dobili, pa ni jasno.

"Še veliko je odprtih vprašanj, nimamo odgovorov, nimamo navodil, približuje se datum, ko bo to začelo veljati, čakamo navodila. Pri nas bodo plačali hotelski del, ostalo bo verjetno, ne vem, plačano od drugod iz prispevka, nimamo točnih pojasnil," je dejala direktorica DSO-ja Metlika Iva Lozar.

83-letna Tončka Pleško živi v Domu na Vrhniki že osem let. Za enoposteljno sobo v prvi kategoriji oskrbe plača 855 evrov mesečno. Po novem bi plačala 857 evrov za bivanje v dvoposteljni sobi in prehrano – to je ocena, ki jo je poslalo ministrstvo – plačevala bi torej dva evra več kot do zdaj, in to za slabši standard, poleg tega pa še sedem evrov za prispevek za dolgotrajno oskrbo.

Še več bo doplačeval stanovalec v tretji kategoriji oskrbe v Domu na Vrhniki. Zdaj prejema 362 evrov dodatka za pomoč in postrežbo, po novem ga ne bo več. Dvoposteljna soba stane tam 1145 evrov, če odštejemo dodatek, doplačuje iz svojega žepa 783 evrov. Po novi ureditvi bo glede na zdajšnjo oceno plačal 74 evrov več, poleg tega pa še prispevek za dolgotrajno oskrbo.

Zakaj se gradijo zasebni domovi namesto javni?

Kot je v drugem prispevku Tarče raziskoval Klemen Košak, se v Sloveniji gradijo predvsem zasebni domovi. Eden takih je dom starejših za 275 obiskovalcev v Kopru. Podjetje Deos ga je zgradilo v dveh letih, delovati je začel pred dvema mesecema, slovesnost ob odprtju pa je bila v ponedeljek. Trak je pomagal prerezati Luka Omladič z ministrstva za solidarno prihodnost.

Na drugi strani pa se je javni dom za starejše v Osilnici začel graditi pred dvajsetimi leti. Takrat je bilo v Sloveniji 55 javnih in 11 zasebnih domov. Danes je en javni dom manj ter 37 zasebnih več. "Z neoliberalno politiko so države nehale investirati v javne domove. Namesto tega z raznimi spodbudami financirajo zasebne domove za starejše. Tako se ustvarja zlata jama za zasebnike na tem področju," je pojasnil Breznik.

Največji koncesionar je Deos v lasti ene najbogatejših slovenskih družin, družine Alenke Žnidaršič Kranjc. Po zadnjih podatkih revije Manager je z 89 milijoni evrov na 31. mestu. Ima deset domov za starejše. Poleg Koprskega še v Horjulu, Cerknici, Topolšici, Gornjem Gradu, Notranjih Goricah, Medvodah in dva v Ljubljani.

Oskrba starejših po zakonu ne sme prinašati dobička

Oskrba starejših koncesionarjem uradno ne bi smela prinašati dobička. Zakon določa, da morajo presežke vlagati v razvoj, saj je dejavnost socialnega varstva nepridobitna. A Deos – zastopa ga sin Alenke Kranjc, Miha Kranjc, ki je tudi predsednik združenja koncesionarjev - želi to spremeniti. Ustavnim sodnikom predlaga, da spremenijo zakon in omogočijo izplačilo dobičkov lastnikom.

"To se mi zdi nesprejemljivo in se mi zdi, da če imamo vsaj malo sočutja do starejših ljudi, ki ne morejo več skrbeti zase, potem ne smemo dovoliti, da se redefinira dejavnost socialnega varstva iz nepridobitne v pridobitno dejavnost," odgovarja Maja Breznik z Mirovnega inštituta.

Spremembi nasprotuje tudi skupnost socialnih zavodov, v katero so včlanjeni tudi nekateri zasebni domovi, ne pa Deos. "Kot skupnost smo proti temu, da se uvaja kakršen koli profitni motiv," pravi Sahernik. V Deosu imajo močan argument. Ustavni sodniki so dvakrat to že storili. Koncesionarjem v zdravstvu in lekarniški dejavnosti je izplačevanje dobičkov že dovoljeno.

"Naj se to uredi enako, na področju enakih predpisov, predpise določa ministrstvo in temu naj izvajalci sledijo," zagovarja Krajnc

Deosovi pobudi nasprotujejo tudi v koaliciji. Tudi sicer se, sploh Levica, postavljajo na stran javnega in napovedujejo velike investicije v javne domove. A že primer Osilnice vzbuja dvom o njihovi odločnosti.

Prejšnja vlada je denar za dom obljubila aprila 2022, tik pred volitvami. Pod aktualno vlado se je projekt kmalu ustavil. Po enem letu, novembra lani, pa spet preobrat: gradnja se bo po 15 letih nadaljevala. A potem se je spet ustavilo. V enem letu jim je uspelo za zastavljeno časovnico zaostati že za pol leta. Morali bi imeti že spremenjeno gradbeno dovoljenje, a imajo za zdaj samo idejno zasnovo.

Županje Osilnice Alenka Kovač na ministrstvo vztrajno pošilja prošnje, a večinoma brez odgovora. So jo pa ta ponedeljek, potem ko jim je povedala, da bo gostja v Tarči, povabili na sestanek.

Država in občine so zasebnikom pomagale z zemljišči, poroštvi in predvsem s sistemom določanja cen, pravi raziskovalka z Mirovnega inštituta. "Sloveniji, ko se je odločila, da ne bo več investirala v javne domove, temveč bo spodbujala zasebne investitorje, se to ne bi moglo zgoditi brez izdatne pomoči države," je opozorila Breznik.

Zasebni domovi so v povprečju za 28 odstotkov dražji od javnih

Zasebni domovi so v povprečju za 28 odstotkov dražji od javnih, je pred leti ugotovilo Računsko sodišče. Deosov dom tako v Trnovem v Ljubljani na primer za najmanj zahtevno kategorijo oskrbe zaračuna 1177 evrov na mesec. V nekaj kilometrov oddaljenem javnem domu Tabor je cena 783 evrov.

Že brez možnosti ustvarjanja dobičkov je sistem dolgotrajne oskrbe naklonjen zasebnikom. Na primer: podjetnik dobi posojilo od banke in z njim zgradi dom. Posojila pa ne vrne sam, ampak stroške vključi v ceno, ki jo plačujejo oskrbovanci. Ker hkrati zaračunava tudi amortizacijo, dobi strošek investicije dvakrat povrnjen, so opozorili na Računskem sodišču. Oskrbovanci, čeprav so dejansko oni odplačali posojilo, niso lastniki doma. To je zasebno podjetje. Lahko ga na primer proda drugemu podjetju za več milijonov evrov.

Avstrijsko podjetje Mavida je v zadnjih letih od različnih lastnikov v Sloveniji kupilo štiri domove. V Kranjski Gori, Radljah ob Dravi, Ribnici in Rogaški Slatini. Zanje je po informacijah Televizije Slovenija plačalo skoraj 20 milijonov evrov. V Šenčurju pa gradijo nov dom.

V zadnjem času so se svojci stanovalcev Mavidinih domov začeli pritoževati, da po spremembi lastništva perilo perejo manj pogosto, kakovost hrane pa se je poslabšala. Poudarjajo, da imajo stanovalci doma v Kranjski Gori za večerjo, na primer, kruh z zaseko in čebulo.

"Na kruh z zaseko ali čebulo gledam kot eno od opcij. To je za večerjo in večerja je vedno mlečna ali v tem danem dnevu kruh z zaseko. In imajo stanovalci vedno izbiro, kaj si lahko izberejo," pa je pojasnil direktor Mavide Miha Mihalj.

V Mavidi zdaj perilo iz vseh domov perejo v Ribnici, hrano pa vozijo iz Šenčurja. Mihalj trdi, da je tako bolje, in zavrača očitke, da varčujejo na račun standarda oskrbovancev. "Ni prišlo do nikakršnih sprememb, nikakršnih varčevalnih ukrepov, kar se tiče zaposlenih, še najmanj, kar se tiče stanovalcev. V bistvu nasprotno, Mavida group stremi k temu, da nenehno vlaga v kakovost."

Maja Breznik je skupaj z drugimi raziskovalci v analizi ugotovila, da je delo v zasebnih domovih praviloma intenzivnejše kot v javnih. To gre tudi na račun oskrbovancev. "Večja intenzivnost dela je pripeljala do tega, kot so povedale strežnice, da ljudje pogosto ne pijejo in ne jedo, ker ni nikogar, ki bi jih hranil in jim pomagal pri pitju. Da ne hodijo ven, ker ni nikogar, ki bi jih spremljal ven. In da se luči v domovih ugašajo ob šestih zvečer, prižigajo pa se ob sedmih zjutraj, kar pomeni, da so ljudje, odrasli ljudje, 13 ur na prisilnem počitku."