V Evropi so nekoč verjeli, da se na 1. maj z neba spuščajo čarovnice. Da bi jih pregnali, so kurili kresove in pokali z možnarji. Krščanstvo je pozneje te poganske šege prevzelo in jih preobleklo v svojo opravo. S prvim majem se namreč začnejo šmarnice, vsakodnevne ljudske pobožnosti v čast Mariji. Prvi maj si zapomnimo predvsem po mednarodnem prazniku delavstva, ki delavcu na ta dan zapoveduje brezdelje. Sodobni prekarni delavec pa žal mora - če želi zaslužiti spodobno plačilo - za večino praznikov delati. Kam izginjajo naše delavske pravice?

Odnos do dela skozi zgodovino
Zgodovinsko gledano je pozitivno vrednotenje dela relativno mlad pojav v družbi. Trdo delo ni bilo norma ne za Hebrejce ne za Grke ne za srednjeveške kulture. Tradicionalna judovsko-krščanska prepričanja govorijo, kako je Bog človeka postavil v edenski, rajski vrt, "da bi ga obdeloval in varoval". Tako Hebrejci kot Grki so delo razumeli kot prekletstvo. Številni filozofi, med njimi Platon in Aristotel, so menili, da mora večina ljudi delati zato, da se lahko elite ukvarjajo z umetnostjo, filozofijo in politiko. Da morajo delo opravljati le sužnji, so bili prepričani še Rimljani. Le dva poklica sta bila primerna za svobodnega človeka, in sicer kmetovanje ter opravljanje zahtevnih poslov.

Šele v 16. stoletju, z reformacijo – obdobjem verskih in političnih nemirov – se v Evropi uveljavi nov odnos do dela. Max Weber, nemški ekonomist in sociolog razloži vpliv asketskega protestantizma na oblikovanje nove delovne etike. Skuje termin "protestantska etika", katere ključni elementi so marljivost, točnost in preložitev zadovoljitve. Takšna etika narekuje dati delu prednost pred preostalimi dejavnostmi. Zapravljanje časa z družabnim življenjem, razkošjem in preveč spanja je bil prvi in najtežji greh puritancev. Z marksističnega vidika je protestantska etika služila kot verska osnova, iz katere se je razvila podpora za novi industrijski sistem, ki je utrjeval dolgourno delo in slabe delovne pogoje. Izpolnjevanje takšne etike v Evropi se tako naposled razvije v "duh kapitalizma". Norma trdega dela je postala sekularizirana s spisi Benjamina Franklina.

Da je delo eno temeljnih bistev človeka, odraža koncept "homo faber", ki sta ga skovala Hannah Arendt in Max Scheler, pomeni pa človeka, ki dela. Zajema idejo, da človek nadzoruje okolje s pomočjo orodij in dela. Iz druge svetovne vojne nam je ostalo tudi žalostno opozorilo zlorabe dela. Arbeit macht frei oz. Delo osvobaja namreč piše ob vstopu v nekdanje nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau.

"Živel prvi maj!"
Z razvojem kapitalizma je nastal tudi nov družbeni razred, proletariat oz. delavski razred. To so delavci, ki k družbi prispevajo z delom, za katerega dobivajo mezdo, medtem ko nad proizvodnimi sredstvi nimajo lastniških pravic. Maja 1886 se začne zgodovina praznika dela, kot ga poznamo danes. Delavci v Chicagu so takrat zahtevali več delavskih pravic, med drugim tudi uzakonitev osemurnega delavnika. V spopadu med protestniki in policisti je umrlo več ljudi, sedem protestnikov je bilo obsojenih na smrt. V spomin na te dogodke je 1. maj postal mednarodni simbol solidarnosti vseh delavcev. Sklep o 1. maju kot prazniku dela so sprejeli predstavniki delavskih strank na zasedanju druge internacionale, 20. junija 1889 v Parizu. V delavskih krogih so ga razumeli kot praznik dela.

Prvi maj je po svetu doživel tudi svoje transformacije. ZDA, sicer zibelka bojev za delavske pravice, so danes ena redkih držav, kjer ta dan ni praznik. Na prvi maj praznujejo dan prava. Nacisti so na začetku svojega vladanja ta dan imenovali za dan dela, ob tem pa prepovedali kakršna koli socialistično usmerjena zborovanja delavcev v tem dnevu. Leta 1955 je prvi maj pridobil tudi verski pomen, saj je Rimskokatoliška cerkev dan razglasila za dan svetega Jožefa delavca. V zahodni Evropi, zadnje čase pa tudi v Sloveniji, od leta 2001 na prvi maj prirejajo parade EuroMayday, ki opozarjajo na nujnost političnih ukrepov proti prekarnemu delu.

Jutranje budnice so stalnica prvega maja še danes
V Sloveniji je praznik dela od leta 1948 uzakonjen tudi kot državni praznik. Delavske in industrijske kraje so v prvomajsko jutro vsako leto prebudile godbe na pihala. Delavci so nosili rdeče nageljne in prvomajske značke. Po navadi so se na praznik dela odpravili na bližnji hrib ali izlet, kjer so kurili kresove in pripravljali veselice.

Okrašena smrekova drevesa – mlaji – so krasili skoraj vsako vas in tako je tudi danes. Zadnja leta je predvsem na podeželju mlaj pridobil precej zanimivo transformacijo. Postala je navada, da se mlaj, okrašen s prometnim znakom za omejitev hitrosti, v katerem je zapisana starost slavljenca, pred hišo postavi tistim, ki praznujejo okrogli rojstni dan.

Prekariat je novi proletariat
Danes se spoprijemamo s krizo klasičnih organizacij delavskega gibanja in sindikatov. Porast fleksibilnih in atipičnih oblik zaposlitve se povezuje s pojavom zaposlenih - revnih. Vse več je tudi prekarnih delavcev. To so delavci, ki nimajo pravic, ki izhajajo iz rednega delovnega razmerja (plačani bolniški in porodniški dopust, dopust, malica, prevoz na delo, nadomestilo za brezposelnost …), čeprav v povprečju delajo več ur od redno zaposlenih in za manjše plačilo.

Danijela Tamše, doktorska študentka kulturologije, ki se ukvarja z vprašanji prekarnosti, meni, da - če kot prekariat razumemo tiste ljudi, ki so v negotovih delovnih razmerjih - praktično ni področja, kjer prekarnosti ne bi bilo: "Delo na črno, prek študentskih napotnic in različnih podjemnih ter avtorskih pogodb, za polovični delovni čas, agencijsko delo, delo na klic … Kar je skupno vsem tem oblikam dela, je, da jih najdemo povsod, od tovarn in gradbišč do izobraževalno-raziskovalnih in kulturnih ustanov."

"Velikokrat se zgodi, da greš na delo tudi, če imaš vročino"
Konkretne posledice prekarnosti se odražajo v številnih stiskah. Tudi ko gre za zdravje. "Velikokrat se zgodi, da greš na delo tudi, če imaš vročino. Pri bolečinah v križu vzameš protibolečinske tablete in greš na delo. Skratka, ni počitka, ni bolezni. Prekarni delavci ne smejo zboleti, ker si tega ne morejo privoščiti," opozarja Aigul Hakimova, aktivistka in doktorska raziskovalka na fakulteti za podiplomski humanistični študij.

Klasične delavske pravice predvidevajo tudi pravico do odmora in dopusta. Ima prekarni delavec lahko dopust? Aigul odgovarja: "Ko sem delala na področju turizma, žal, praktično nisem imela nobenega dopusta, saj vsak dopust pomeni izpad dohodkov. Po navadi sem se odpočila dan ali dva po delu. Potem pa je bilo treba spet misliti na to, kako in kje zaslužiti nekaj denarja za stroške in preživetje."

Generacijski prepad
Povečanje števila prekarnih delavcev je Slovenijo razdelil na mlajšo in starejšo generacijo, ki mnogokrat živita v dveh nepovezanih svetovih. Medtem ko se mlajšim prekarcem tradicionalne delavske pravice zdijo kot nedosegljiv ideal, na drugi strani številni starejši delavci na dobro plačanih pogodbah za nedoločen delovni čas za vprašanje prekarnosti sploh še niso slišali.

Prekarnost kot življenjski slog
Vendar pa vprašanje prekarnosti vse bolj postaja družbeno in politično vprašanje, vezano na življenjski slog in eksistenco posameznika. Pri tem ni nujno, da je vezano na delovna razmerja. Danijela Tamše zagovarja širšo definicijo prekarnosti: "Nekateri izmed nas se npr. dobro spomnimo izjav nekega evroposlanca, ki je izjavil, da je on prekaren, ker je njegova služba vsakokrat odvisna od izidov na evropskih volitvah. Na drugi strani imamo delavce v proizvodnji, ki imajo delo za nedoločen čas, pa so povsem prekarni: ne samo zato, ker ne vedo, ali in kdaj se lahko proizvodnja preseli, ampak zato, ker morajo poleti najeti posojilo, da lahko jeseni otroke pošljejo v šolo; njihova plača je prenizka, da bi lahko brez posojila nakupili šolske potrebščine. Ta dva primera ilustrirata pomembnost razširitve koncepta prekarnosti – če bi se namreč kot pijanec plota držali pogoste definicije, da gre pri prekarnosti za tip delovnega razmerja, potem bi prišli do ugotovitve, da je zgoraj omenjeni evroposlanec zares prekaren, delavec v proizvodnji pa ne."

"Kdo še danes lahko kupi streho nad glavo?"
Če prekarnost razumemo širše, kot splošno negotovost, potem je v Sloveniji trenutno najbolj pereče področje neobstoječa stanovanjska politika.

"Kdo še danes lahko kupi streho nad glavo? Koliko med nami ima v resnici dostop do kakovostne hrane (in na globalni ravni do pitne vode!)? Kdo še lahko otroku zagotovi dostop do študija? Komu med nami se cene javnega prevoza ali trošarine na pogonska goriva ne zdijo previsoke? Kdo še sploh upa v varno starost? Ta in podobna vprašanja nas pripeljejo do teze, ki je za marsikoga preveč radikalna: problem prekarnosti je v resnici problem obstoja koncepta lastnine, naj bo ta zasebna ali javna," razmišlja Danijela Tamše.

Tesnoba, stalnica prekarnega delavca
Splošna negotovost, ki je ključna lastnost sodobnih prekarnih delavcev, se pozna tudi na duševnem zdravju ljudi, ugotavlja psihoterapevtka Ingrid Plankar. Meni, da čedalje več ljudi doživlja duševne stiske, povezane z brezposelnostjo in prekarnostjo. "Pojavljajo se občutki tesnobe, depresije, motnje spanja, spolne težave, prehranjevalne težave, samomorilnost, občutki jeze in razdražljivosti, težave s koncentracijo, zloraba psihoaktivnih substanc … Navedene stiske ogrožajo občutek varnosti, ki predstavlja eno temeljnih potreb človeka."
Tudi Hakimova skozi svojo osebno izkušnjo pritrjuje psihoterapevtki: "Prekarnost na zdravje vpliva tako, da morata biti tvoje telo in um nenehno na preži. Ker ni zagotovljenega dohodka in pravic, ki izhajajo iz dela, se moraš iz dneva v dan preživljati z mislijo, da ne akumuliraš pravic, ki so jih uspeli zbrati tvoji starši."

Varna prožnost ali samo prožnost?
"Flexicurity", danes popularen izraz, izraža pojem "varne prožnosti" na trgu delovne sile. Predstavlja koncept dviga števila fleksibilnih zaposlitev s socialno in ekonomsko varnostjo. V slovenski praksi od tega žal velikokrat ostane le prožnost, ki ji sledi eksistencialna luknja. "Prožnost delavnika omogoča drugačen in morda zanimivejši urnik življenja, a to ne pomeni, da boš imel varno prihodnost," meni Aigul Hakimova.

Novi nevarni razred?
Ekonomist Guy Standing je leta 2001 objavil knjigo z naslovom Prekariat: novi nevarni razred, kjer poda tezo, da je globalizacija povzročila novi nastajajoči družbeni razred, prekariat, ki trpi zaradi negotovih delovnih mest in osebne negotovosti. Sestavljajo ga različne socialne skupine; priseljenci, mladi izobraženi in industrijski delavci. Standing meni, da bi politiki morali sprejeti ustrezne politične odločitve, ki bi tem skupinam zagotovile pravico do osnovne finančne varnosti. Če tega ne bo, lahko pričakujemo val jeze in nasilja ter vzpon populističnih in ekstremističnih strank, kar se marsikje po Evropi že dogaja.

"Definirati moramo nove socialne pravice"
Na področju dela so se zgodile velike transformacije, ki kličejo po spremembi. "Zaradi njih sanjarjenje o vrnitvi v čase rednih delovnih razmerij za nedoločen delovni čas, ki nam jih zagotavljajo drugi, ni nič drugega kot nostalgija," meni Danijela Tamše. Rešitev vidi v tem, da je treba na eni strani tiste pravice, ki izhajajo iz dela – v prvi vrsti zdravstveno, pokojninsko in invalidsko varstvo – od njega odlepiti, po drugi strani pa se je treba vprašati, kaj so tiste osnovne življenjske potrebe, ki jih imamo vsi ljudje?

Kako doseči spremembe na bolje, ko pa je današnji prekariat – v nasprotju s sindikati – tako razpršen in neorganiziran? Danijela Tamše odgovarja, da je treba obuditi solidarnost: "Spremembe se bodo zgodile, ko bomo za to ustvarili pogoje. Dokler bomo individualizirani nosili tegobe domov in zrli v tla, namesto da bi se pogovarjali, bodo šle stvari kvečjemu navzdol. Sestavljanje naših moči za izgradnjo monstruoznega stroja upora, torej."

S tem se strinja tudi Aigul Hakimova: "Definirati moramo nove socialne pravice, kajti stare ne vključujejo novih pogojev dela. Ti so zelo izkoriščevalski. Sistemu, v katerem živimo, odgovarja, da delaš veliko, dobiš pa zelo malo."

V duhu prvega maja je čas za solidarnost do prekarnih delavcev. To so ljudje okoli nas, naši partnerji, prijatelji, hčere, vnuki, starši, ki čakajo na upokojitev, in mladi, ki si želijo boljše prihodnosti.

Nina Meh

VIDEO: Prekarnim delavcem je bil posvečen osrednji del ponedeljkovega Studia City