Sto let od potopa Titanika bo minilo 15. aprila. Odzvanja do današnjih dni. Največja ladja tistega časa je mitski status prevzela že s svojo splavitvijo. In se, namesto s hitrostnim in drugimi superlativnimi rekordi, po krstni poti zapisala v črne strani zgodovine.
Vest o nesreči se je razširila v svetovnem, pa tudi tudi v takratnem slovenskem tisku. Z udarnim podnaslovom “Velika nesreča na morju - 1500 ljudi mrtvih” in s prvimi brzojavkami z vsega sveta je o nesreči že 16. aprila 1912 poročal Slovenec. V poplavi informacij je bilo tudi nekaj napačnih. Slovenski narod je na isti dan pri povzemanju brzojavov iz New Yorka navedel tudi: “Posrečilo se je spraviti vse pasažirje ladje “Titanic” na čolnih na parnik “Virginian”, ki je prišel na pomoč. Mirno vreme je pri tem mnogo pomagalo. Med tem časom je moštvo “Titanica” napelo vse moči ter zamašilo luknjo na ladji, da se je mogla ta vsaj nekaj časa vzdržati na morju. “Titanic” vleče več ladij proti Halifaxu, kjer bodo ladjo popravili. Kapitan Smith je jako premišljeno in trezno postopal ter s tem preprečil večjo nezgodo.”
Narodni list: glasilo Narodne stranke za Štajersko je 18. aprila zapisal, da je bila Titanikova pot “usodepolna” že pri izplutju. “Ob odhodu parnika iz pristanišča Southampton na Angleškem se je zbrala tam več tisoč glav broječa množica: ko je parnik izplul iz luke, so nastali tako strašni valovi, da so se začeli premikati vsi zasidrani parniki. Pri enem teh so se vsled silnega valovanja celo pretrgale vrvi in bi se bila kmalu zgodila nesreča.”

Clevelandska Amerika je dne 16. aprila sicer glavno pozornost namenila organizaciji tečajev za pridobitev dokumentacije za bivanje na oni strani luže: “Slovenski politični klub priredi v sredo, 17. aprila, ob 8. zvečer v Knausovi dvorani podučen večer za vse one rojake, ki morajo v kratkem času na skušnjo pred sodnika. Pouk je pri političnem klubu zastonj. Vsi naj pridejo, državljani, oni, ki v kratkem dobijo papir, in oni, ki bodejo šele prosili zanj.”

Izseljenski časnik zatem vseeno podaja izčrpno poročilo o ladijski nesreči, v katerem zapiše tudi: “Zadnji signali, ki jih je dobila ladja Virginian, so bili slabi in nerazločni, kar naznanja, da je brezžični aparat na Titanicu gotovo pokvarjen in da bo ladija najbrž v kratkem pod vodo. Nadaljna poročila najbrž ne bodejo prišla, dokler ne pridejo druge ladije na pomoč. Pred deseto uro v ponedeljek zjutraj ne more nobena ladija blizu, četudi vzame največjo hitrost. Dotedaj pa ladije najbrž ne bo več, in rešitelji bodo dobili samo kakih dvajset rešilnih čolnov, naloženih z ljudmi.”

“Na parniku je predsednik parobrodne družbe White Star, major Butt, ki je predsednika Tafta pribočnik, milijonarji Astor, Vanderbilt, Guggenheim, Rothes, White, Harris, Widener, Hays, predsednik Grand Trunk železnice in mnogo drugih znanih ljudi,” še našteva časnik.
Kranjci na palubi ...
Kranjski “političen in gospodarski list” Gorenjec 20. aprila piše še nekoliko podrobneje: “Ko je parnik “Titanic" zadel ob ledenik, se je pretrgal sprednji del ladje in voda je drla vanjo. Mislili so, da se ladja ne bo potopila, ker voda ne bo prišla v druge njene dele, in tedaj je parnik še 4 ure počasi plul naprej. Med tem časom je bil na krovu hud boj za to, kdo se bo rešil. Ladje so se držali kosovi ledu in po njih so ljudje plezali v rešivne čolne. Prednost so imeli bogatini, ženske in otroci. Parnik se je ponesrečil zato, ker se je hotelo dokazati, da angleška ladja plove najhitrejše in da pride v petih dneh v Ameriko. Drugih 12 parnikov, ki so bili poklicani na pomoč, je prišlo prepozno. Na krovu je bilo 7 milijarderjev in več milijonarjev. Truplo milijarderja Astorja so že potegnili iz valov. Samo en potnik je imel pri sebi za 3 milijone frankov biserov. Na ladji je bilo tudi 3418 poštnih vreč in 7 milijonov pisem, ki so se z drugim vred pogreznila v vodo 3000 m globoko. Zakladov ne bo mogoče rešiti. Med utonjenci sta žal tudi dva Slovenca iz kranjske okolice, namreč Franc Karun z Milj in Janez Mrkun z Bele. Karun, posestnik na Miljah, je pred kratkim prišel iz Amerike po hčerko Ano. Žena mu je brzojavila, naj se vrne v Ameriko Vzel je še Mrkuna s seboj, pa sta se oba potopila, le hči se je menda rešila. Med ponesrečenci je tudi mnogo Hrvatov.”

V goriški Gorici je na isti dan - 20. aprila - že zaznati prve kritike angleškega ladjarja, ki je v prestižnem boju za naslov najhitrejšega, najboj prestižnega ... zanemaril varnost: “Lahko si predstavljamo pretresljive prizore, ki so se nudili neprizadetim v New-Yorku, ko se je izvedelo o katastrofi. Agencija »White-Star-Linie« v New-Yorku je bila cel dan oblegana od sorodnikov, znancev itd., ki so se nahaiali na »Titanicu«. Agencija je sicer skušala pomiriti ljudstvo, češ da nesreča ni tolika, a dolgo ni mogla zamolčati resnice. Vsi new-yorški listi ostro napadajo paroplovno družbo, ki je zaradi svoje na nenujen način poskušene konkurence provzročila katastrofo, vsled katere trpi na tisoče ljudi moralno in materijalno škodo.”

Nepopisno škodo obravnava tudi ljubljanski mesečnik Bogoljub, cerkven list za Slovence. V majski številki o morebitnih razlogih piše takole: “Ko smo to številko našega lista že dokončavali, so prinesli časniki poročilo o grozni nesreči na morju. Največja ladja na svetu, »Titanic«, se je na potu iz Evrope v Ameriko potopila. Ž njo vred je vtonilo okoli 2000 ljudi in za več sto milijonov kron v denarju in v blagu. Če ni bil vmes prst božji?“

Prst pa je v lastnika in druge odgovorne že teden dni po nesreči odločno obrnil čikaški slovenski (aktivistični) časopis Proletarec, ki ga, zaradi jezikovne pestrosti in vsebinske sorodnosti z današnjim časom, povzemamo podrobneje.

Po vseh mestih, po vseh državah, po vsem svetu se vrte trojna kolesa z divjo silo. Hitrost! Ta je simbol našega časa, pa naj pri tem pade še toliko človeških žrtev. Mlini, rudniki, vlaki, karo, avtomobili in letalni stroji - vse drvi in hiti v imenu in v proslavo velikega boga Profita, ki vlada vesolni moderni svet ter drži človeštvo na tehnici. Tisoči mrtvecev in ponesrečencev so ugladili in uglajajo pot po kateri drvi razvoj modernega prometnega sistema. Uveljavljenje tega strmljenja je opažati od najmanjšega privatnega obrata do največjega korporacijskega podjetja. To je vzrok, da so človeške žrtve vsak dan številnejše.

Tam zunaj na neskončnem in vsegamogočnem morju se skušajo morski velikani v brzini, ne oziraje se na to, da so stotine človeških bitij izpostavljene skrajni nevarnosti. In "Titanic", največji in najvarnejši parnik, višek popolnosti moderne tehnike, je v gonji za rekord v hitrosti postal žrtev nesmiselnega stmrljenja po hitrosti, ki je tesno zvezana s profitom. "Titanic" je imel biti zmagovalec v vsakem oziru, tako tudi hitrosti.
Strmljenja po hitrosti te vrste, kakor tudi tista v vsem velikanskem in groznem prometu današnjega dne neodpustljivo grešijo, ker docela puščajo vnemar varnost ljudij. Ko bi White Star Line družba imela le senco tiste skrbi za varnost nji izročenih potnikov, kakor jo je imela za svoj profit, bi bil "Titanic" zadostno opremljen z rešilnimi čolni, bi danes imela čisto in mirno vest, na kateri pa danes leži neizbrisljiv madež koristolovstva. Seveda - čolni stanejo denar in tudi težki so, vsled česar bi se hitrost zmanjšala, a družba bi od tega ne imela profita. Zato se ji je zdelo zadostno, ako je imela rešilnih čolnov samo za eno četrtino potnikov.

Zadnji rešilni čoln je bil spuščen. Poldrug tisoč čutečih Človeških bitij je zrlo v žrelo, ki jih je imelo v nekaj trenutkih pogoltniti - brez rešilnega angelja! Kako grozna situacija! Toda -kako jasna slika in čist odsev današnjega družabnega sistema! Sicer nič novega za nas delavce, nič nevsakdanjega, kajti mi smo izpostavljeni temu nenasitnemu žrelu kapitalističnega zmaja dan na dan.

Ali so rudniške katastrofe v Cherry, Primero, McCurtain, Bluefield in druge, kaj milejše od one na "Titanic"? Tisoči železničarjev in drugih industrijskih delavcev pade vsako leto kot žrtev iste kapitalistične samopašnosti, ki je zahtevala zase "Titanic". Tam zunaj na mrzlem, črnem in skrivnostnem oceanu se potaplje "Titanic". Solze, ki jih je rodil obup so zamrzle. Žarki upa so ugasnili, srce se krči pred pretečo grozo, leden mraz dreveni ude, težki vzdihi smrtonosnih bolečin napolnjujejo vsemir in dramijo svečanostno tišino večnega oceana.

Tesno skupaj se objemljeta milionarka in njena sluškinja. Nevesta mogočnega denarnega kralja, posuta z diamanti in z zlatom išče tolažbe pri najskromnejše oblečeni izseljenki, ki je tam v Karpatih zapustila svojo borno bajtico, ter odšla z možem v svet iskat sreče! V mraku pričakuje multimilionar odločilnega trenutka. Misel mu uhaja v bodočnost, ki je zanj mrtva, v preteklost, ki je bila zanj z cvetkami posuta. Čemu so mu zdaj milioni, katere je prešal iz delavskih mas vso življenje. Ná, svet milijone, a daj mi samo borno življenje! Daj! – Zastonj je tvoja odkupnina. Usoda ne pozna tvojih milionov, ne pozna razlike mod bogatimi in reveži. Usoda jo neizprosna.

Poleg njega krčevito stoka ubog Rumunec - delavec, - trpin vse svoje življenje. Edino njegovo upanje - lepša bodočnost - je najkrutejša prevara, a vest mu je čista, mirna.

Zadnji moment! Titanica ni več. Milioni so brez vrednosti, diamanti se lesketajo tisoče čevljev doli pod površjem. Tragedija Titanica je končana. Toda večje vrednosti kot dolarji in dragulji so človeška življenja; bogatinov in revežev, znancev in neznancev, ki so bila darovana v noči od 14. na 15. aprila sredi "Atlantika" na žrtveniku božanskega sistema v počastitev gonje za profitom.
(Poudarki so identični izvornim; kometar je izšel nepodpisan; vest na prvi strani spremljajo poročila stavkah rudarjev v Španiji in Rusiji, ki zahtevajo višje plače, saj naj bi bile obstoječe "sramotne za 20. stoletje; španskim rudarjem je zahteva po 10-odstotnem dvigu uspela, njihovim kolegom v ruskem Irkutsku pa ne, saj je vojska upor krvavo zatrla; op. a.)