Milan Kučan se je rodil na podeželju v Prekmurju. Kot študent ljubljanske pravne fakultete je prevzel prve funkcije v ZSMS-ju. Simpatiziranje z idejami Staneta Kavčiča bi lahko pomenilo konec njegove politične kariere. Namesto tega se je zavihtel na vrh Zveze komunistov Slovenije in nekaj let pozneje pod sloganom "Evropa zdaj!" odpeljal delegate s kongresa v Beogradu.

Postal je eden od tvorcev ali očetov slovenske osamosvojitve. Bil je prvi predsednik samostojne Slovenije. Značilnosti njegovega političnega delovanja so med drugim analitska sposobnost in trezna politična stališča. V njegovem delovanju se zrcali tudi protestantska etika domačega okolja, "tradicionalno prej nagnjenega h konservativnemu ohranjanju danega kot k radikalizmu sprememb". Po odhodu iz predsedniške palače so mu mnogi napovedovali dober položaj, pomembno funkcijo v institucijah Evropske unije. Ampak postal je upokojenec. Nekateri ob omembi besedne zveze "strici iz ozadja" najprej pomislijo nanj, prepričani, da se nič pomembnega na levem političnem polu ne zgodi mimo njega. Rad ima košarko, tvega z mirovniškimi pobudami, velik problem vidi v diletantskih politikih, ki nimajo izkušenj, prepričan je, da je optimizem v politiki pozitivna stvar.

Z Milanom Kučanom se je Bojan Leskovec v radijski oddaji Prvaki tedna pogovarjal na 34. obletnico plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti.

Ali smo 34 let po plebiscitu tam, kjer ste si želeli očetje slovenske osamosvojitve?

To je odvisno od tega, kakšna so bila pričakovanja. Bila so različna in seveda tudi nekatera moja pričakovanja glede določenih stvari in odnosov, ki se danes uresničujejo v tej državi, so bila takrat drugačna. Ampak mislim, da – gledano v celoti – smo se približali tistemu, kar smo želeli. Po naravi sem optimist, zato mislim, da so tudi temne plati našega današnjega življenja le prehodnega značaja in da bomo na koncu našli dovolj moči, da si spet nekako odpremo pot v smeri takrat zastavljenih ciljev.

Sorodna novica "Koristno je bilo, da so nekateri pritiskali na plin osamosvojitve, drugi na zavoro"

Pred letošnjimi volitvami v Evropski parlament ste dejali, da bodo to tudi "volitve za mir". Je zmagal mir ali pot v nadaljevanje vojne?

Če bi spremljali stališča predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, bi lahko rekli, da je zmagal glas vojne. Ona je ministrica oziroma predsednica vojn. To je bila tudi takrat, ko je bila obrambna ministrica v Nemčiji, in nekako težko uporabi besedo mir. Pred nekaj več kot dvema letoma, ko se je začela vojna v Ukrajini, sva bila s predsednikom Türkom pobudnika neke izjave, nekega apela za mir, za ustavitev vojne in reševanje problemov med Ukrajino in Rusijo za pogajalsko mizo. Takrat je bilo to sprejeto s precejšnjim nerazumevanjem. Skoraj smo bili obtoženi, da zagovarjamo Putina in rusko agresijo, čeprav smo jasno povedali, da je to zločin zoper mednarodno pravo. Ampak takrat se je beseda mir na ravni Evropske unije, še posebej pa na ravni Nata, slišala zelo redko. Danes govorijo bolj ali manj vsi o miru, o tem, da je potrebno premirje in da je treba to vojno končati. Nekako se je tudi v tem primeru potrdila stara resnica. Vojne je zelo lahko začeti, težko jih je končati. Tudi glede te vojne v Ukrajini nihče ne ve, kako se bo končala. Na začetku so govorili "do končnega poraza Rusije", zdaj tega nihče več ne govori. Spet moram poudariti, da ni opravičila za to, kar je storila Rusija oziroma Rusija pod Putinovim predsedovanjem. Ampak treba se je vendarle, kadar gre za tako pomembne probleme, vprašati, zakaj je do vojne prišlo. Če enkrat razpravljate o vzrokih, potem je lažje najti pot do konca. Če pa se izmikate vprašanju o vzrokih, potem se težko najde pot do miru.

Slovenija je v novi sestavi Evropske komisije dobila resor širitve. Je navdušenje, zlasti vlade, nad tem upravičeno?

Torej, da se je pri delitvi resorjev znotraj Evropske komisije upoštevala slovenska izkušnja in – če hočete – tudi naš položaj na jugovzhodu Evrope oziroma na območju, ki je blizu Balkana, na predpostavki, da zato bolje poznamo razmere, je seveda neke vrste priznanje. Ampak tisti hip, ko je Marta Kos, ki je gotovo sposobna političarka, postala komisarka Evropske unije, je pravzaprav prenehala biti komisarka Slovenije. Se pravi, vez med njenim položajem in med državo, iz katere izvira, je pravzaprav tu bolj ali manj nepomembna. Lahko je pomembno zanjo, če se pri izpolnjevanju svojih nalog in opravljanju svojega dela poskuša naslanjati na izkušnjo, ki jo pozna Slovenija ali pa posamezni slovenski politiki. Čeprav mislim, da generacije slovenskih politikov, ki so poznale razmere na Balkanu, pravzaprav odhajajo. Novi, mlajši politiki seveda teh izkušenj neposredno nimajo. Po drugi strani, če pogledamo Bosno in Hercegovino in Avstrijce, ki so tam gospodarsko in finančno močno prisotni, ob predpostavki, da morebiti razmere tam poznajo slabše, pa se jim to s posebnim položajem, ki ga je imel avstrijski diplomat slovenskega rodu, to ni tako odločilno poznalo.

Marta Kos je bila kratek čas tudi kandidatka Gibanja Svoboda za predsednico republike. Ob njeni kandidaturi ste dejali, da ni dobro, da ima ena stranka tri najpomembnejše funkcije v državi. Premier Golob se je odzval z besedami, da včasih tudi Milan Kučan ustreli kakšnega kozla. Ste ga poklicali in mu povedali, da naj neha streljati kozle, če želi biti še naprej predsednik vlade?

Vsekakor je kozlov na svetu veliko, višje ko greste v hribe, več jih je. Mislim na divje kozle. Več je tudi lovcev, ki streljajo, eni zadenejo, drugi ne zadenejo. Mene ta primerjava ni nič prizadela, zdelo se mi je celo duhovito. Ne vem pa, ali je bilo duhovito tudi mišljeno.

Sorodna novica Za Pirc Musar je osamosvojitev Slovenije dokaz, da enotnost premika meje možnega

Opozarjate na to, da mandat, dobljen z volitvami, ni privilegij, ki omogoča absolutno oblast, in da se odgovornost volivcev ne konča z odhodom na volišče.

To je vsekakor točno, saj drugače so volitve brez pravega smisla. Razumem politiko ali ljudi, ki se ukvarjajo s politiko, kot ljudi, ki so sposobni nositi odgovornost, ki jo prevzamejo takrat, ko so na neko funkcijo ali na neki položaj izvoljeni. Ker je za to izvolitvijo veliko zaupanje ljudi, ki jih predstavljaš, se njihovim pričakovanjem ne smeš izneveriti. Z oblastjo je povezano vprašanje osebne integritete ali osebnih moralnih vrednot, etike, ki jo človek s sabo prinaša. Dostikrat se sliši, da v politiki ni etike. Ljudje, ki mislijo, da politika ni etična, nimajo kaj iskati v politiki. Politika je še kako etično delovanje, če politiko razumeš kot odgovornost. Človek, ki se odloči za politiko, mora imeti nekaj strasti, to ga mora veseliti in pritegniti. Ampak veselje nad oblastjo ne sme pretehtati nad odgovornostjo.

Ste se morda ponudili za mediatorja v odnosu med predsednico Natašo Pirc Musar in premierjem Robertom Golobom, ki menda ni ravno na zavidljivi ravni?

Ne. Mislim, da ta odnos ne potrebuje nobenega mediatorja, da sta oba dovolj zrela, da vesta, da je tudi od njunih odnosov in njunega nastopanja v javnosti v veliki meri odvisno zaupanje ljudi v državne institucije, v voditelje države in s tem tudi varnost ali pa občutek varnosti ljudi. V sistem je vgrajena, ne samo pri nas, napetost med različnimi institucijami sistema, tudi med različnimi posamezniki, ki te institucije predstavljajo.

Vprašanje je samo, kako se ta napetost – ki je v sistem vgrajena zaradi medsebojnega nadzora ali ravnovesij, ki naj bi varovali pred veliko zmoto – kako se to kaže tudi skozi osebne značajske poteze posameznikov. Velikokrat ta napetost, če ni nadzorovana, dobi videz prestiža. In ko dobi videz prestiža, takrat je to zelo slabo, to je potem težko uravnati. Ampak mislim, da v Sloveniji v teh odnosih ni prišlo tako daleč, da bi bilo to vprašanje prestiža. Mogoče gre bolj za razlikovanje v razumevanju pristojnosti ene in druge institucije in tudi enega in drugega funkcionarja.

26. decembra praznujemo dan samostojnosti in enotnosti v spomin na razglasitev rezultatov plebiscita. Tistega dne leta 1990 sta v slovenski skupščini delegate vseh treh zborov nagovorila s Francetom Bučarjem. Kmalu po osamosvojitvi pa so se začela merjenja moči v smislu, kdo je bolj zaslužen za samostojnost Slovenije.

Meni v zadnjih letih velikokrat očitajo neko izjavo, iztrgano iz konteksta, ko sem rekel, da samostojna Slovenija ni bila moja intimna odločitev. Preprosto rečeno, takrat sem bil predsednik Zveze komunistov in eden od vodilnih ljudi v Sloveniji, ko se je o teh stvareh odločalo in razpletalo v Beogradu. V tistih zelo neprijetnih in zaostrenih razmerah, ko so se iskale alternative oziroma izhodi iz krize, ki je bila ne samo gospodarska in politična, ampak tudi moralna. Moje stališče je bilo, da ta jugoslovanska država je tudi naša država. Tudi Slovenci smo jo ustvarjali, veliko prispevali k njej, treba je najprej pogledati, ali je mogoče to državo ohraniti, ohraniti naš vpliv in v njej zagotoviti našo prihodnost. In šele takrat, ko je bilo jasno, da te države ni mogoče ohraniti, ne zaradi nas, ampak zaradi politike in razmišljanj v drugih državah, zlasti v Srbiji, zaradi koncepta velike Srbije, se je bilo treba odločiti za drugo pot, za pot samostojnosti. In takrat sem tudi jaz z vsemi svojimi sposobnostmi, znanjem in argumenti poskušal utreti to pot. Najbolj se mi zdi neverodostojna ta trditev pri ljudeh, ki so hodili v Jajce. Ne vem, kdaj in na katerem od kilometrov poti v Jajce so oni intimno doživeli to odločitev za samostojno Slovenijo. V mislih imam tiste, ki danes govorijo ene stvari, pozabljajo pa, kaj so govorili včeraj. Imam dober spomin in vem, kaj sem govoril včeraj. Zato, da lahko danes vam povem in da bom tudi jutri svojemu vnuku povedal, kaj sem govoril takrat.

Ali so danes še dovoljene sanje?

Človek brez sanj slabo spi. Sanje so nekaj, kar lahko z drugo besedo imenujemo tudi upanje. Človek brez upanja, brez sanj, brez prepričanja, da je mogoče tudi drugače, da je mogoče bolje, pravzaprav sam sebe, kako bi rekel, demobilizira. Ne vliva si poguma, da je tudi s svojim delovanjem pripravljen spreminjati svoj položaj na bolje in tudi prispevati k skupnosti, da skupnost napreduje in se izboljšuje. Veste, v slovenski politiki se mi zdi danes najbolj zanemarjena beseda skupnost, delo za skupnost. Seveda je znotraj skupnega interesa vsak dolžen in upravičen uresničevati svoje interese. Ampak treba je iskati ravnovesje med osebnim in skupnim interesom. To je umetnost politike.