Ljubljanski stanovanjski fond je dotrajan, saj je od 126 tisoč stanovanj le 21.000 zgrajenih po letu 1991. Skoraj 60 odstotkov vseh stanovanj pa je starih od 30 do 60 let, je poudaril Uroš Mikanovič, sodelavec raziskave o stanovanjskem trgu v Ljubljani, ki so jo pripravili pri inštitutu za študije stanovanj in prostora v sodelovanju s Fakulteto za družbene vede in Inštitutom za politike prostora. Raziskavo spremlja tudi spletna stran Stanovanje = Sanje?, kjer lahko vpišete svoj mesečni neto dohodek in se, kot navaja stran, zjočete.

Raziskava zajema obdelavo ključnih statističnih podatkov, intervjuje s poznavalci stanovanjskega trga v Ljubljani in spletno anketo, ki jo je izpolnilo več kot 900 anketirancev, a kot opozarjajo avtorji, so bili anketiranci v povprečju mlajši in višje izobraženi od ljubljanskega povprečja. V raziskavi so ugotovili, da je povprečna velikost naseljenega stanovanja v Ljubljani 71 kvadratnih metrov, kar je za 13 kvadratnih metrov manjša od slovenskega povprečja, ki že tako zaostaja za evropskim povprečjem.

Neskladnost med številom gospodinjstev in stanovanj
Dodatna težava je tudi neskladnost med stanovanji in številom gospodinjstev. Tako je v Ljubljani leta 2015 v povprečju bivalo več kot eno gospodinjstvo v enem stanovanju. Trenutno je v Ljubljani 440 stanovanj na 1.000 prebivalcev, je poudaril Mikanovič in za primerjavo podal Dunaj, kjer je to povprečje 490, Berlin, kjer je 520 in Budimpešto, kjer je 540 stanovanj na 1.000 prebivalcev.

Tako je več kot polovica anketirancev v anketi odgovorila, da bi zamenjala stanovanje, pri čemer je kot razlog najpogosteje navedeno, da je stanovanje premajhno, sledi pa mu želja po neodvisnosti od drugih članov gospodinjstva in previsoka cena. 60 odstotkov anketirancev tudi meni, da v njihovem stanovanju ni prostora za zasebnost otrok, je poudarila sodelavka raziskave Špela Perner.

Malo novogradenj, pa še te cenovno nedostopne
Temeljna težava je pomanjkanje novogradenj, so še ugotovili v raziskavi. Leta 2008 je gradnja znatno upadla, ob povečevanju števila gospodinjstev. Tako je med letoma 2008 in 2017 mesto pridobilo 15.500 prebivalcev in le 3.300 stanovanj. Dodatno pa so se v zadnjih letih gradila predvsem luksuzna stanovanja, ki so večini prebivalcev cenovno nedostopna. Na vprašanje, ali luksuzna stanovanja pomenijo večjo ponudbo na trgu preostalih stanovanj, ki se sprostijo s selitvijo višjih slojev, pa je Klemen Ploštajner odgovoril, da se v praksi tudi v drugih mestih ni potrdilo, da bi večja ponudba luksuznih stanovanj vplivala na dostopnost preostalih.

A že obstoječi najemniški trg je cenovno nedostopen večini prebivalcev, saj prebivalec Ljubljane, ki prejema povprečno plačo, lahko vzdržno najame le 26 stanovanj od 336, ki so se oktobra oddajala na portalu nepremicnine.net. Kot vzdržen najem avtorji obravnavajo tak najem, ki ne presega tretjine mesečnega dohodka posameznika, kar je tudi skladno z definicijo Združenih narodov. Dodatno je v zadnjih treh letih cena za kvadratni meter stanovanja poskočila za 500 evrov, medtem ko so se plače povečale za skromnih 60 evrov.

Občina bi se morala lotiti stanovanjske politike
Avtorji raziskave zato poudarjajo, da bi bila nujno potrebna intervencija tako na državni kot tudi na občinski ravni. Kot je poudaril Klemen Ploštajner, je tudi raziskava pokazala, da več kot 90 odstotkov anketirancev ocenjuje, da občina posveča stanovanjski problematiki premalo pozornosti. Avtorji raziskave zato poudarjajo, da bi morala občina vzpostaviti stik z državno politiko in soustvarjati resno stanovanjsko politiko, ki bo usmerjena v zagotavljanje dostopnih najemnih stanovanj.

Prav tako bi, tako Ploštajner, občina morala nameniti več sredstev za gradnjo javnih najemnih stanovanj in nemudoma zagotoviti primerno število začasnih enot za brezdomce. Posebno pozornost bi moralo mesto nameniti tudi najemnikom, ki zdaj nimajo nobenega organa, na katerega bi se lahko obrnili, zato predlagajo uvedbo stanovanjske inšpekcije, ki bi se ukvarjala z zlorabami na najemnem trgu. Prav tako kot eno rešitev vidijo podporo stanovanjskemu zadružništvu po zgledu Barcelone.

Županski kandidati ne poudarjajo stanovanjskega vprašanja
Ploštajner je ob tem sicer navedel, da so podatki z najemnega trga vprašljivi, saj tudi geodetska uprava poudarja, da je črni trg najemnin krepko razvit in ni zajet v uradnih podatkih. Dodatna težava pa je oddajanje stanovanj v najem prek platforme Airbnb. "Občina bi tukaj morala poskrbeti, da bi to delovalo, kot je zamišljeno, se pravi, da bi nekdo za čas, ki ga preživi na dopustu oddal svoje stanovanje, ne pa da to postane naložba, za redno oddajanje in prodajanje stanovanj skupaj z utečenim Airbnbjevim poslom." Avtorji raziskave bi zato prepovedali oddajanje celih stanovanj za več kot tri mesece.

A kot poudarja Ploštajner, ni veliko prostora za optimizem tudi po prihodnjih lokalnih volitvah, saj je od 10 kandidatov za ljubljanskega župana, pri čemer jih pet ni objavilo svojega programa, stanovanjska politika omenjena le v programih štirih kandidatov. "Pa še tam je navedena relativno pavšalno v smislu prizadevanja za več neprofitnih stanovanj. Večinoma vključujejo majhne ukrepe, ki niso sistemski, vsi predlogi pa so tudi relativno nejasni in nedodelani," je sklenil Ploštajner in dodal, da bo velik preizkus tudi nepremičninski davek, ki je lahko naravnan v spodbudno stanovanjsko politiko z morebitnim višjim obdavčevanjem praznih nepremičnin, ali pa tako, kot se trenutno nakazuje, da gre za neki pavšal, ki bistvenega vpliva ne bo imel.