“Ne verjamem, da se bomo sploh izvlekli iz tega. Prej sem še imela upanje, zdaj pa ga nimam več. Preprosto razmišljam, da bom umrla, da me ne bo več … razmišljam samo še o smrti,” je še konec novembra iz mlade mame treh punčk govoril en sam obup. Oba z možem sta že bila v osebnem stečaju, pred njima pa negotova pot, kako ob dolgovih in brez služb sploh preživeti družino.

Izposojamo si denar, pa ga vračamo in si ga spet izposojamo od drugih. Včasih zmanjka tudi za adaptirano mleko za dojenčico. In preprosto ne vidimo več izhoda. Iz tega podnajemniškega stanovanja moramo čim prej, a preprosto ne vem, kam bomo šli s tremi otroki.”

Žal mi je in vsem sporočam, naj nikoli ne obupajo!
Tako zelo brezizhodno so življenje svoje družine še konec novembra videli starši treh majhnih punčk. Želela sta le pomoč, ki bi vsaj malo ublažila lakoto in s katero bi morda lahko poplačala vsaj del dolgov. Toda po izjemnem odzivu poslušalcev je bilo pomoči tudi v gradbenem materialu toliko, da je družina lahko celo končala že pred leti začeto preurejanje starejšega podstrešja in se v začetku leta preselila v še ne povsem končano, a svoje stanovanjce.

In danes je vse drugače: “Vse je bolje, za sto odstotkov drugače, ni obremenjevanj, od kod vzeti denar za najemnino, za pleničke, za hrano, za obleke … Fenomenalno, ni mogoče opisati z besedami veselja. Preprosto lepo je, zelo lepo, zelo,” pravi mladi očka.

“Zdaj se tudi več smejemo, igramo se skupaj, ne razmišljamo več le o tem, ali bomo sploh lahko jedli, zdaj res lahko več časa posvečamo drug drugemu,” svoje življenje povsem drugače vidi tudi mlada mamica, ki zdaj, ko je najhujše za njimi, tudi drugače gleda svoje takratne črne misli: “Res je škoda, da se ljudje znajdejo v takem položaju, da začnejo tako razmišljati, saj noben otrok na svetu ne bi smel ostati brez staršev. Zato tudi sporočam drugim, ki doživljajo podobno, kot smo mi, naj ne obupajo in naj se bojujejo zase in za svoje otroke. Čeprav vem, da lahko, ko se znajdeš v taki stiski, razmišljaš le o vsem najslabšem, mi je danes žal, da sem tako razmišljala, ker zdaj vem, da so naše punčke nekaj najlepšega na svetu.”

Zdaj imajo deklice dovolj hrane, oblačil, igrač, imajo svoje posteljice in živijo v svojem stanovanju, saj so ga lahko preuredili in opremili s pomočjo iz vseh koncev Slovenije: “Presenetilo me je, da je bilo zelo malo odzivov iz Ljubljane, veliko pa iz drugih koncev, iz Velenja, Cerknice, od vsepovsod. Nimam besed, res.”

Kaj pa je ta ura vožnje v primerjavi z življenjem?
Med tistimi, ki so jim res veliko pomagali, je tudi oče štirih otrok, ki želi ostati anonimen, saj je, kot pravi, to, da jim je podaril in tudi pripeljal skoraj vse potrebno pohištvo z drugega konca države, popolnoma samoumevno: “Ko sem slišal to vašo oddajo, sem bil šokiran in bil sem pripravljen stvari, ki jih moja družina ne potrebuje več, peljati kamor koli, tudi v sosednjo državo. Zame je bila možnost, da lahko ljudje živijo v takšnih stiskah, popoln šok in edino vodilo je bilo pomagati.” In kot je prepričan, je samoumevno tudi, da je vse pohištvo z nekaj vožnjami čez pol Slovenije družini tudi pripeljal: “Saj to ni nič takega, saj smo kar naprej na poti. Kaj pa je ta ura vožnje v primerjavi z življenjem?”

In zadovoljstvo, ker je lahko bil del tega res uspešnega razpleta, je nepopisno. Povedal je: “Tak kamen se mi je odvalil od srca. Nikakršne zahvale ne potrebujem, v zadoščenje mi je, da ima vse te stvari zdaj družina, ki jih je res potrebovala. In srečen sem, da sem lahko to naredil. Hud šok je bil zame poslušati vse te zgodbe o otrocih. Starejši še lahko prenesemo stiske in jih nekako rešujemo, otroci pa jih ne morejo, ker so odvisni od tistega, ki skrbi zanje. In ko slišim o stiskah otrok, me oblijejo solze. Zato mislim, da jim res moramo pomagati.”

Jaz sem jokala od sreče, gospa pa z mano …
Tokrat je pomoč številnih poslušalcev resnično pisala zgodbo družine povsem na novo: “Prvi mesec po preselitvi sva z ženo velikokrat pomislila, ali je vse to sploh res, je to res naše, je res uspelo? Mesec dni sem potreboval, da sem dojel, da smo se res preselili in da nas nihče več ne more izseliti. Res se nam je odvalil velik kamen od srca.”

Poleg neprecenljive materialne in finančne pomoči je mlade starše presenetila tudi vsa moralna podpora, ki sta jo dobivala: “Besede teh ljudi, tako tople, so me zelo presenetile. Ne bom pozabila starejše gospe in njene hčerke, ki sta pripeljali poln avto pomoči, pozneje pa še oblek. Zjokala sem se od sreče. In ta gospa je jokala z mano … In ta pisma, ki so nam jih pisali. Spodbujali so naju, naj drživa skupaj, naj ne obupamo, da so z mislimi z nami in da nam želijo res vse najlepše. Neka gospa je napisala, da se bodo njeni otroci odrekli vsem darilom za novo leto, da jih bodo lahko dobile naše punčke … Ogromno mi je pomenilo in mi še vedno in ne mine dan, da se vsem, ki so nam pomagali, zvečer, preden zaspim, v mislih ne bi zahvalila. Prav vsem res iskrena hvala. Ne mine dan, da ne pomislim na vas!”