V Sloveniji deluje 16 redov, v katerih je nekaj več kot 500 sester. Drugi največji je red šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Mineva 145 let, odkar je bil slovenski sedež ustanovljen v Mariboru, obenem pa 200 let, odkar je bila naslikana morda najbolj znana slovenska slika, Marija Pomagaj na Brezjah. Tudi tam so nastanjene šolske sestre, ki bodo ob današnjem prazniku Marijinega vnebovzetja priče tisočem romarjev.

O prazničnem dnevu, vsakdanu in preizkušnjah Cerkve smo povprašali provincialno predstojnico s. Terezijo Tomazin.

Kaj vam pomeni praznik Marijinega vnebovzetja?
Daje mi upanje, da bom tudi sama nekoč živela večno življenje; zagotovilo, da smo vsi poklicani k večnemu življenju z Gospodom, zato imam tudi na tem svetu močan zagon in si prizadevam za mir in dobro.

Kaj pomeni, da je bila po krščanskem nauku Marija v nebo vzeta, tako z dušo kot telesom?

Marija je bila brezmadežna in brez greha, zato je bila obvarovana pred trohnenjem, pred uničenjem telesa. Kot božjo mater jo je Kristus vzel s seboj v nebesa. Vsi drugi bomo smrt doživeli na drugačen način.

Kot versko resnico ali dogmo je vnebovzetje razglasil šele papež Pij XII. leta 1950. Kako to, da šele po dveh tisočletjih krščanstva?

Cerkev navadno počasi in zelo previdno odloča o vseh stvareh. Preden se o nečem izreče, so postopki precej dolgi. To na primer vidimo tudi pri čudežih in razglasitvah svetnikov.

Gre za praznik Marije, ženske. Kakšno je sporočilo dogodka temu spolu?

Njegovo sporočilo ni tako zelo namenjeno le ženskam. Praznik je namenjen čisto vsakemu človeku, saj nam pokaže, da bomo živeli s Kristusom tudi po smrti. Me ženske se pri tem z materjo Marijo lažje poistovetimo in jo lažje posnemamo v lastnih življenjih. Tudi tako, da materinskost živimo na tak način, kot jo je živela ona.

Na Brezjah, kjer deluje tudi vaš red, letos obhajajo častitljivo 200. obletnico znane slike, poimenovane Marija Pomagaj.

Marija Pomagaj mi je zelo blizu, kot ženska, kot mati, kot podoba pa: vsak si želi nekoga blizu, kamor se lahko zateče. Tudi ta podoba daje materinsko bližino, iz nje črpam moč in prek nje prosim Gospoda za pomoč. Tudi v mojem življenju.

Kakšno pa je življenje pri vas, redovnicah šolskih sestrah sv. Frančiška Kristusa Kralja? Kako je videti vaš vsakdan?

Dan začnemo ob 6. uri zjutraj z molitvijo in premišljevanjem o Svetem pismu, nadaljujemo pa s sveto mašo. Nato se razkropimo po svojih dolžnostih in službah. Opoldne se vrnemo k molitvi, po kosilu pa je zopet čas za delo. Zvečer je čas za večernice, češčenje Najsvetejšega in za osebno molitev glede na doživetja dneva. Veliko časa je torej posvečenega molitvi in duhovnosti. Po večerji je sicer čas tudi za skupno druženje, rekreacijo in osebno delo.

Torej spadate med javnosti bolj odprte redove. Kakšna pa je ključna razlika med vami in drugimi redovi? V čem izstopate?

Tako je, smo javnosti odprt red. Razlika med nami in zaprtimi, kontemplativnimi redovi je v tem, da se ti še bolj posvečajo molitvi. Ne odhajajo v svet, me pa se po drugi strani zelo posvečamo vzgoji, tako najmlajših kot starejših, po župnijah in v javnih službah. Naše prvo poslanstvo je vzgoja mladine, po sili razmer nas sicer nekaj dela tudi po bolnišnicah.

Odločitev za redovništvo je vsekakor velik korak. Kako ste se zanj odločili?

Zelo težko je opisati klic Gospoda. Tako močno te nagovori s svojo ljubeznijo, da je skoraj nemogoče, da ne bi odgovoril. Mene je naslovilo več stvari. Najprej samo stvarstvo, ki ga občudujem in ki me nagovarja, da mora biti nekdo nad nami. Nekdo, ki je velik, ki nam daje vse te darove iz ljubezni, vključno z življenjem samim. To je zame tako velik dar, da bi želela tudi drugim posredovati spoznanje. Da bi začutili božjo ljubezen in v njej živeli.

Kaj vas je prepričalo, da ste izbrali ravno red šolskih sester?

Vedno sem želela delati z mladimi, in šolske sestre smo usmerjene ravno v vzgojno področje. Drugi vidik pa je duhovnost sv. Frančiška Asiškega, njegov zaupen odnos do Boga, bližnjega in vsega stvarstva.

Potem ste bili najbrž zadovoljni, da si je novi papež za zgled in ime izbral ravno Frančiška in njegovo preprostóst?

Ta papež me izjemno veseli in nagovarja. Vliva mi novega upanja tudi za Cerkev. Zdi se mi, da ji res kaže pravo smer in pravi način življenja v preprostosti, predanosti in zaupanju. Zelo je pomemben njegov odnos do revnih in ubogih. V pravem trenutku je prišel na pravo mesto.

Kakšno pa je vaše videnje stanja v slovenski Cerkvi, tudi po odmevni mariborski aferi, ki jo je pretresla?

Vsaka preizkušnja, če jo vzamemo kot možnost rasti, je dobra. Slovenska Cerkev, v kateri res ni vse v najlepšem redu, je na težki preizkušnji. Vse to je znamenje, da moramo začeti na novo, na drugačen in bolj poglobljen način. Sem optimistična, da je to priložnost za gradnjo novih, boljših temeljev. Tako kot v osebnem življenju: lahko nas preizkušnja zlomi. Če pa napake priznamo, lahko iz nje zraste upanje na nekaj dobrega.

Če odmislimo afere: kakšna je vloga Cerkve v družbi 21. stoletja? Kaj ji prispeva in kaj ji lahko ponudi?

Cerkev lahko današnjemu človeku ponudi marsikaj. Predvsem danes in glede na razmere v svetu ter domovini, ob vseh brezposelnih, ljudeh na robu preživetja, Cerkev prinaša oporo in upanje. Daje smisel in cilj, saj je od tuzemskega življenja odvisno tudi naše lepše življenje v večnosti. Danes je res ogromno ljudi, ki obupujejo, in upam, da bomo vedno lahko odgovarjali na njihove stiske.

Ravno to je krščansko sporočilo praznika. Upanje. Najbrž ravno tisto, kar Slovenija trenutno zelo potrebuje.

Tako je. Današnji praznik lahko vsakemu prinese upanje na lepše življenje, pa ne le v večnosti. Tukaj in zdaj lahko živimo kot bratje in sestre v medsebojni povezanosti in sočutju.

Radijska tribuna na Radiu Maribor: Celjski škof, dr. Stanislav Lipovšek