Borka Džonova Jerman Blažič je tista oseba, ki je v Slovenijo pripeljala internet. Že leta 1989 je za takratno Jugoslavijo registrirala domeno .yu, malo pozneje Sloveniji .si. Na področju telekomunikacij deluje že več kot 45 let in se tako dobro spomni zgodnjih časov medmrežja, pa revolucije z uvedbo www-ja, na njem je strokovno dejavna še danes. Na tej podlagi razmišlja, kakšne utegnejo digitalne planjave biti v prihodnje. Se bodo razvile v dobro človeštva, se bodo morda balkanizirale in razdrobile, bodo plen nedržavnih akterjev? Je ustroj tega tehnološkega fenomena, ki ima velike humanistične implikacije, primeren času in izzivom?

Vprašanja smo ji zastavili pred premiero dokumentarca o zgodovini medmrežja Glej in se čudi znanega režiserja Wernerja Herzoga. Ta se bo pri nas odvrtel na festivalu Liffe v sklopu dogodka MMCPremiera v torek, 15. novembra. Po premieri bomo o začetkih, razvoju spleta in o samem filmu poklepetali z Jerman Blažičevo in filmskim kritikom Maticem Majcnom. Če bi se premiere - in debate - radi udeležili: več informacij tukaj.

Kako je bilo na medmrežju v starih časih — davno pred nastopom Berners-Leejevega svetovnega spleta?
Pojav spletne aplikacije v medmrežju, torej strežnikov s podatki in raznimi storitvami ter uporabniškega orodja – brskalnika leta 1992 — je izjemno vplival na razvoj medmrežja in medmrežnih storitev. Predvsem širitev uporabniških storitev, kot so YouTube, Skype, Instangram, Flicker, Facebook, IP TV itd. V "starih časih" smo medmrežje uporabljali predvsem v inženirskih in akademskih krogih, še najbolj za delo pri projektih in razvoju informacijsko-komunikacijske tehnologije. Med uporabniki so prevladovali tehnično izobraženi uporabniki. Izbor storitev je bil skromen: elektronska pošta – besedila smo lahko pisali le s črkami angleške abecede (SMTP), prenos datotek (FTP), virtualni terminal (telnet), pogovori v živo na podlagi izmenjave besedilnih sporočil (internet relay chat –IRC), strežniki z novicami iz različnih področij, ki so omogočali izmenjavo mnenj in predlogov — Usenet in zametki iskalnih portalov, kot je bila Veronica, Gopher ipd. Na kratko, storitev je bilo kar veliko, obseg uporabnikov razmeroma omejen.
Internetna skupnost pa se je intenzivno ukvarjala z izboljšanjem prenosa podatkov, novimi tehnologijami prenosa, z usmerjevalniki. Razlog za to je bil v dejstvu, da so internetna omrežja imela relativno omejene zmogljivosti prenosa in je pogosto prihajalo do zgostitve prometa in odpovedi storitev. S pojavom optičnih kablov in izjemno širitvijo omrežja po vsem svetu je bil del teh problemov rešen, ostali so pa problemi glede mobilnega medmrežja. Ti se zdaj s 4. in 5. generacijo brezžičnih tehnologij uspešno rešujejo. Mobilno medmrežje lahko zdaj tekmuje po propustnosti in hitrosti prenosa s fiksnimi omrežji. Te nove tehnologije so omogočile intenzivno komercializacijo in pojav omenjenih uporabniških storitev, saj mi uporabniki ne čakamo radi na odgovor strežnika glede naše zahteve do konkretne aplikacije. Raje se obrnemo kam drugam.

Zato so naložbe v mrežne tehnologije, strežnike, zmogljive računalnike in oblačno računalništvo v zadnjih 20 let omogočile medmrežje, kakršnega poznamo danes. Tukaj bi še enkrat v javnosti opozorila, da je internet omrežje, ki nam zagotavlja spletne storitve, te pa so le ena od uporabniških storitev na internetu. Uporabniki to enačijo, in sicer zaradi uporabniških vmesnikov, ki so narejeni s tehnologijo oziroma jezikom HTML, ki ga je razvil Tim Berners Lee, raziskovalec na univerzi v Southamptonu.
Kakšno vzdušje je takrat, pa tudi v zgodnjih dnevih svetovnega spleta, vladalo na njem?
Vzdušje je bilo zelo kolegialno in predvsem prijateljsko, če ga lahko tako imenujemo. Jedro raziskovalcev, ki smo na tem področju delali in raziskovali, smo se medsebojno poznali. Prijateljski dogovor glede razvoja gradnikov medmrežja, ki je bil kratek, vendar učinkovit, se je glasil: "Doseči moramo rahel konsenz in imeti delujočo kodo." Tudi specifikacije za internetne protokole in storitve so bile poimenovane "prosim za komentar" – Request for comments ali RFC. Prvi je bil napisan že leta 1969, za elektronsko pošto pa v letu 1982 RFC 821 in RFC 822. Spletna aplikacija in protokol za hiperpovezave HTTP (Hyper Text Transport Protocol) pa sta bila sprejeta maja 1996 kot RFC 1945. Specifikacije so bile poslane kolegom po elektronski pošti in ti so bili zaprošeni za komentar. Šele ko je bila specifikacija potrjena z aplikacijami, narejenimi na dveh koncih omrežja in so se te med seboj razumele in delovale, je bila potrjena za medmrežni standard. Skupnost je imela določeno sprejeto etiko glede vedenja na omrežju, in če je kdo z svojim vedenjem in izjavami kršil (danes bi temu rekli sovražni govor), ga je skupnost izključila. Te pionirje medmrežja dobro poznam in še zmeraj radi komuniciramo v zvezi nadaljnjim razvojem v okviru slovenskega združenja za medmrežje, ISOC.SI, ki je nacionalna veja Internet Society. To združenje ima pomembno vlogo pri zadevah, ki se nanašajo na upravljanje interneta, in je redno vabljena ustanova na sestankih Mednarodne unije za Telekomunikacije (ITU) – agencije Združenih narodov, ki ureja regulative na področju telekomunikacij. Ravno v tem času zaseda v Indiji, Hyderabad in razpravlja o novih pravil na tem področju.

Je danes kaj drugače?
Danes je zelo, zelo drugače. Pojav mnemoničnih imen medmrežnih storitev (na primer youtube.com), kar je pomenilo uporabo imen, je v omrežje neopazno pripeljal tudi politiko upravljanja. Konflikt v zvezi z registracijami poddomen leta 1996, v katerega se je vpletel tudi ITU s predlogom, da prevzame upravljanje sistema za registracijo domen in številk, je pripeljal do ustanovitve ICANN-a, neprofitne korporacije za dodeljevanje imen in številk. Akademski skupnosti je postalo jasno, da strategija znanstvenikov — izogibaj se konfliktom tako, da poiščeš rešitve z dogovorom med prizadetimi — ne deluje več. Vlada ZDA je hkrati ugotovila, da bo kmalu izgubila nadzor nad omrežjem, če bo še naprej ignorirala konflikt v zvezi z upravljanjem medmrežja (nezmožnost odgovoriti na povpraševanje po registraciji imen korporacij), v katerega je vložila veliko sredstev. Te ugotovitve so pripeljale do dogovora z vlado ZDA o ustanovitvi ICANN-a. Zaživel je z izdatno ameriško finančno pomočjo. Res je ICANN uredil in pomagal, da se industrija imen razvije v svetovni donosni trg, vendar je to pomenilo totalno komercializacijo medmrežja.
Iluzija o enotni internetni skupnosti, ki je delovala na podlagi rahlih dogovorov in delujoče kode, se je razblinila. Akademska skupnost in internetni zanesenjaki, ki so skrbeli za razvoj in delovanje medmrežja, so s tem izgubili nadzor. Poleg sprememb v razvoju storitev in standardov je ta sprememba botrovala predvsem pojavu groženj in sovražnega govora na medmrežju ter kibernetskega kriminala. Varnost se je spremenila. Po nekaterih podatkih je kriminal na medmrežju v letu 2015 v svetu naredil za 445 milijard evrov škode.

Je pod črto razvoj dogodkov še vedno v pravi smeri?
Razvoj koristnih inovacij, kot je internet, moramo podpirati. Negativne pojave na omrežju pa je treba zatirati in jih onemogočiti. Če pretehtamo koristnost omrežene zemeljske oble za gospodarstvo, družbo in za končne uporabnike, ta zagotovo veliko pretehta slabe pojave. Uporabniki pa morajo biti ozaveščeni in informirani. Znanje o ozadjih tukaj lahko veliko pomaga.
Ali takšno mednarodno telo, katerega lastnik je po definiciji politika, lahko upravlja medmrežje na način, ki je dober za celo človeštvo?
Upravljanje medmrežja se počasi spreminja v dobro vseh uporabnikov. Na tem področju deluje veliko organizacij. Omenila bi World Summit of Information Society, (WSIS) ki deluje pod pokroviteljstvo Združenih narodov, ITU, Internet Society in regulativo, ki jo sprejema Evropska unija. Vendar centralnega telesa, ki bi imelo v lasti ves internet, ni. Njegova omrežna infrastruktura je preveč velika in kompleksna, da bi jo enostavno obvladali. Je tudi zelo robusten. Sicer, sprememba bo še naprej v škodo uporabnikov zaradi apetitov teleoperaterjev in velikih korporacij, vendar se bo treba temu skozi institucije demokratičnih držav upirati.
Seveda vznikne vprašanje, kaj "dober" pomeni. Je to odprt, nevtralen in pritisku političnih interesov čim manj podvržen internet?
Do zdaj je medmrežje vzdržalo in ohranilo nevtralnost. Poskusov, da se to spremeni, je veliko in lahko pričakujemo v prihodnosti tudi nekaj sprememb. Pod mizo se te spremembe tudi dogajajo. In v Sloveniji pri teleoperaterjih. Medmrežje je predvsem koristno, uporabno in lahko zadovolji marsikatero potrebo po komunikaciji, znanju, zabavi in delu na daljavo. In kot takega ga moramo gledati. Kot vsako noviteto in tehnologijo, ki nosi tudi potencial negativnosti, ga je treba poznati in uporabljati tako, da je nam koristen.
Pred leti ste za mednarodno raziskavo napovedali štiri možne skrajne scenarije dolgoročnega razvoja interneta. Jih lahko na kratko orišete?
Te štiri scenarije lahko na kratko opišem kot inovativni in generični scenarij, nekakšno nadaljevanje dosedanjega razvoja, redukcijski z veliko nadzora, decentraliziran in distribuiran ter strogo nadzorovan z regulativo. Dobro je, da še zmeraj prevladuje generični scenarij in decentralizacija, ki se veča. ZDA je opustil financiranje kar nekaj agencij, ki so upravljale z nekaterimi lastnosti interneta, na primer IANA.
Je bil internet že kdaj v nevarnosti, da se balkanzira oziroma da razpade na nepovezane koščke? Čeprav tudi zdaj imamo otoke, Kitajska je, denimo, precej zabarikadirana, da o Severni Koreji ne govorimo.
Globalne balkanizacije na srečo ni, ker to ni nobenemu v korist. Blokade in nadzori vsebin se dogajajo v nekaterih državah, vendar teh je relativno malo. Upajmo, da tudi tako ostane. Poskusi blokade spletnih mest, ki jih EUROPOL označuje za nevarne, se dogajajo v večini držav EU-ja. Dark Internet – temno medmrežje, ki na spletu ni vidno, vendar deluje, je tarča kriminalistov v državah EU-ja.
Internet postaja tudi bojišče, nedavno je, denimo, en DDoS-napad za en dan zbrisal celo državo. Vojske ustanavljajo oddelke za kibervojskovanje, ki bodo nedvomno vse pomembnejši. Kaj bo prinesla militarizacija?
Novi DDoS-napadi so nevarni, ker se izvajajo iz nezaščitenih računalniških komponent, vgrajenih v tako imenovani internet reči. To so kamere, nadzorne naprave pametnih hiš in podobne naprave za upravljanje prometa, tovarn ... Te komponente omogočajo vnašanje sovražne kode, ki potem izvede DDoS, in če je teh komponent na tisoče, se napadeni strežnik, ki ne more odgovoriti na zahteve, enostavno ustavi. To je novi izziv za znanstvenike – razviti takšno zaščito, ki bo lahko delovala tudi v malih komponentah in varčevala z energijo, zlasti to velja za senzorje. Problem je ugotoviti kriminalca, ki je kodo vstavil v te male naprave.

Za lep del sveta bosta povezavo omogočila Facebook in Google, oba s flotami satelitov. Kako gledate na ta razvoj?
To je logično za današnji svet. Te korporacije živijo na račun podatkov o svojih uporabnikov, ki jih tržijo za potrebe marketinga. In te potrebujejo nove "podanike" v nerazvitem svetu, kjer ni telekomunikacijske infrastrukture. Zato pa uporabijo satelite, ki so danes izpopolnjeni s telekomunikacijskimi napravami za nemoteno komunikacijo, neodvisno od stanje atmosfere.
Medmrežje še vedno eksponentno raste. Naraščata tudi količina in kakovost avdiovideo vsebin, leta 2020 naj bi, denimo, že predvajali olimpijske igre pri 8K. Bi se lahko zgodilo, da internet poklekne pod navalom?
Mislim, da se to ne bo zgodilo. Danes so zmogljivosti vodov in omrežij dovolj velike in se še lahko povečajo glede na potrebe po prenosu veliko količin podatkov dovolj hitro. V ZDA so zaradi uspeha po trgovanju na New Yorški borzi vzpostavili izjemno hitre linije, ki hitrejšemu borzniku omogoči ugoden nakup ali prodajo delnic. Tekma se je prenesla na področju hitrosti dostopa do računalnikov borze.
Države s pravnimi in varnostnimi mehanizmi nadzorujejo in omejujejo, kaj se lahko pove in objavi. Kitajska je dala zgled, da je to mogoče. Ali ima internet v svoji arhitekturi kar koli takšnega, kar bi lahko preprečilo tak razvoj dogodkov? Razen morebiti, do neke mere, temnega spleta, ki pa je dokaj krmežljava alternativa.
Ne, temni splet (dark internet) ima popolnoma drugačno misijo, prodajo orožja, droge, zlonamernih kod, terorističnih akcij in podobno. Orodja za preprečitev niso pametna rešitev. Pametneje je uporabiti tako imenovana orodja za "proxy", ali virtualne zasebne kanale ali pa kakšno drugo orodje, ki ga uvrščamo med orodja za izogibanje blokadi (circumvention tool).

Kaj počne VeriSign?
VeriSign je veliko podjetje, ki se ukvarja z varnostjo medmrežja in storitvami v zvezi z digitalnimi podpisi. Upravlja korenske strežnike, ki obvladujejo informacije o vrhnjih domenah. Brez njih bi internet obstal. Vendar je tudi tukaj mednarodna skupnost vnesla varovalko, podpis informacij opravijo dve ločeni ustanovi, ena od njih je VeryiSign, kar pomeni, da sama ne more spremeniti podatkov, pomembnih za upravljanje medmrežja. VeriSign dela predvsem za administracijo ZDA. Naloge upravljanja korenskih strežnikov in pogodbo za to delo z vlado ZDA je prevzela od družbe Network Solutions, ki je pred tem opravljala te naloge.
Končni uporabniki medmrežja postajajo del upravljalci medmrežja. Lahko pojasnite?
Uporabniki imajo vpliv na upravljanje interneta skozi telesa ICANN-a, WSIS-a, Internet Society in ITU-ja. V ICANN-u je odbor vladnih organizacij, ki skrbijo za lastno domeno, kot je za Slovenijo .SI in skozi ta odbor vplivajo na odločitve. Uporabniki so v ICANN-u zastopani s telesi, kot so User group At Large in za akademsko skupnostjo poleg gospodarstva in tehnične skupnosti, ki se ukvarja predvsem z varnostjo interneta, ter zastopniki regij. Internet Society je tudi zastopnik uporabnikov, ima 8.000 članov in 124 nacionalnih organizacij.

IPv6 je med drugim — tudi zaradi zasičenosti prejšnjega — prišel, da bi zadostil internetu stvari. Pa je?
Ne, IPv6 je bil razvit pred dvajsetimi leti zaradi baze naslovov v IPv4, za katero se je vedelo, da bo izčrpana v 21. stoletju, in to se je zgodilo. Prostih IPv4 naslovov v organizacijah za dodelitev naslovov ni. IPV6 ima strukturo naslovov, ki se ne bo kmalu izčrpala. Problem pri teh naslovih je, da morajo teleoperateri zaradi združljivosti z napravami svojih uporabnikov vzdrževati obe skladovnici protokolov, IPv4 in IPv6, in to stane. Zaračunati te storitve neposredno uporabnikom pa ne morejo. Položaj z internetom stvari in naslavljanja še ni jasna. Pred leti je bila sprožena pobuda za novi sistem naslavljanja prav za to področje. Potem je vse utihnilo. Kaj bo zdaj ob velikem potencialu naslavljanja IPv6, se še ne ve. Ocena števila teh povezanih naprav je blizu dveh milijard. In še raste.
Veliko se pogovarjamo o tehničnih stvareh. Je pa internet take vrste žival, da v temelju spreminja tudi človeško družbo. Napovedi prihodnosti so vedno sitnost, tudi zato, ker si marsičesa niti predstavljati ne znamo. Ampak, a se vi kot človek, kot oseba, veselite sveta, kjer bo informacijska povezanost prekapilarila čisto vse? Morda celo pripeljala do takšnega razvoja dogodkov, ki bo redefinirala človeka?
Vse je odvisno od ljudi, od njihovega znanja in razumevanja sedanjosti ter prihodnosti. Če se znamo na to odzvati pametno in v našo korist, se bomo temu izognili. Nekaj orodij nadzora in umika še zmeraj imamo. Pomembno je, da se ne sproži vojna, podobna ali hujša, kot je bila druga svetovna vojna. Za to si moramo prizadevati. Enako pomembni so prerazporeditev bogastva in umiritev pohlepa ter skrb za naravo, da ne umira. Če smo pametni, nam bo to uspelo.