Na Inštitutu za kriminologijo ljubljanske pravne fakultete so pripravili širšo strokovno razpravo o obstoječem zaporskem sistemu in kakšen bi moral biti novi zapor v ljubljanskem Bizoviku. Graditi naj bi ga začeli leta 2018 in končali leta 2020. V moškem zaporu bo po sedanjih načrtih prostora za 388 ljudi, medtem ko jih je na Povšetovi zdaj okoli 130, imeli pa so zaprtih tudi že 240 ljudi in več.

V Bizoviku bosta v bistvu dva zapora, saj bodo z Iga preselili ženski zapor, s stavbe na Povšetovi pa moškega. Obe sedanji stavbi namreč sploh nista bili zgrajeni, da bi v njiju delovala zapora. Prav tako sta dotrajani in posledično energetsko zelo potratni, kar prinaša visoke stroške vzdrževanja, prostori so neprimerni, sobe natrpane.

Zapornice si želijo več intime in možnosti umika, kopalnic je premalo. Sedanji ženski zapor tudi nima odprtega oddelka, zato režimi niso jasno ločeni, prostora za matere z otroki ni, prav tako ni možnosti, da bi obiskovalci prenočili.

Stanje v zaporu na Povšetovi je slabo, kar pričajo tudi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v prid zapornikom. Tudi varuh človekovih pravic je že večkrat priporočil, s čim izboljšati stanje v slovenskih zaporih.

Namestnik varuhinje človekovih pravic Ivan Šelih je izpostavil, da je treba v novih zaporih poskrbeti za ustrezno prezračevanje in primerno velikost prostorov. Okna naj ne bi bila peskana, saj le dodatno vzbujajo vtis utesnjenosti. Izogibati se je treba tudi strešnim oknom, pozornost pa je treba nameniti zelenim površinam in prostore urediti tako, da bodo dostopni gibalno oviranim ter starejšim, tako obsojencem kot obiskovalcem, je naštel Šelih.

Pomisleki stroke glede velikega tipa zapora
Več pomislekov je tudi glede gradnje moškega in ženskega zapora na istem kraju. Zapora bosta sicer popolnoma ločena, skupna bo le jedilnica za zaposlene. Stikov med zapornicami in zaporniki ne bo. Sodelavec inštituta, penolog Dragan Petrovec, sedanjemu načrtu zaporov v Bizoviku očita predimenzioniranost, saj se bo gradil zapor za skoraj dvakrat več ljudi, kot jih je zdaj zaprtih.

Petrovec si sicer prizadeva, da bi bolj zaživele alternativne oblike prestajanja kazni, zato se mu tudi s tega vidika velik zapor ne zdi potreben. Petrovčeva sodelavka Mojca M. Plesničar tako rešitev vidi v manjšem zaporu z več oddelki, kjer se ne bi izgubil stik med zaprtimi in osebjem. Po njenem ne gre slediti ameriškim in britanskim, torej velikim tipom zaporov.

Plesničarjeva je tudi opozorila, da ni dobro, da se predlog stroki pošlje, ko je ta že izdelan. Na inštitutu pa dokumentacije sploh še niso videli, je poudarila. Varuh človekovih pravic je imel na voljo le šest dni, da se izjasni o projektni nalogi, zato se Petrovec sprašuje, ali tako kratek rok sploh pomeni vključevanje stroke. Spomnil je, da se stroke ni vključevalo niti v pretekle projekte v zaporskem sistemu.

Direktorjem zaporov je všeč velik zapor
Generalni direktor URSIKS Jože Podržaj zagovarja načrte, tako zaradi prezasedenosti skoraj vseh slovenskih zaporov kot tudi zaradi naraščanja števila zaprtih, kar se je lani sicer ustavilo. Samo na zaprtem oddelku zapora na Dobu je trenutno 65 ljudi preveč, narašča pa zasedenost edinega ženskega zapora pri nas, v petih letih se je povprečje s 50 zapornic dvignilo na 89.

Državni sekretar na pravosodnem ministrstvu Darko Stare je menil, da je dobro imeti orodje za obvladovanje tveganja, in poudaril, da je tukaj govor o ljudeh, ki sedaj živijo v prenatrpanih prostorih.

Direktorica ženskega zapora na Igu Tadeja Glavica pravi, da se zapora gradita za več desetletij vnaprej in gibanj ni možno napovedovati, zato je bolje, da obstaja prostorska rezerva. Glavica tudi podpira predviden modul desetih zapornic na eno enoto znotraj zapora. Tudi direktor zapora na Povšetovi Miran Candellari bojazni pred velikim zaporom ne vidi, saj bodo v njem različne enote, v največji enoti bo 60 ljudi, pa še to bo odprti oddelek.