Z nekaterimi nekdanjimi učenci je še danes v prijateljskih stikih, med njimi je tudi Ramin Shadani, ki je z njegovo pomočjo zaključil magisterij na strojni fakulteti.

"Pred štirimi leti sem bral intervju z direktorico Slovenske filantropije in v njem je bila izjava, ki me je spodbodla. Rekla je, da humanitarno delo ni samo dajanje finančnih prispevkov, ampak je to lahko tudi inštruiranje. Rekel sem si: Hop, tole bi pa jaz lahko počel! Takrat sem bil še zelo zakreditiran, tako da bi s financami težko komu pomagal," se svojih začetkov sodelovanja s Slovensko filantropijo spominja Brane Vujičić.

Inštrukcije je začel zelo hitro, v dveh tednih, saj je potreba po prostovoljcih z naravoslovnim znanjem, predvsem matematike, še vedno zelo velika. Najprej sploh ni vedel, da se je na Filantropijo prijavil za poučevanje tujcev, mislil je, da gre za ljudi lokalnega okolja s socialnimi težavami, ki jih je bilo med krizo vse več. "Dogajalo se je, da so starši izgubljali službe, inštrukcije pa stanejo in družina hitro zapade v začaran krog," zato je najprej mislil, da bo pomagal na tem področju.

Ko je izvedel, da bo inštrukcije nudil tujcem, je bil njegov edini pogoj, da ti že govorijo slovensko, saj se mu je zdelo, da bi matematično znanje, ki ga je usvojil v slovenski terminologiji, težko prevajal v angleščino. Pozneje je videl, da gre tudi tako: "Mislil sem si, da ne bi bil uspešen, a si pomagamo tudi z angleščino, če je treba."

Z iranskim študentom je vstopil v svet višje matematike
Lani je k uspešnemu zaključku magisterija na ljubljanski strojni fakulteti pomagal Raminu Shadaniju, ki je pri 19 letih zbežal iz Irana. Kar dve leti je v azilnem domu čakal na status begunca, znanje matematike je medtem kopnelo. Po šestih letih, odkar je opustil študij v Iranu, se ga je odločil končati na ljubljanski strojni fakulteti, največjo težavo pa mu je predstavljal izpit iz matematike, zato se je za pomoč obrnil na Filantropijo, kjer so mu takoj predlagali Braneta Vujičića.

Opraviti izpit iz matematike na univerzitetni ravni pa je bil izziv tudi zanj. Brane je odvode in integrale preračunaval celo na plaži na dopustu, da je bil nato lahko v pomoč iranskemu študentu. Sam je namreč študiral računalništvo, in ne matematike, a ga ta navdušuje do te mere, da jo razume skoraj kot konjiček. Po dobrem letu rednih inštrukcij je Ramin uspešno magistriral. Danes je kot inženir zaposlen v podjetju Kolektor Etra in ni povsem jasno, ali se šali ali misli resno, ko v smehu pravi: "Zdaj bom imel eno leto počitka, potem pa bom vprašal Braneta, ali ima še energije za matematiko, da grem na doktorat!"

Na govorilnih urah pri profesorju matematike
Na vprašanje, ali mu je kateri izmed učencev ostal v posebnem spominu, Brane izstreli: "Da, prvi. Kot pravijo, prve ljubezni ne pozabiš. Fant je zelo priden, dela v gostinstvu, hodi v dve službi. Tako da ga kar občudujem. V stiku sva prek Facebooka, včasih se srečava na avtobusu, saj živi v bližini." Vahid, ki je prišel iz Afganistana, je takrat obiskoval srednjo ekonomsko šolo in Brane se spomni, kako je bil vesel, ko se je oglasil na govorilnih urah pri njegovem profesorju matematike. "V službi sem se v času malice odštempljal in šel na srednjo ekonomsko šolo. S profesorjem smo se pogovorili, saj je bilo prav, da sem tudi od profesorja slišal, kakšne so težave. Sam namreč nisem pedagog."

Afganistanec? Terorist, taliban!
Z Vahidom sta se sprva za inštrukcije dobivala kar pri Branetu doma, kar sicer ni običajna praksa, pojasnjuje Brane. "In jasno je žena prvič rekla: "Afganistanec pride? To so teroristi, talibani." Odvrnil sem: "Kako taliban? To je otrok, star 16, 17 let." In seveda se je pozneje navadila. Pri ljudeh je vedno težava čisto prvi stik, potem ko vidijo, da so to enaki ljudje kot mi, jih velika večina ljudi normalno "fura" naprej."

Brane pravi, da nikoli ne sili v svoje učence, da mu govorijo o svoji preteklosti, saj se zaveda, da so nekateri doživeli hude travme, preden so prišli v Slovenijo. Zato pusti, da mu o tem sami pripovedujejo, če želijo. "Ko sva se z Vahidom sprehajala po Ljubljani, je pripomnil, kako so fine te stare hiše, in dodal, da ko greš po ulici v Kabulu, je včeraj tam bila neka hiša, danes je ni več, ker jo je nekdo razstrelil."

Braneta je včasih skrbelo, da ne bi bil preveč strog. Prav s prvim učencem sta v učnem procesu obstala na mrtvi točki in takrat ni točno vedel, kako naprej. "Manjkalo mu je znanje za nazaj. Če bi bil kakšen naš, bi ga že znal stisniti, ker bi vedel, kakšen bo odziv. Tu pa nisem vedel, prihajal je iz drugega okolja, nisem vedel, kakšne travme je tam doživel. Mimogrede bi lahko nevede naredil kako hudo stvar. Pozneje smo imeli na Filantropiji usposabljanja na tem področju in videl sem, da hudih napak nisem storil," se zadovoljen spominja Brane.