Nekoč je šola delovala kot vojaška organizacija — učitelji so učencem ukazovali, kako in kje naj sedijo ali stojijo, če in kdaj naj govorijo, učenec pravzaprav ni bil nosilec nobenih pravic.

Kako močno se je do danes to spremenilo, so za MMC opisale naše sogovornice.

Ličenje, česanje, telefoniranje
"Ko stopiš v razred danes, velikokrat traja kar nekaj časa, da te sploh opazijo. Med poukom se dekleta velikokrat ličijo in češejo, učenec npr. uporablja mobilni telefon, čeprav v šolskih pravilih piše, da je uporaba telefona med poukom prepovedana. Ko ga učitelj opozori, je zgrožen, češ, imam pravico, saj danes brez telefona ni več nihče in da 'nič takega' ne počne. Ne zaveda se, da moti pedagoški proces," je nadaljevala učiteljica na eni izmed ljubljanskih gimnazij, ki je želela ostati neimenovana.

"Spremembe zagotovo so, vidne in občutne so na vsakem koraku. Učenci in dijaki danes niso samo poslušalci, temveč dejavno sodelujejo pri oblikovanju vsebin, raziskujejo, sprašujejo, sami iščejo vire informacij," se strinja tudi predsednica Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) Jelka Velički, ki je kot učiteljica razrednega pouka zaposlena na Osnovni šoli Antona Aškerca v Velenju.

Grožnje z odvetniki
Spremenil se je tudi odnos med učitelji in starši, pojav "helikopterskega starševstva" oz. pretiranega nadzora in zaščitništva se kaže tudi v šolah.

"Vsedopuščajoča vzgoja, ki ne postavlja jasnih meja, je za otroke škodljiva, vanje vnaša dvome in nemir, v šolski prostor pa tudi nasilje," opozarja Barbara Kampjut, ravnateljica ljubljanske Osnovne šole Franceta Bevka.

"Ko smo spoznali, da nasilna in avtoritarna vzgoja nista primerni za zdrav otrokov razvoj, se je verjetno kot odgovor na to pojavila permisivna vzgoja. Ta po mojem mnenju ni problematična v tem, da bi otrokom podeljevala preveč pravic, temveč v tem, da gre za pretirano poudarjanje otrokovih potreb in želja ter prepričanje, da se lahko vzgaja samo z ljubeznijo brez omejevanja. Učitelji smo se kar naenkrat znašli v vrtincu otroških in najstniških izbruhov neprimernega in celo nasilnega vedenja, otrokovih pravic, zahtev staršev, številnih zakonov in strahu pred mediji, odvetniki in še kom", opisuje.

Kampijutova meni, da potrošniška družba 21. stoletja od nas zahteva popolnost na vsakem koraku in da se ta pričakuje od nas tudi v vlogi staršev. "Otroci so postali življenjski projekt svojih staršev. Prepričanje, da moramo imeti popolne otroke, nas je zapeljalo predvsem v intelektualno in fizično vzgajanje, ob tem pa, ko vozimo otroke z ene dejavnosti na drugo, ne opazimo komunikacijske praznine in pomanjkanja čustvene vzgoje," opozarja.

"Prav je, da so starši do svojega otroka zaščitniški. Prav je, da mu dajejo oporo in mu v stiski znajo prisluhniti. Težave pa nastopijo, če prevzamejo vso odgovornost za šolske obveznosti nase, če trditve otroka ne preverijo in zaradi svoje preobremenjenosti iščejo opravičila tudi tam, kjer niso potrebna," pravi tudi Jelka Velički.

Medvedja usluga otrokom
Kampjutova pravi, da v osnovni šoli opažajo, da se starši čutijo dolžne svoje otroke ščititi pred vsem — pred preobsežnimi domačimi nalogami, pretežkimi testi, prestrogimi učitelji, "porednimi" sošolci, ob tem pa je pri njihovih otrocih vedno bolj prisoten strah pred neugodjem in obremenitvami ter seveda neuspehom.

V zadnjih letih tako med osnovnošolci kot odraz stiske sodobnih otrok opažajo povečan pojav anksioznosti, paničnih napadov, depresivnosti, motenj hranjenja in celo samopoškodbenega vedenje.

"Videti je, da našim uspeha željnim otrokom manjka predvsem trdoživosti v pomenu zmožnosti premagovanja težav in stisk, v pomenu vzdržljivosti in odpornosti v zanje neugodnih situacijah, pa tudi v pomenu vztrajnosti in odločnosti," pojasnjuje.

Vse bolj se zavedajo vloge vzgojiteljev
Sviz je pred desetimi leti izvedel anketo, katere rezultati so pokazali, da "nedvomno lahko govorimo o pojavu nasilja učencev nad učitelji v slovenskih šolah". Sodeč po izjavah sogovornic, gre ob tem v fizičnem smislu očitno bolj za posamezne primere.

"Menim, da še vedno ne moremo govoriti o ogroženosti telesne varnosti učitelja. Več je seveda verbalnega nasilja in zanikanja avtoritete, in ta pojav se stopnjuje. Učenec si čedalje več upa, v komunikaciji z učiteljem izginjajo filtri, zahteven je do učitelja, od njega veliko pričakuje, medtem ko je sam s sabo v celoti zadovoljen, v šolskem prostoru se vede enako kot v baru za vogalom," pravi gimnazijska profesorica.

Veličkova pravi, da se v šoli, na kateri poučuje, počuti varno in spoštovano. "Pojavov hujših oblik nasilja ne poznamo, tudi nimamo varnostnikov na vhodu šole. Z vzgojnimi načrti ob sodelovanju s starši smo storili korak naprej v varno smer. Zagovarjamo ničelno toleranco do nasilja in prepričana sem, da je tudi na drugih šolah podobno. Seveda pa obstajajo razlike med šolami, šolskimi okoliši ..." pravi.

Da se danes stanje izboljšuje, meni tudi ravnateljica Kampjutova. "Učitelji se vedno bolj zavedamo svoje vloge vzgojiteljev, in kadar se srečamo z nasilnim in neprimernim vedenjem učencev, ne iščemo več opravičila zgolj v permisivni vzgoji staršev. Učitelji z jasno šolsko kulturo oz. sistemom vrednot in prepričanj ter z osebnostno in strokovno držo vedno trdneje postavljamo okvire, znotraj katerih se z učenci ne pregovarjamo, jih učimo sprejemanja odločitev in odgovornosti za sprejete odločitve, sprejemanja šolskih pravil in upoštevanje splošnih družbenih norm," opisuje.