Bell 412 je pravkar pristal, potem ko je sodeloval v prikazni vaji reševanja v gorah pri bližnjem gradu Kamen.

Število zahtevnih reševanj alpinistov iz sten se je v letošnji sezoni, ki je zaradi epidemije covida-19 precej specifična, sicer zmanjšalo, povečalo pa se je število reševanj onemoglih ali neustrezno opremljenih planincev. Letos zato pri reševanju s helikopterjem pogosto uporabljajo trikotni sedež, postopek reševanja z njim so prikazali tudi na vaji, poleg tega pa še reševanje ponesrečenca s helikoptersko vrečo in primera stenskega reševanja alpinista s teleskopsko polico in brez nje.

"Gorati teren je zelo specifičen, tam je letenje verjetno najtežje od vseh. Največja ovira je vsekakor vreme, sploh veter. Na odprtem terenu je veter konstanten, v goratem terenu se pa spreminja. To je ta nepredvidljivost, pa tudi 'murphy' je vedno na delu, tako se nesreče po navadi dogajajo na tisti strani hriba, ki je v zavetrju, kjer so vrtinci, kjer je najtežavneje," nadaljuje Hajdinjak, ki dodaja, da višje, kot je reševanje, težje je.

"Z višino zrak postaja redkejši in performansi helikopterju padajo ‒ tako motorjem kot rotorju, ki daje vzgon," pojasnjuje major.

Člani vojaške helikopterske posadke so sicer trije. Dva pilota in pa tehnik letalec. Tako je zaradi varnosti, razloži sogovornik. "Pilota letita, eden ima roke na komandah, drugi gleda ven, gleda instrumente, skrbi za komunikacijo. Med samim reševanjem pa je verjetno najpomembnejši član posadke tehnik letalec, ki je zadaj operater vitla in predvsem tretji par oči," opisuje delitev nalog v zraku.

"Jaz kot pilot nazaj ne vidim, ne vem, kje je rep. Vidim recimo tam do stopničk pri vratih, za vse drugo, kar je zadaj, pa je on moje oči. Po zvezi mi govori, kje je rotor, včasih se gorski steni približamo tudi na meter. On je tisti, ki pove, da je rep brez ovir. Kam se premakniti, da bo prišla jeklenica do ponesrečenca. Če nekdo obleži v steni, ti ne moreš kljuke spustiti pet metrov stran od njega, sam pa naj se sprehodi tja," pravi glede tretjega člana posadke.

"Midva spredaj sva pravzaprav avtopilot, on upravlja z glasom," se posmeji.

600 reševalnih akcij letno, 320 helikopterskih

Helikopter bell 412, Slovenska vojska jih ima uradno osem, se je izkazal kot najprimernejši helikopter za reševanje v slovenskih razmerah. "Na ministrstvu za obrambo imamo načrt, da bomo z investicijo približno 15 milijonov evrov te helikopterje nadgradili in jim za približno 20 let podaljšali življenjsko dobo," je v sredo na Gorenjskem pojasnil minister Matej Tonin, ki si je skupaj s predstavniki sedme sile prav tako ogledal prikazno vajo.

Vojaške helikopterske posadke si sicer naloge delijo s policijskimi, saj pri reševanju v gorah sodeluje tudi letalska policijska enota. Sistem gorskega reševanja v Sloveniji je sicer uspešna kombinacija profesionalizma in prostovoljstva, podobno kot na področju gasilstva.

Gorski reševalci letno v povprečju opravijo več kot 600 akcij, od tega 320 helikopterskih. Reševalcev letalcev je v Sloveniji 40, zdravnikov, ki so usposobljeni za to delo, pa 17.

10 evrov letno za helikoptersko gorsko reševanje?

Predsednik Komisije za letalsko reševanje pri Gorski reševalni zvezi Slovenije (GRZS) Toni Smolej je poudaril, da so tudi v primerjavi s tujino posadke vrhunske in lahko delujejo v vsakršnih vremenskih pogojih. "Želimo si, da to raven obdržimo, da usposabljamo letalce in jih dobro opremljamo," je dodal.

Glede na to, da se število intervencij v gorskem svetu s helikopterji povečujejo, pa je obrambni minister ob ogledu vaje pojasnil tudi, da razmišljajo o možnosti, da bi ministrstvo skupaj z gorsko in planinsko zvezo ter zavarovalnicami pripravilo sistem zavarovanja, po katerem bi si planinci s plačilom premije v vrednosti desetih evrov zagotovili helikoptersko gorsko reševanje.

Sorodna novica Gorski reševalci z videoposnetki na pomoč neizkušenim planincem

Osredotočeni na to, da pomagajo

Ali bi moralo biti tovrstno reševanje plačljivo, je vprašanje, ki že dalj časa deli strokovno in laično javnost. Gorski reševalci pa se trudijo osredotočati na tiste, ki potrebujejo pomoč.

"Ustava nam povsod zagotavlja nujno medicinsko pomoč in ne vem, zakaj bi drugače obravnavali nekoga, ki gre hodit tamle na Komno kot nekoga, ki se pelje s kolesom ali igra tenis. Mi kot reševalci se s tem, kdo plačuje kaj, ne bi smeli ukvarjati in obremenjevati. Mene kot reševalca ne zanima, kako je nekdo opremljen, to je potem za tisto našo analizo. Osredotočen moraš biti na to, da mu pomagaš. Tudi gasilec, ki pride nekoga izrezat iz zmečkane pločevine, ne bo šel gledat, kakšne ima on pnevmatike na avtomobilu," Miha Arh, inštruktor letalskega reševanja in načelnik Gorske reševalne službe (GRS) Bohinj, razmišlja glede vseh obnemoglih ali ponesrečenih, ki precenijo svoje zmožnosti pri različnih dejavnostih.

Ob tem opozori tudi na izkušnje iz Švice, kjer zavarovanje stane 75 frankov. "Švicarji imajo težave, ko nekdo na smučišču pade in si zlomi roko. Potem pa potegne iz žepa izkaznico in reče, da je zavarovan za helikoptersko reševanje in da njega že ne bodo v dolino peljali z gondolo, naj ga pride iskat kar helikopter. Tudi nam bi se lahko zgodilo, da nekdo ne bi hotel z nami, ko bi prišli ponj, ampak bi zahteval helikopter, češ da ga plačuje," opozori na vidik, na katerega je treba biti pozoren.

Sorodna novica "Če je pot samo v telefonu, na terenu je pa ne vidiš, potem je ni, mar ne?"

Mnenja so deljena tudi glede (ne)upravičenosti tistih, ki so sicer nepoškodovani, pa vseeno pokličejo reševalce. "Mislim, da je bolje, da če nepoškodovani oceni, da ne bo več zmogel, da pokliče in ga pridemo iskat, pa bo šel lahko naslednji dan v službo. K,ot pa da gre nekdo čez tisto svojo mejo in se mu nekaj zgodi, pa je potem več mesecev nezmožen za delo," Arh, ki v gorah rešuje že od leta 1987, ponazori drugo računico z družbenega vidika.

Klic na pomoč pride na številko 112 v operativno-komunikacijski center, ki se glede na teren odloči, katero postajo bodo aktivirali. Tam vodja intervencije glede na obvestilo, poškodbe, lokacijo in če so vremenske razmere ugodne, pokliče tudi helikoptersko posadko. V vsakem primeru pa se poleg zračne na intervencijo odpravi tudi klasična ekipa reševalcev ‒ z vozili ali peš. "Tudi če je helikopter, zraven aktiviramo še klasično ekipo, saj se lahko zgodi, da vmes helikopter denimo dobi klic za nujnejšo zadevo. Da ne bi potem mi šele čez pol ure startali, stvari zato potekajo vzporedno," razloži sogovornik.

"Ni nujno, da bi se vedno raje odločili za helikopter. Odvisno je od lokacije, včasih je prej dostopna z avtomobili, odvisno je tudi od poškodb. Včasih pa helikopter pokličemo tudi za nepoškodovane, če so na takem terenu, da so ogroženi," razloži, da ni nekega pravila.

In najtežji del pri reševanju? "Reševati prijatelje in otroke. In pa takrat, ko žal že vnaprej veš, kakšen bo rezultat," odgovarja Arh.

"Umrl nam je 22 let star fant z zlomljeno nogo. Bil je oblečen v majico, ko je padel, mu je nahrbtnik zdrsnil v prepad. Ni se mogel obleči, ko je prišla nevihta. S Triglava smo ga še spravili do Planike, a je umrl zaradi podhladitve," se spominja ene izmed tragičnih nesreč. Da bi bilo teh čim manj, pa predani ljubitelji gora v Sloveniji organizirano na pomoč hitijo že od leta 1912.