Pobudnik nastanka civilne iniciative Tone Kristan nam je pojasnil svoje poglede in izkušnje.

Zakaj zahtevate spremembo zakonodaje na tem področju?
Dejstvo je, da je napisana na kožo izvajalcev oziroma koncesionarjev dimnikarjev. Zakonodaja je slaba in omogoča korupcijo. Koncesionarji delujejo predvsem prek sodišč. Tisti, ki ne plača njihove storitve, četudi je sploh ni bilo, konča na sodišču. Pogosto se zgodi, da ljudje z razlogom ne dovolijo vstopa dimnikarjem v svoja stanovanja in ne želijo plačati slabe storitve.

Koncesionarji pa imajo v rokah zakon, ki jim omogoča, da neplačnike kaznujejo. Preprosto nam lahko izstavijo račun, ne glede na to, ali so storitev opravili ali ne. Plačati jo moramo. Na ta račun je na slovenskih sodiščih vloženih že več tisoč tožb in posledično tudi plačilnih nalogov, do nedavnega smo bili lahko celo kaznovani z uklonilnim zaporom.

Kakšna je vaša osebna izkušnja?
Pred nekaj leti so me obiskali predstavniki dimnikarjev, ki so morali opraviti pregled dimnika v moji hiši. To so bili mladi fantje, študentje, ki pravzaprav niti niso vedeli, kaj natančno morajo narediti. Vprašali so me, ali imam vrtalni stroj, sveder in kje lahko naredijo luknjo v zid. Na srečo se sam spoznam na te reči, saj sem v svojem poklicu moral regulirati gorilne naprave in sem vse, kar je bilo potrebno za delovanje in čiščenje domačega dimnika, opravil sam. Vendar me je zanimalo, kako se bodo ti fantje lotili dela. Na moje razočaranje sem ugotovil, da nihče ni dobro opravil svojega dela, eden med njimi je, denimo, pet minut sedel na tleh in nastavil sondo, drugi je bolj telefonaril in rezultati dela so bili temu primerni, slabi. Za to storitev sem moral plačati takratnih 9000 tolarjev. Odločil sem se, da bo takšen sistem treba spremeniti. Številni nezadovoljni uporabniki dimnikarskih storitev smo se organizirali v civilne iniciative. Delujemo že po vsej Sloveniji in zahtevamo spremembo zakonodaje.

Grozila vam je celo kazen z uklonilnim zaporom?
Res je, pred leti sem dimnikarje obvestil, da ne potrebujem njihovih storitev, saj sem vse potrebno uredil sam. Zaradi predhodne, prej omenjene slabe izkušnje sem se odločil, da jim ne dovolim vstopa v hišo. Zakaj bi plačeval nekaj, kar je slabo opravljeno. Bilo je leta 2009, dimnikarje sem obvestil, da me v času njihovega obiska ne bo doma, ker sem moral v Hamburg.

Kljub mojemu obvestilu je dimnikar vseeno prišel na dan, ki ga je sam določil. Celo uro je hodil okoli moje hiše. Žena, ki se na dimnikarske storitve ni spoznala, ga je opozorila, da me ni doma. Dimnikar se je odpeljal, vendar se je čez nekaj časa vrnil, predvidevam, da so mu to ukazali njegovi nadrejeni, in parkiral avto pred vhodna vrata ob ograji, tako da nihče ni mogel niti v hišo ali iz nje. Sedel je v avtu, hodil okoli hiše, tako da je žena postala izjemno prestrašena, skoraj panična, saj ni vedela, kaj naj stori. Šele po posredovanju soseda in brata se je čez kako uro odpeljal. Končalo se je tako, da sem moral po zakonu, ki v takem primeru zahteva ali zapor ali pa denarno kazen, plačati kazen okoli poldrugi tisočak evrov. Takrat zaradi bolezni nisem mogel v zapor, čeprav bi to storil, da bi dokazal, kakšno zakonodajo imamo v Sloveniji.

Ali je veliko takšnih primerov, kot je bil vaš?
Vsekakor. Lahko vam jih opišem veliko. Eden med njimi je bil še posebej izstopajoč. Veliko ljudi plačuje dimnikarje kar na pragu, samo da jim ne bi vstopili v dom. Poznam primer starejšega zakonskega para, kjer je mož vsako leto počistil dimnik in ga uredil za zimo. Potem so prišli dimnikarji in slabo opravili svoje delo. Ko je mož umrl, so vnovič prišli na njihov dom. Vdova jim je zagotovila, da je mož pred smrtjo vse uredil in da nima denarja, da bi plačala storitev. Odvrnili so, da jih to ne zanima, in da bo v nasprotnem plačala še kazen. Prestrašena jim je plačala storitev, pozneje ni imela denarja niti za hrano. Zaradi takšnih in podobnih primerov smo se že pred petimi leti odločili, da bomo, če se vlada ne bo odzvala na naše pozive in opozorila, organizirali državno nepokorščino.