27. aprila 1941 naj bi bila namreč v Ljubljani ustanovljena Osvobodilna fronta (OF) - v resnici je bila ustanovljena dan prej, 26. aprila.
Okupatorji Slovenijo razkosajo na tri dele
Aprila 1941 so Jugoslavijo napadle in zasedle Nemčija in Italija ter njene zaveznice. Slovenijo so okupacijske sile - Nemčija, Italija in Madžarska - razkosale na tri dele. Odzivi na okupacijo so bili različni, pri čemer sta se oblikovala dva tabora. Skupine, ki so julija 1940 - po porazu jugoslovanske tesne zaveznice Francije v vojni z Nemčijo - ustanovile Društvo prijateljev Sovjetske zveze, so 26. aprila ustanovile Osvobodilno fronto (OF) oz. Protiimperalistično fronto (PIF).
Na ustanovnem sestanku v hiši književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini v Ljubljani so se tako sešli predstavniki Komunistične partije Slovenije (KPS) Boris Kidrič, Boris Ziherl in Aleš Bebler, krščanski socialist Tone Fajfar, predstavnik levo usmerjenega dela sokolov Josip Rus ter kulturniki Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar.
Osvobodilna fronta proti Slovenski zavezi
Na drugi strani so voditelji slovenskih predvojnih zakonitih strank nasprotovali aktivnemu odporu proti okupatorju, saj bi to po njihovem mnenju lahko bil povod za nasilje nad Slovenci. Prepričani so bili, da so Slovenci premajhni in da je bolje počakati, da o izidu vojne odločijo velike sile, piše v Korakih v času - 20. stoletje.
Protikomunistične stranke oz. najmočnejša slovenska predvojna stranka SLS (na zadnjih volitvah pred drugo svetovno vojno, ki sicer niso bile tajne, je SLS podprlo več kot 70 odstotkov volivcev v takratni Dravski banovini) ter slovenski predstavniki liberalne Jugoslovanske nacionalne stranke (JNS) in socialdemokratske Socialistične stranke Jugoslavije (SSJ) so marca 1942 ustanovili Slovensko zavezo, piše v Slovenski kroniki 20. stoletja.
Slovensko zavezo je vodil izvršni odbor, katerega člani so bili predstavnik SLS-a Miloš Stare, liberalec Janko Mačkovšek in socialdemokrat Celestin Jelenc. Med obema taboroma je na italijanskem okupacijskem območju, v t. i. Ljubljanski pokrajini, prišlo do državljanske vojne, pri čemer se je protirevolucionarni tabor v boju zoper komunistični oz. revolucionarni tabor povezal z okupatorji - najprej z Italijani, po kapitulaciji Italije pa z Nemci.
Najprej OF ali PIF?
Glede prvotnega imena OF-a sta dve razlagi. Po eni je bilo prvotno ime organizacije Protiimperialistična fronta (PIF), po nemškem napadu na Stalinovo Sovjetsko zvezo (SZ) 22. junija 1941 pa se je preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda (OF) in pozvala k oboroženemu uporu. Po mnenju nekaterih naj bi prav izraz protiimperialistična dokazoval, da je bila ost organizacije najprej usmerjena proti Hitlerjevi sovražnici Veliki Britaniji in že premagani Franciji, ki so ju komunisti označevali kot t. i. imperialistični državi.
Po razlagi zgodovinarja Bojana Godeše zadnje raziskave kažejo, da so na ustanovnem sestanku - to po besedah zgodovinarja priča letak Centralnega komiteja (CK) KPS-ja s konca aprila 1941 - najprej govorili o Osvobodilni fronti slovenskega naroda in šele pozneje se v nekem dokumentu pojavlja izraz Protiimperialistična fronta (PIF). Po napadu Nemčije na SZ pa se PIF spet preimenuje v OF. Tudi Godeša ugotavlja, da je bila ost organizacije v začetku usmerjena tudi proti Britancem.
Glavno vlogo v OF-u imajo komunisti
V OF-u je imel že od samega začetka osrednjo vlogo KPS, ki se je tako kot celotna Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) zavzemal za revolucionarni prevzem oblasti. Voditelj KPS-ja Edvard Kardelj je bil med voditelji jugoslovanskega odporništva, OF pa je vodil Kardeljev tesen sodelavec Boris Kidrič. Do popolne prevlade komunistov v OF-u je prišlo po podpisu t. i. Dolomitske izjave 28. februarja oz. 1. marca 1943. S to izjavo so se krščanski socialisti in sokoli odpovedali ustanavljanju lastnih strank.
Po koncu druge svetovne vojne, avgusta 1945, je Osvobodilna fronta postala del Ljudske fronte Jugoslavije (LFJ), ki so jo vodili komunisti. Ta se je leta 1953 preimenovala v Socialistično zvezo delovnega ljudstva Jugoslavije (SZDL Jugoslavije).
S tem je tudi OF dobil novo ime - Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije (SZDL Slovenije). To je bila v času komunističnega režima ena od t. i. družbenopolitičnih organizacij (DPO) - poleg Zveze komunistov (ZK) in SZDL-ja so bili DPO-ji še Zveza socialistične mladine (ZSM), zveza borcev in državni sindikati. Leto 1953 se po navadi šteje tudi kot konec obstoja OF-a.
27. april - enkrat praznik, drugič ne
27. april je postal republiški praznik leta 1948, a je bil leta 1951 z razglasitvijo 22. julija za republiški praznik dneva vstaje dejansko odpravljen. Znova je dan OF-a postal republiški praznik septembra 1968.
Po mnenju nekaterih je bil razlog za ukinitev dneva OF-a to, da slovenska komunistična oblast ni hotela izpostavljati 27. aprila, ker bi iz tega sledilo, da so se Slovenci uprli okupatorjem že pred Srbi, ki so praznovali dan upora 4. julija. Prvi oboroženi upor Slovencev proti okupatorju je bil sicer 13. maja 1941 na Mali gori pri Ribnici, ko se je skupina pripadnikov protifašistične organizacije TIGR, ki ni bila del OF-a, spopadla z italijansko patruljo.
Letošnja državna proslava ob dnevu upora proti okupatorju je bila v torek zvečer v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, slavnostni govornik pa je bil predsednik republike Danilo Türk.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje