Kot smo na MMC-ju že pisali, so se cene pšenice na svetovnih trgih dvignile v nebo. Poglavitni povod za visoke cene pšenice prihaja iz Rusije, ki predstavlja 15 odstotkov svetovne proizvodnje žita, premier Rusije Vladimir Putin pa je zaradi požarov in suše, ki so uničili del ruskih pridelovalnih površin, oznanil prepoved izvoza pšenice od 15. avgusta naprej. Svetovni trg žita, ki je po besedah agrarnega ekonomista, docenta na ljubljanski Biotehniški fakuleti Aleša Kuharja "eden najbolj globaliziranih", se je odzval z dvigom cen, vrtečih se okoli 200 evrov na tono pšenice. Slovenska samooskrba po podatkih kmetijskega ministrstva na področju žit dosega 64 odstotkov, na področju pšenice pa 55 odstotkov. Posledično je slovenska živilskopredelovalna industrija precej odvisna od uvoza žit. Ob podatku ministrstva za kmetijstvo, da smo v povprečju med letoma 2002 in 2007 izgubili oz. pozidali sedem hektarjev kmetijskih zemljišč na dan, se Slovenija proti boljši samooskrbi ne premika. Prisiljena je kupovati tuje žito, tudi po trenutno visokih cenah.
Za svetovno podražitev pšenice krive špekulacije?
Vseeno pa mnogi analitiki dvomijo o dejanski podlagi za tako visok dvig. Kuhar dolži nervoznost na borzah in špekulante bolj kot dejansko pomanjkanje, ki bi bilo posledica ruskega neizvoza in slabih vremenskih razmer v nekaterih evropskih državah (Ukrajina, Madžarska, Srbija oz. Vojvodina). "V nasprotju s prejšnjim žitnim balonom leta 2008 tokrat ni nikakršnega pomanjkanja žita. Ponudniki držijo zaloge in taktizirajo, vključno s Putinovo špekulantsko napovedjo prepovedi izvoza. Na Budimpeški borzi, ki določa cene za naš trg, so cene nenormalno visoke, zato se trenutno proda le od 300 do 400 ton žita na dan, kar je zanemarljivo. Ne najdem podlage, na kateri bi lahko cena tako poskočila, razen nervoze in špekulacij," je za MMC zatrdil Kuhar. Dodal je še, da se bodo cene normalizirale takoj, ko bodo odkupovalci opazili cenejše žito, npr. iz Amerike. V nasprotju pa v podjetju Žito, enem največjih slovenskih ponudnikov moke in pekarskih izdelkov, menijo, da se bo cena še precej časa obdržala na visoki ravni čez 200 evrov na kilogram.
Domači pridelovalci pšenice v zgubi
Nezadovoljstvo se je dvignilo tudi med slovenskimi kmeti. Domača pšenica je namreč plačana po ceni, ki je veljala ob oddaji surovine junija in začetka julija. Slednja prinese od 100 do 130 evrov na tono, odvisno od kvalitete. Kmetijski inštitut Slovenije pa je izračunal ceno, ki bi pokrila vse stroške proizvodnje in dela in znaša 158 evrov na tono pšenice. To pomeni, da so pridelovalci v zgubi. "Mi smo navkljub temu, da to ne bi pokrilo niti stroškov, bili pripravljeni pšenico prodati po ceni 140 evrov na tono, odkupovalci pa so ponudili 120 in tako tudi plačali, kar absolutno ni pravična cena," je za MMC dejal predsednik Sindikata kmetov Slovenije Roman Žveglič.

Ne samo da cena ne pokrije stroškov, tudi ko cena na svetovnih trgih raste, v Sloveniji ostaja na enaki ravni. Kmetje, ki so žito prodali v Avstrijo (večina žita je bila prodana junija in začetka julija) po ceni 130 evrov na tono, so ob svežem svetovnem zvišanju cene dobili poračune za nazaj z dodatkom 20 evrov na tono, je pojasnil Žveglič. Pri nas takega poračuna ni, kakor tudi ne dobre volje med kmeti. Tisti, ki so imeli možnost žito uskladiščiti, ga zdaj lahko
prodajo po bistveno ugodnejši ceni, tudi 150 evrov, je še dodal Žveglič.
Pekarne: ali podražitev ali izguba
Nekateri slovenski peki so že napovedali dvig cene kruha (npr. Žito in Pekarna Blatnik), veliko pa bo tudi odvisno od dogajanja na trgih. Podražitev kruha pa po besedah Tomaža Blatnika, direktorja pekarne Blatnik, ne prihaja samo zaradi dražje pšenice, ampak tudi elektrike, plina, nafte in visokih stroškov dela. "Pred podražitvijo smo, če ponazorim, zaslužili v povprečju pet centov na kilogram prodanega kruha. Po teh podražitvah, če tudi mi ne podražimo kruha, bo na prodani kilogram kruha pet do deset centov izgube. Brez podražitve bo veliko pekarn v izgubi in posledica je stečaj. Zdaj, če želimo v Sloveniji zapreti še teh nekaj živilskopredelovalnih fabrik, potem pa izvolimo," je za MMC dejal Blatnik. Pričakuje podražitev za okoli pet odstotkov, in če oseba na leto poje 55 kilogramov kruha, je to povečanje za 2,7 evra na leto, meni Blatnik. V Žitu napovedujejo okoli 10-odstotno povišanje, ki naj bi prineslo povprečnemu slovenskemu potrošniku 1 evro višji mesečni strošek za kruh. V podjetju Žito so za MMC še dodali, da se njihove cene niso zvišale od leta 2007 in da so se medtem tudi drugi stroški proizvodnje toliko zvišali, da je podražitev skoraj neizogibna.

Poleg tega so se v zadnjih letih zelo podražili gorivo, gnojila in fitofarmacevtska sredstva. "Mi nimamo več kam s ceno," je dodal Žveglič: "Pšenica s ceno 0,12 evra na kilogram predstavlja okoli pet do šest odstotkov končne cene kruha pri 1,85 evra. Razmerje v končni ceni je daleč od pravičnosti, ko imajo trgovci marže kar od 40 do 50 odstotkov." Blatnik pa je bolj previden: "Razmerje pri končni ceni produkta je rezultat pravil igre, res je, da trgovec vzame največji kos, a videti je, da drugače ne preživi. Nihče iz živilskopredelovalne industrije nima nekih posebnih dobičkov."

"Zavedam se, da slovensko kmetijstvo pesti neučinkovitost, saj je hendikepirano z zemljiško strukturo", priznava Žveglič, a večji del krivde po njegovem menju leži drugje. Bolj kot neučinkovito kmetijstvo kot problem vidi neučinkovito slovensko živilskopredelovalno industrijo, ki po njegovem mnenju želi svojo neučinkovitost nadoknaditi predvsem na račun nižje odkupne cene od slovenskega kmeta. "Mi imamo veliko nižje odkupne cene, kot jih imajo kmetje v Avstriji in Italiji," trdi predsednik sindikata kmetov.

Kmetje napovedali ustanovitev konzorcija prodajalcev pšenice
Konzorcij pridelovalcev bi sicer razdrobljene proizvajalce povezal in jim s tem povečal pogajalsko moč. Kuhar to napoved kmetov pozdravlja kot "edino mogočo pametno potezo, ki bi jo lahko izvedli, to kmetje po drugih razvitih državah počnejo že stoletja in to je absolutno edini mehanizem, kjer lahko kmetje dosežejo boljšo pogajalsko pozicijo." Žveglič je poudaril, da sama ustanovitev konzorcija ni toliko bistvena kot temu sledeča pridobitev skladiščnih kapacitet. Država ima po njegovem mnenju kapacitet dovolj, so pa večinoma v najemu odkupovalcev žit, zato želi, da bi država del teh kapacitet sprostila in jih dala v namen morebitnemu konzorciju. "Na ta način bi kmetje lahko počakali na boljšo ceno", pojasnjuje Žveglič.

Le manjšinski delež subvencionirancev bo dolgoročno in resno kmetoval
Čeprav s stroškovne plati pridelava žita ne prinaša dobička, si država strateško ne bi smela dovoliti odvisnosti od tujih virov, je dejal Žveglič, zato subvencioniranje kmetijstva je in bo nujno. S tem se strinja tudi Kuhar, ki dodaja, da se bodo v prihodnosti po vsej verjetnosti spremenili pogoji dostopa do teh transferjev. Velik del subvencioniranih je t. i. subvencijskih rentnikov, ki zelo malo ali sploh nič ne prispevajo k dejanski proizvodnji, in manjši del tistih, ki se dejansko resno in dolgoročno ukvarjajo s kmetijstvom. "S tem ni nič narobe, saj je evropska politika in legitimen cilj, da se doseže kohezijo med podeželskim in nepodeželskim prostorom, a ne smemo biti začudeni, zakaj nam je samozadostnost tako padla," pojasnjuje Kuhar.

Kartelno dogovarjanje?
Kmetijski sindikat je Uradu za varstvo konkurence posredoval sum o kartelnem dogovarjanju o odkupni ceni pšenice. Kuhar to idejo vidi kot nesmisel ter meni, da bi moral urad pozornost od cene pšenice usmeriti drugam: "Dejstvo, da sta dva največja trgovca lastnika dveh velikih pekarn, kaže na vertikalno povezanost. V Sloveniji imamo, to so moje hipoteze oz. domneve, zaradi teh dveh pekarn, ki sta v lasti dveh velikih trgovcev, zelo specifičen trg, in tu je malo več podlage za delo urada za varstvo konkurence." V podjetju Žito na vprašanje o sumu kartelnega dogovarjanja niso odgovorili, Blatnik pa možnosti kartelnega dogovarjanja med pekarji ne vidi.

Neprodani kruh gre v živalsko krmo in bioplin
Ob podražitvi pekovskih izdelkov je morda še vedno čudno videti velike količine neprodanega kruha, ki se vrača v pekarne. A vzrok temu ne gre iskati v potratnosti, temveč dejstvu, da je potrošnikom treba zagotoviti dovoljšnjo ponudbo, meni Kuhar. Odvečne količine kruha pojasni s potrošniškimi navadami. Ob vsaki uri naj bi potrošnik na policah želel videti čimvečjo izbiro kruha in trgovec mu bo to ponudil, meni. Na tem področju se je stanje v zadnjih letih precej racionaliziralo in izboljšalo, kar je podjetje Žito podkrepilo s konkretnejšimi podatki: "Leta 2008 je bilo vrnjenjega od 15 do 17 odstotkov kruha, do danes pa smo ta delež znižali pod 10 odstotkov." Izkazati pa se morajo še gospodinjstva, meni Kuhar: "Veliko kruha se zavrže ravno v gospodinjstvih, kar meče dvojno luč na ekonomsko stanje, revščino in recesijo v Sloveniji." Večina odvečnega kruha se nameni za krmo živine, higiensko neustrezen kruh pa porabi za proizvodnjo bioplina, so zaključili v Žitu.

Cena pšenice na svetovnem trgu bo še nihala, prav tako domači kmetje še pritiskajo za višje odkupne cene (oz. poračune za nazaj), podražitev kruha pa je napovedana za prihodnji mesec. Razplet zgodbe še čakamo.