“Mi smo zdaj popolni ujetniki socialnega sistema: ker sem bila v času možganske kapi prijavljena na zavodu za zaposlovanje, nimam pravice do bolniškega nadomestila. Dva dni pred kapjo bi se morala obvezno oglasiti pri njih, a sem se zelo slabo počutila. Potem me je zadela kap in ker nihče od domačih ni vedel, da se tam nisem javila, niso pošiljali opravičila. Zato sem še v času, ko sem ležala v bolnišnici, izgubila pravico do nadomestila za čas brezposelnosti. S tem pa tudi dodatno zdravstveno zavarovanje. Sredi zdravljenja, tik pred tem, ko bi morala na rehabilitacijo!” družinsko brezizhodnost opisuje mama dveh najstnikov, srednješolca Gašperja in osnovnošolca Roka.

“Nenadoma smo ostali brez mojega dohodka. In nato še šest mesecev nisem imela pravice niti do kakršne koli socialne pomoči! Tudi fantoma se je zrušil svet. Ker ob vsem, kar se je dogajalo doma, Gašper nadaljevanja šolanja v tistem letu ni zmogel več, je tudi on ostal brez dodatnega zdravstvenega zavarovanja in brez skromne štipendije: vse, kar nam je ostalo, je bila socialna pomoč za moža, je kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let nezaposljiv, a to ne zadostuje, da bi mu pripadala invalidska pokojnina. In ostal je otroški dodatek. Vsega skupaj nekaj stotakov,” spiralo potopa v neizbežne dolgove opisuje Gašperjeva in Rokova mama.

Gašperju in Roku lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Gašperja in Roka iz zgodbe Vala 202.

Prizadeta leva stran telesa, vid, spomin…
Kap jo je prizadela, ko je bila stara le nekaj čez 40 let. Vrsto let je bila del najbolj brezpravnega prekariata, delala je občasna in podplačana dela, s pogodbami, podaljševanimi iz meseca v mesec. Zdaj se zdi redna zaposlitev še veliko manj verjetna, kljub nekajmesečnemu zdravljenju so namreč posledice še vedno zelo občutne: “Levo stran imam prizadeto, levo roko, nogo, težko dosežem stvari, v rokah nimam moči, da bi kaj nesla, prestavila, naredila. Pa glava, glava je problem! Spomin imam močno prizadet, včasih vse sproti pozabim, pozabim, da sem nekaj dala na štedilnik, pozabim, kaj sem se namenila narediti, izgubim se na poti, nujno rabim spremstvo povsod, do zdravnika, v trgovino, povsod!” je iskrena.

Večkratni izklop elektrike, čeprav nimamo drugega ogrevanja
Družinski člani so tako morali prevzeti ne le številne vsakodnevne obveznosti, pač pa tudi nenehen nadzor nad maminim gibanjem in početjem. A še težje breme so dolgovi. Birokratski stroj se namreč ne meni za okoliščine in osebne tragedije. “Nismo imeli iz česa plačevati. Res ne. Nastali so stroški, ko me je družina obiskovala v Ljubljani na zdravljenju. Vid se mi je dvakrat drastično poslabšal, a sem morala sama kupiti nova očala, saj mi zavarovalnica tega ne prizna, videti pa moram, že tako sem pri gibanju negotova! Pa grozijo nam izvršbe za stanovanjske stroške, dolžno smo komunali, elektriko so nam že večkrat izklopili. Saj smo pogosto zaprosili za izredno denarno socialno pomoč, a so nam jo večkrat zavrnili. Potem pa je seveda treba plačati še stroške priklopa, kar je še dodaten udarec.”

Tik pred zimo nimamo radiatorjev, ogrevati pa smemo le z elektriko
In elektrika je zanje res bistvena stvar. Bila bi namreč edini vir ogrevanja – če bi seveda sploh imeli električne radiatorje: “Zelo me skrbi zima, ker sploh nimamo radiatorjev. Hiša je zelo stara in dimniki so tako dotrajan, da imamo prepoved uporabe kakršnih koli peči na drva ali premog. Preostane nam le elektrika. A en radiator se nam je pokvaril, drugega pa smo morali vrniti, ker je bil le sposojen. Tako tik pred zimo nimamo s čim ogrevati. Zidovi so zelo debeli, stanovanje je težko ogreti, to je za otroka zelo težko. Saj se oblečemo ali pokrijemo, a če so prostori tako podhlajeni, je res težko.”

Razpadajoče stanovanje z opremo, ki sodi le še na odpad
A čeprav je zima pred vrati, je v tem hipu njihova večja skrb, kako ne izgubiti tega najemniškega stanovanja, ki si v resnici komaj zasluži tako ime. Je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi naravnost na odpad. Otroška soba ima le eno okno, eno starinsko dotrajano svetilo na stropu, je brez namiznih luči, z razpadajočimi vrati. A je njihov edini dom, mamino pripoved dopolnjuje Gašper: “Živimo v zelo starem stanovanju. Na vhodna vrata se le nasloniš, pa padejo. Ko so zaklenjena, je špranja ob strani takšna, da vidiš skoznjo ven. Tudi vrata v najino sobo so tako razsuta, da se ne zapirajo, vse se sliši in se res s težavo učim, saj je stanovanje zelo majhno. Stole imamo polomljene, omet odpada s stropov in sten, postelje imamo na količkih in vzmetnica je tako trda, da me vse boli.”

“Tudi midva z možem imava katastrofalno posteljo, na vseh vogalih gledajo ven deščice in ker težko hodim, sem se že velikokrat do krvi udarila, po rokah, po nogah, mož pa tudi. Stene so obupne, zelo si želim, da bi jih lahko na novo pobarvali, saj nam od zgornjega soseda vlaga kar teče. Pa vsaj malo lepše bi delovalo stanovanje, če že opreme ne moremo zamenjati…”, dodaja mama.

Ko zmanjka za hrano, gresta fanta jest k dedku
In v takih razmerah živita invalidna starša in dva mlada, nadarjena športnika. Ker se dolgovi za elektriko, stanovanjske stroške in druge nujne stroške za šolanje dveh najstnikov ob nekaj sto evrih socialne pomoči le kopičijo, že dolgo varčujejo tudi pri hrani, le čez vikend kdaj pa kdaj pomaga dedek: “Seveda se zgodi, da nam zmanjka vsega, da nimamo. Potem fanta pošljem k dedku, da se vsaj ona najesta, pa da jima privošči kak posladek. Zgodi se tudi, da ostaneva midva brez, da le otroci imajo. Sama bi si denimo rada dopoldne privoščila kakšno skodelico kakava, pa mleko raje prihranim zanju, ker gre morda za zadnja dva ali tri decilitre. Vem, da je to težko verjeti ljudem,ki tega niso izkusili, a se zgodi, da nimaš dveh evrov, s katerimi bi lahko šel v trgovino in kupil škatlo jajc ali pa dva litra mleka. Oboje imata zelo rada, pa žal ne gre. Če ti zdravje zasluži, si popolnoma odvisen od tega, kar lahko dobiš. In nič več. prositi pa je nepopisno težko! Mi smo res ujetniki teh socialnih pomoči, nič ne moremo, nič!”

Igram v starejši ekipi, a brez novih kopačk ne bo šlo več
Seveda so se vsi zdavnaj odrekli novim oblačilom in primerni obutvi. Tudi Rokov in Gašperjev športni klub sta razumevajoča in zelo pomagata, a brez finančne podpore staršev ne bo šlo več. Predvsem Gašperjeva nogometna prihodnost je na točki, ko brez nakupa dobrih kopačk ne bo šlo več. In to bi bila zanj nepopisna katastrofa, ker je res dober: “Igrati bi moral pri A ekipi, pa edini igram za tri leta starejše mladince, ker sem se na tekmah dobro odrezal in veliko pokazal. Jaz namreč uživam v nogometu, zelo veliko mi pomeni, vse bi naredil zanj! Dvakrat dnevno se vozim v nekaj deset kilometrov oddaljeno Ljubljano in nazaj, da lahko treniram pri klubu, ki verjame vame. Obožujem to igro, klub mi pomaga, kolikor lahko, ampak res bi potreboval nove kopačke. Moje so že strgane, drsijo mi, takoj so mokre. In ker nimam nobenih, da bi se preobul, se večkrat prehladim. Težava je tudi, kako jih posušiti do naslednjega treninga, ker nimamo nobenega radiatorja. In potem tlačim vanje papir in upam, da bodo suhe…Pa zdaj, ko bo mrzlo, bi potreboval še kakšne tople rokavice in šal, da me na treningih ne bi tako zeblo! Brat k sreči več igra v dvorani, na toplem, a ima tudi tako dotrajane superge, da mu že prsti kukajo ven…” težave s športno opremo opisuje Gašper.

Čokolada luksuz, ki ni dosegljiv vsak dan…
Ob prihajajoči zimi, ob nakopičenih dolgovih in izvršbah in ob vprašajih nad sinovim nadaljevanjem športne poti pa ima mama še nekaj povsem materinskih skrbi: “Prav groza me je prihajajočih tednov: en sin ima rojstni dan v novembru, drugi v začetku januarja. Vmes so še božični in novoletni prazniki, ko otroku ne moreš kupiti nič, niti ene bombonierice. In seveda bi si fanta želela tudi kakšno darilce. Čeprav sta to otroka, za katera je luksuz že kakšna čokolada, ker pač nimata vsak dan te možnosti.”