V Maroku nadaljujejo iskanje morebitnih preživelih po petkovem katastrofalnem potresu z magnitudo 6,8. Število smrtnih žrtev je preseglo 2900. Upanja, da bi v ruševinah še našli preživele, je po več dneh vse manj, tudi zato, ker tradicionalne opeke iz blata ob zrušitvi ne puščajo zračnih žepov. Do nekaterih prizadetih gorskih vasi, ki se v gorovju Atlas vzpenjajo do skoraj 2000 metrov – nekatere so popolnoma porušene – reševalci sploh še niso prišli. Slišati je številne pritožbe o prepočasni pomoči države, ki še vedno ni sprejela niti ponujene pomoči Nemčije in Francije z utemeljitvijo, da bi bila neusklajena pomoč lahko neučinkovita.

Nuša Pevc, Slovenka, ki živi v Maroku in tudi sama dovaža pomoč na prizadeta območja, je za oddajo Ob osmih na Prvem programu Radia Slovenija potrdila, da se prebivalci te dni zanašajo predvsem na medsebojno solidarnost.

"Prve dni so ljudje še spali zunaj ponoči, ker jih je bilo strah popotresnih sunkov, ampak zdaj se je to umirilo in vsi se osredinjajo na to, da pomagajo, takoj ko imajo prost dan ali so kakor koli na voljo. Nisem še spoznala Maročana, ki ne bi nekako pomagal, bodisi finančno bodisi s tem, da gre prostovoljno na prizadeta območja, da zbira donacije, da zbira potrebščine. Res se mi zdi, da vsi sodelujejo pri tem."

Kraj, kjer živi ona, ni huje prizadet, nedaleč stran pa so porušene cele vasi. Hitro se je odločila, da bo prizadetim po svojih močeh pomagala tudi sama.

"Tako je, da sem tukaj, da imam čas in imam avto. Hitro sem se dogovorila z nekaj ljudmi, tako kot to počne res veliko Maročanov, in začeli smo zbirati denar. V enem dnevu sem zbrala tisoč evrov in odpravili smo se po nakupih. Ves čas smo na zvezi z ljudmi, ki nam povedo, kaj v prizadetih vaseh najbolj potrebujejo. Najprej je bilo najnujnejše: hrana, voda, zdaj pa pozivajo, naj zbiramo oblačila, odeje, šotore, ker se ponoči v gorah precej ohladi. Zdaj kupujemo te stvari, jih spakiramo v avto in gremo na teren, in to počne večina: posamezniki, organizacije, podjetja." Šotori in odeje sicer postajajo vse večja težava, saj jih je v trgovinah začelo zmanjkovati, cene pa se dvigujejo v nebo. Ves čas je težava tudi pitna voda.

Država ukrepa prepočasi

Nuša Pevc priznava, da ne spremlja lokalnih medijev, zato so njene informacije, ki jih dobi od prebivalcev, lahko pristranske. A kot pravi, vsi navajajo, da je pomoč prepočasna; tudi to, da bi tuja pomoč prinesla kaos, se ji ne zdi verjetno. "Tudi sama včeraj na terenu nisem videla na primer predstavnikov civilne zaščite ali kogar koli drugega. V vasi, kjer smo pomagali, je bil, denimo, samo en človek, ki je pomagal malo koordinirati ... Nobene organiziranosti ni. Pojavijo se na primer govorice, da bo neka cesta do prizadetih območij zaprta zato, da se malo regulira, kdo gre tja, in da ne bo še več nesreč zaradi tega, ker gredo ljudje z neprimernimi avti na takšno pot. Ampak doslej še nobene ceste niso zaprli za ta namen, nobenega nadzora ni. Ljudje samo vozijo tja stvari za pomoč."

Pomagajo sicer tudi nevladne organizacije, a je po besedah Nuše Pevc težko vedeti, katere so verodostojne, zato med Maročani vlada veliko nezaupanje in se na pot raje podajo sami ali pa pomoč dajo nekomu, ki ga poznajo in se odpravi na prizadeto območje. Tudi zaradi tega, da je vse pregledno, sama vse, kar počne z donacijami, objavi na družbenih omrežjih.

Celotnemu pogovoru z Nušo Pevc, tudi o maroškem popotresnem turizmu, lahko prisluhnete v podkastu Ob osmih.