je zasvojene mamice opisala psihologinja Andreja Jaš.

Za MMC sta svojo zgodbo o zasvojenosti in materinstvu razkrili Tina in Špela, ki sta nastanjeni v terapevtski skupnosti za zasvojene starše in njihove otroke v okviru društva Projekt Človek pri Škofji Loki. Špela je prišla noseča in odvisna od heroina, medtem je tudi rodila, dojenček pa razen poporodnega abstinenčnega sindroma na srečo ni imel hujših posledic. Tina pa se je v skupnosti znašla zaradi težav z alkoholom, potem ko je pred nasiljem partnerja, ki je bil alkoholik, pobegnila s hčerkama v varno hišo, kjer so opazili njene težave z alkoholom. Center za socialno delo ji je odvzel hčerki. Zdaj se z birokratskimi mlini na veter bori, da bi otroka dobila nazaj in bi z njima, preden bi se postavila na lastne noge, zaživela najprej v terapevtski skupnosti. Obe sta zdaj abstinentki s treznim pogledom na svet in zase pravita, da se imata končno spet radi.

Terapevtska skupnost je precej odmaknjena v naravo, vam to pomaga? "Meni zelo pomaga, veliko lažje mi je, kot če bi bili nekje sredi mesta, dobro je, da se fizično odmakneš od starega življenja, pa tudi dobro je biti v naravi," je odgovorila Špela. Tina se je strinjala in dodala, da ima narava terapevtski učinek, ker pomirja.

Je vzorec zasvojenosti prenesen od staršev? Kakšno otroštvo sta imeli? "Oče je pil, sicer ni bil nasilen, a je zelo slabo poskrbel zame in za starejšega brata, kot družina nismo bili povezani, živeli smo drug mimo drugega," je odgovorila Tina. Špelina družina je bila v odtujenosti zelo podobna: "Tudi mi smo bili vsi odmaknjeni drug od drugega, vedno sem imela občutek, da je moja naloga, da skrbim za mlajšo sestro."
Pot v svet mamil
Obe sta prvič v stik z mamili prišli v srednji šoli, na trde droge pa sta ju "navlekla" njuna takratna partnerja. "Najprej sem hotela bit kul, potem sem pa ugotovila, da mi droge pomagajo, da se mi ni treba ukvarjati s svojimi čustvi," je dejala Špela in dodala, da trava je še "kul", vse drugo pa je "bežanje pred resničnostjo". "Imela sem dva prijatelja, ki sta bila na horsu (heroinu), in sprva nisem hotela poskusiti, potem pa me je vedno bolj zanimalo, kaj je tako dobrega, da jima je tako všeč, in partner mi je dal poskusiti tako heroin kot kokain," je Špela opisala svojo pot v odvisnost od t. i. horsa.

"Začelo se je s cigaretami že prvi šolski dan, kupila sem si škatlico cigaret, da bom 'jackica', potem so sledila občasna popivanja v dijaškem domu, prižgal se je kakšen 'joint'," pa je dejala Tina, ki je v drugem letniku že hodila na zabave oz. t. i. partyje. "Trdih drog sem se najprej bala, a sem kmalu poskusila ecstasy, LSD, speed, v tretjem letniku pa sva s sošolcem poskusila tudi heroin, a samo občasno, nisem postala 'navlečena'. Pozneje sem imela fanta, ki je bil na terapiji, in on mi je dal metadon, tega pa sem se 'navlekla', ne drog," je nadaljevala Tina, ki je tako postala zasvojena z metadonom.

Odvisnost, nosečnost in otrok kot motivacija
Zasvojenost in materinstvo ne gresta skupaj. O čem sta razmišljali, ko sta izvedeli, da sta noseči? "Da se bom zdaj pa res morala zdraviti. Če ne bi bilo njega (otroka), me zdaj ne bi bilo tukaj. Sicer sem že prej razmišljala o zdravljenju, a manjkala je neka višja motivacija," je odvrnila Špela, ki o splavu ni razmišljala, saj ga je enkrat prej že naredila in ji je bilo potem žal. Kje je otrokov oče, Špela ne ve. "Nisem čisto prepričana, kandidata sta dva," je odgovorila in dodala, da za zdaj o testu očetovstva ne razmišlja.
Tina je zanosila, medtem ko je prejemala nadomestno terapijo metadona. "S partnerjem sva hotela imeti otroka in sva poskusila v stilu, če bo, bo. Zanosila sem s prvo hčerko, tako da sem morala zamenjati metadon za terapijo buprenorfina, ki pri otroku ne povzroči abstinenčnega sindroma," je pojasnila in dodala, da je po porodu odlašala z zdravljenjem, ker ni želela pustiti otroka samega, je pa sama močno zmanjšala terapijo. Za možnost terapevtske skupnosti za zasvojene starše in njihove otroke takrat še ni slišala. Ob partnerju alkoholiku, ki je bil pogosto nasilen, je tudi sama začela posegati po alkoholu, sledil pa je prihod še ene hčerke. Vrtinec alkoholne omame in nasilja se je stopnjeval, tako da je s hčerkama pobegnila v varno hišo, kjer pa so opazili, da ima tudi sama težave z alkoholom, in CSD ji je hčerki odvzel.

Zdravljenje in prihod treznosti
"Substance že nehaš jemati, vedenje pa je težje spremeniti. Nekaj časa se počutiš super, potem pa spet začne prihajati na plano stara resničnost in moraš zelo paziti, da te ne odnese nazaj. Še vedno se trudim, da bi spremenila svoje vedenje," je prihod treznosti opisala Špela in dodala, da je skozi trezne oči prav vse "drugačno in novo". "Dobiš druge želje in cilje, prej je bilo življenje po nekem urniku nepojmljivo, a vsak človek mora imeti urnik, od takrat do takrat je služba itd., ko pa si zasvojen, ne misliš več kot za nekaj ur naprej," je dodala.
"Prej je bilo vse brez veze in vsi so bili neumni, zdaj pa vidim veliko stvari, ki jih je treba popraviti. Upam, da se da ta svet obrniti na bolje," je odgovorila na vprašanje, kako se je spremenil njen pogled na svet.

"Metadon je še hujši kot droga"
Kako učinkovita je nadomestna terapija z metadonom? "To je sranje, to je še hujše kot droga, meni je bilo zelo grozno, ker sem morala to vzeti - od horsa imaš krizo tri dni, maksimalno en teden, od metadona pa cel mesec. Ko sem izvedela, da sem noseča, sem hotela na zdravljenje, da bi se 'skrizirala', a so mi rekli, da tega ne smem, ker lahko pride do splava ali pa prirojenih napak pri otroku, zato so me dali na nadomestno terapijo z metadonom," je odgovorila Špela in dodala, da je lahko nehala šele, ko je bil otrok star dva meseca, tako da je zdaj čista abstinentka šele dobrih pet mesecev.
Med abstinenčno krizo se počutiš, kot da boš umrl. "Gripa krat deset, slabo ti je, občutek imaš, da boš kar umrl, a točno veš, kaj lahko narediš, da bo v eni sekundi bolje. Potem si tega močno želiš, prav to je problem," je abstinenčno krizo opisala Špela, ki je bila zasvojena s heroinom dolgih devet let. "Zebe te, mišice te bolijo, treseš se in švicah hkrati," je 'kriziranje' opisala Tina, ki je bila na terapiji oz. metadonu 13 let.
CSD noče vrniti otrok
Tina abstinira že več kot sedem mesecev in nikakor ne razume, zakaj ji CSD noče vrniti hčerk, ki bi lahko z njo bivali v terapevtski skupnosti, katere osnovni namen je prav to, da lahko otroci skupaj s starši sodelujejo v rehabilitaciji. "Najbolj moreče je to, da center noče vrniti skrbništva otrok, obrnila sem se celo na varuhinjo človekovih pravic, odkar obstaja ta program, še niso imeli takšnega primera, krivico mi delajo," je opozorila.

Kaj bosta povedali otrokom, ko bodo odrasli? Bosta odkriti? "Bom že morala povedati, drugače bo drugje slišal, starejši so, več jim lahko poveš," je odgovorila Špela, Tina pa je pritrdila.

Kje se vidita čez nekaj let?
"Želim si, da bi moj otrok imel čim boljše življenje, zato moram biti jaz čim bolj v redu. Ko bom tu končala program, si bom našla službo, stanovanje in upam, da bom imela moža in še dva otroka," je svoje načrte razgrnila Špela.
"Rada bi dobro poskrbela za hčerki, eno dostojno in normalno življenje si želim, stanovanje imam, a se ne mislim vrniti tja, mislim, da bom zamenjala okolje," pa je sklenila Tina in dodala, da upanje umre zadnje.
Seminarji, terapije in hoja v hribe
Na uvodno vprašanje, kaj v terapevtski skupnosti za zasvojene starše in njihove otroke sredi gozda in "daleč od civilizacije" pri Škofji Loki počnejo, je psihologinja in vodja programa Andreja Jaš odvrnila: "Saj nismo tako daleč od civilizacije!" Terapevtske skupnosti se od komun razlikujejo ravno po tem, da niso popolnoma odrezane od okolja, pač pa ravno nasprotno. "Naše uporabnice in uporabniki hodijo sami na izhode, k zdravniku, na pošto, plačujejo položnice itd., v neki komuni pa so res tisti dve leti popolnoma odrezani od civilizacije," je pojasnila.
V terapevtski skupnosti uporabnice in uporabniki postorijo vse sami, od čiščenja do kuhanja, zaposleni so tako po besedah Jaševe zgolj mentorji, ki jim pomagajo. Dnevi so strukturirani, polni seminarjev, od tistih, namenjenih zasvojenosti, do šole za starše, terapevtskih skupin in individualnih pogovorov. Veliko hodijo tudi v hribe, kar je "dokazan antidepresiv", in sicer do 25 pohodov letno.
"Zasvojena oseba sploh nima stika sama s sabo, tako da ne more razviti stika s svojim otrokom, a prav stik je temelj zdrave navezanosti, ki je pomembna za nadaljnje otrokove odnose, mamice moramo tako najprej naučiti navezovati stik z otrokom," je poudarila psihologinja in dodala, da je najlažje z mamicami, ki pridejo noseče in začnejo rehabilitacijo, še preden se otrok rodi. "Situacijsko jih učimo, kako ravnati, kako negovati, kako se odzvati, kako otroku postavljati meje," je naštela. Otroci, ki se rodijo pri njih, imajo po navadi abstinenčni sindrom ali alkoholni sindrom, tako da morajo takoj, ko prijokajo na svet, na od dva- do tritedensko zdravljenje odvajanja od drog, je navedla.

Zasvojene matere so "skrita" populacija
Od leta 2010 je v Sopotnici pri Škofji Loki prva in edina terapevtska skupnost za zasvojene starše in njihove otroke v Sloveniji, ki omogoča, da se v rehabilitacijo lahko vključijo skupaj s starši tudi njihovi otroci. "Prej so otroci morali v rejništvo ali biti pri starih starših oz. sorodnikih, želja po otroku pa je tako velika, da so mamice zapuščale program ali pa se sploh niso vključile," je pojasnila Jaševa in hkrati opozorila, da so zasvojene matere zelo "skrita" populacija. "Velikokrat iz strahu, da bi otroka izgubile, ko bi bila obveščena socialna služba, same ne poiščejo nikakršne pomoči," je dodala, da si ljudje velikokrat zatiskajo oči pred resnico. Ko zabredejo pregloboko in center za socialno delo obvesti vrtec ali šola, kamor hodi otrok zasvojenih staršev, pa se starši znajdejo pred ultimatom: "Ali se greš zdravit ali pa bo sledil odvzem."

Se pri vas znajdejo tudi pari ali izključno za mamice? "Otroci so pogosto plod hitrih razmerij, največkrat pridejo v program mamice same, ker je partner še zasvojen in noče v program ali pa je v zaporu. Občasno pride tudi par z otrokom, a ko začnejo ti pari abstinirati, hitro ugotovijo, da niso za skupaj, da jih je združevalo nekaj drugega," je odgovorila.
Stigmatizacija družbe in strokovnih služb
"Družba še vedno bolj kritično stigmatizira zasvojene mame, na očeta pijanca ali mamo pijanko se gleda še vedno povsem drugače," je Jaševa izpostavila večjo stigmatiziranost žensk v povezavi s takšnimi in drugačnimi opojnimi substancami. Tudi strokovne službe, s katerimi sodelujejo, so polne predsodkov, je še opozorila. "Predsodki so že v porodnišnici, na pediatrični kliniki, kjer mamico gledajo po strani, medtem ko ona potrebuje čim bolj podporno okolje, saj ima njen otrok abstinenčni sindrom, in to ni lahko gledati, ker dojenček trpi," je navedla in dodala, da z nekaterimi centri za socialno delo zelo dobro sodelujejo, pri drugih CSD-jih pa se zatakne. "Mislijo, da bodo kar vse sami naredili, a niso usposobljeni za to, pogosto gredo raje v odvzem," je navedla.

"Matere, ki so pri nas, imajo enako rade svoje otroke kot vse druge mame, pač so se v nekem obdobju svojega življenja znašle v stiski, iz katere niso znale. Zasvojenost nastane zaradi vrste vzrokov, ne gre samo za to, da je zašla v slabo družbo," je opozorila. Treznost in ponovno postavljanje na lastne noge je velik zalogaj, saj mamice običajno nimajo podpore socialnega okolja, partnerja ni, treba je najti službo, pogosto pa tudi poiskati streho nad glavo, je sklenila.