Na edinem tovrstnem festivalu v državi se je novembra zbralo blizu dvajset svetovno uveljavljenih fotoreporterjev, urednikov in profesorjev. Med njimi sodelavci National Geographica, New York Timesa, Bloomberga in Le Figaroja.

Ti so svoje znanje na delavnicah druge izvedbe festivala brezplačno prenašali na več kot dvesto ljubiteljskih in profesionalnih fotografov, po večini bolivijskih. Manzana 1, kakor se imenuje festival, je tudi ime osrednjega prizorišča. To je svetla galerija odprtih vrat v stoletni dvonadstropni stavbi tik ob glavnem trgu v središču dvomilijonskega Santa Cruza.

Hkrati se je v tednu od 18. do 24. novembra odprla razstava del desetih gostujočih fotoreporterjev. Do konca februarja si bo fotografije, ki opazovalca težko pustijo ravnodušnega, po pričakovanjih organizatorjev ogledalo kakšnih 60.000 obiskovalcev.

Pomembna platforma za izmenjavo znanj in mreženje

Dogodek v Boliviji pušča pomembno sled. Gonilna sila galerije in festivala je Ejti Štih, vedno nasmejana in energična slovenska umetnica, ki se je leta 1982 z Bleda preselila v Južno Ameriko. Programski vodja festivala pa je fotograf Matjaž Krivic, ki v Boliviji po etapah že več let spremlja zgodbi o pridobivanju litija in podnebni krizi.

Kot za Val 202 pripoveduje Štih, je na festivalu izjemno pomembna izmenjava izkušenj. "Vsi ti neverjetni fotografi brez kakršnega koli egocentričnega ljubosumja delijo svoje nasvete, izkušnje, povedo, kako delajo, kako fotografirajo, arhivirajo. Celoten proces razložijo ljudem, med katerimi nekateri sploh niso profesionalci. To se mi zdi izjemno. Tako tudi krajevni fotografi še naprej ohranjajo voljo in željo do dela."

Nekaterim udeležencem stiki, vzpostavljeni med festivalom, prinesejo karierne priložnosti. V prenosu znanj pa uveljavljeni fotografi in uredniki prepoznavajo smisel. Vsi po vrsti so zelo dostopni, do udeležencev delavnic tovariški, nikakor ne vzvišeni. Za svoje delo niso prejeli honorarja.

Finančna sredstva za izvedbo sicer prispevajo različni donatorji, predvsem predstavništva tujih držav, iz katerih prihajajo udeleženci. Ko jih Krivic nagovarja in vabi v Bolivijo, mu pomagajo vzpostavljena poznanstva, tudi prijateljstva.

"V Bolivijo? Tam pa še nisem bil. Ja, veš, da pridem. Tak je običajen odziv. Ni jih treba prepričevati. Potem pa vprašajo, zakaj v Bolivijo. Pojasnim jim, da tam prej niso imeli nobenega festivala, so pa žejni znanja, pa tudi druženja in navdiha."

Brent Stirton: "Verjamem v zgodbe. Nekdo jih mora povedati."

Vabilu se je odzval tudi južnoafriški fotograf, ki živi v Združenih državah Amerike, Brent Stirton, večkratni prejemnik prestižnih nagrad World Press Photo in sodelavec tako rekoč vseh večjih svetovnih časopisov in revij.

O pomenu tovrstnih festivalov najprej izreče opombo, da so fotoreporterji po večini samotarji. "Pogosto dvomimo o lastnem delu. Na takem festivalu pa srečaš kolege, ki so ti tako ali drugače blizu. Imajo podobne izkušnje, zato jih ceniš. Ko se z njimi zapleteš v debato, ugotoviš, da imate veliko skupnega. To je lahko zelo tolažilno."

Stirton pomemben del svojega poročanja namenja Demokratični republiki Kongo. Na razstavljenih velikih barvitih fotografijah v središču Santa Cruza je prikazano trpljenje prebivalstva na vzhodu afriške države, hkrati pa prizadevanje za ohranitev okolja v narodnem parku Virunga. Ena izmed njegovih ikoničnih podob prikazuje mrtvo gorilo trpečega obraza, dvignjeno nad rameni skupine moških sredi bujnega zelenja.

"Zaradi spopadov je v regiji razseljenih nekaj milijonov ljudi. Ti za svoje preživetje uporabljajo oglje – za kuhanje, ogrevanje. Za oglje potrebuješ les. Ker pa je v tem delu sveta pregnanih tako veliko ljudi, je edini preostali prostor, v katerem se še dobi uporaben les, narodni park. S tem pa je povezan tudi posel. Čuvaji parka se stalno bojujejo proti sečnji gozda, proti ljudem, ki delajo posel s prodajo oglja beguncem. Tako poskušajo trgovino ustaviti. Ljudje, ki z njo služijo, pa ubijajo ogrožene živali, da bi prestrašili čuvaje, češ, naslednji boste na vrsti vi."

Zgodbe žensk v zaporih Latinske Amerike

Venezuelska fotoreporterka Ana María Arévalo Gosen, tudi sodelavka Pulitzerjevega centra, je v galeriji prisotna s serijo fotografij z naslovom Neskončni dnevi. Predstavlja zgodbe žensk v zaporih latinske Amerike. Na eni izmed fotografij poleg zapornice na postelji sedi otrok. Kontrast med rožnatimi odtenki dekličinih oblačil na polnem regalu in siceršnjim hladom celice bi bil težko večji.

"Na fotografiji je ženska, ki pazi otroka sojetnice. V ženskih oddelkih je veliko brezupa. Želijo si namreč, da bi lahko svoji družini zagotovile preživetje in da bi bile lahko ves čas z otrokom. Po navadi jih ločijo, ko so otroci stari od štiri do šest let. Na drugi strani pa so to tudi prostori upanja in velike solidarnosti. Otroci jim prinašajo veselje, zapornice si medsebojno pomagajo pri skrbi zanje, popravilu oblačil, urejanju pričeske."

Kot pravi za Val 202, je bilo najpomembnejše spoznanje pri ustvarjanju serije to, da so te ženske v Latinski Ameriki – naj bo v Venezueli, Salvadorju ali Gvatemali – v očeh javnosti kriminalke. "Resničnost pa je zapletena. Stereotip ji ne ustreza. Mislimo si, da so najslabši del družbe, grešnice, matere, ki zapuščajo otroke, ker so kriminalke. V resnici pa je večkrat nasprotno: to so revne ženske, ki nimajo denarja, želijo pa zagotoviti preživetje svoji družini."

Udeležba na festivalu je za marsikoga logističen zalogaj

Med udeleženci delavnic, debat in predavanj so bili študenti, pa ljubiteljski, neodvisni in profesionalni fotografi vseh starosti iz različnih delov države, dobršen del iz prestolnice La Paz.
Udeležba je bila za marsikoga precejšen logistični zalogaj, razdalje so namreč velike, ceste ne najboljše, večina ljudi pa živi finančno skromno. Težko je kupiti že gorivo, ki ga zaradi gospodarskih in političnih razmer v državi pogosto primanjkuje. Tudi zato je bila izkušnja sodelovanja z mojstri posla za večino neprecenljiva.

Udeleženka Joana Vittoria, recimo, pravi, da je v Boliviji veliko izjemno nadarjenih avtorjev. "V zadnjih letih smo lahko videli, kako zelo potrebujemo fotoreporterje. Ne zato, da bi naredili lepe fotografije, temveč da bi povedali pomembne zgodbe."

Eno izmed javnih predavanj je obiskala skupina dvajsetih študentov iz mesta Trinidad. Kot so povedali, so tovrstni festivali zanje redka priložnost za praktično dopolnitev znanja. Za dogodek so izvedeli od fotografinje iz istega mesta, ki se je pred dvema letoma udeležila prvega festivala. Da so se lahko znašli med obiskovalci, so organizirali družabni dogodek za zbiranje denarja. Vožnja z avtobusom v eno smer jim je vzela dvanajst ur.

Galerijo in festival ustvarja majhna, predana in povezana ekipa. Ena ključnih sestavin za uspeh je iznajdljivost. Kot je pojasnila Ejti Štih, so fotografije za razstavo – med njimi tudi dela slovenskega fotografa Klavdija Slubana – natisnili v Ljubljani. "Z možem sva s petintridesetimi kilogrami fotografij in z velikanskim zvitkom pripotovala iz Slovenije v Bolivijo in potem smo to tukaj uokvirili. Tako da je bilo zraven tudi malo 'šverca'."