Društvo Ekologi brez meja so v pilotnem projektu Ne meč'mo hrane stran! s pomočjo novomeške bolnišnice in doma starejših občanov Tezno opravili raziskavo, zakaj in koliko hrane se zavrže v slovenskih bolnišnicah in domovih za ostarele. Rezultati so pokazali, da, preračunano na državno raven, bolnišnice letno zavržejo najmanj 5.700 ton, domovi za starejše občane pa najmanj 3.060 ton hrane. V domu za ostarele so pojedli 83 odstotkov servirane hrane, v bolnišnici le 60 odstotkov. Strošek zavržene hrane na en obrok za bolnišnice znaša 46 centov, za domove za ostarele pa 20 centov.

V bolnišnici vsak dan ostane nedotaknjene pet odstotkov hrane, torej 37 obrokov. Številka se na prvi pogled morda ne zdi visoka, pravi predsednica društva Ekologi brez meja Urša Zgojznik, vendar to v enem letu pomeni skoraj 700 vozičkov nedotaknjene hrane na leto oz. 13.500 obrokov letno. A vzrok, zakaj toliko hrane ostaja nedotaknjene, ni enoznačen. Zgojznikova je za MMC pojasnila, da ne gre zgolj zato, da se bolnik počuti slabo in ne more pojesti pripravljenega obroka, ampak sta večji problem organizacija in komunikacija. "Recimo z oddelka ni bilo javljeno v kuhinjo, da je bolnik odšel domov, na preiskavo, ali pa da ne sme jesti, ker mora biti tešč," pravi Zgojznikova.

V smeti največkrat romajo juhe, solate in sadje
Čeprav je pomembno, da si priznamo, da se z vprašanjem zavržene hrane srečujemo tudi v javnih ustanovah, se moramo zavedati, da se enemu delu zavržkov nikoli ne bomo mogli izogniti. Kot pravi predsednica društva Ekologi brez meja je zato delno kriva specifika teh ustanov, prav tako pa se je težko izogniti tudi tistemu delu zavržene hrane, ki nastaja pri pripravi obrokov. "Vendar to ne pomeni, da se količine zavržene hrane ne da zmanjšati, lahko se zmanjša število nedotaknjenih obrokov, torej tistih, ki se jih ni dotaknil ne bolnik ne osebje. Tukaj je problem predvsem organizacijski, z boljšim sistemom komuniciranja med kuhinjo in oddelkom bi se dalo število nedotaknjenih obrokov zmanjšati," dodaja Urša Zgojznik.

Tako v domovih za ostarele kot v bolnišnicah pa se še vedno največkrat zavržejo juhe, solate in sadje. Zgojznikova ob tem ugotavlja, da ti podatki sovpadajo z rezultati raziskav, opravljenih v tujini, kjer v podobnih ustanovah prav tako največkrat zavržejo zelenjavo in sadje.

Zavržena hrana odstrla vrsto težav
Na okrogli mizi, kjer so predstavili izsledke raziskave, so se strinjali, da problematika zavržene hrane ni zgolj okoljsko, humanitarno in finančno vprašanje, ampak po mnenju Zgojznikove odstira še vrsto drugih vprašanj, "od vprašanja boljše prehranske oskrbe bolnikov do slabih medčloveških odnosov, zato je treba na ravni vseh ustanov vzpostaviti solidarnost, okrepiti medosebne odnose in se o težavah tudi pogovarjati".

A tudi finančna plat ni zanemarljiva. "Zavrženo hrano v bolnišnici plačamo trikratno, najprej surovine za pripravo obrokov, nato plačujemo odvoz ostankov in na koncu še slabo prehranjenost bolnikov, ki podaljšuje bolnišnično dobo zdravljenja,” je na konferenci izpostavila Irena Sedej iz novomeške splošne bolnišnice, ki se je kot prva bolnišnica pri nas vprašanja zavržene hrane lotila celovito. Sedejeva pravi, da jim je projekt še na drugačen način osvetlil težave, ki so se jih sicer v novomeški bolnišnici že dlje časa zavedali. Prvič so namreč dobili uvid v celo pot hrane pa tudi smernice, na kaj se osredotočiti, da bo zavržek hrane manjši. Zgojznikova je poudarila, da so sodelujoči v raziskavi takoj sprejeli določene ukrepe, predvsem s področja organizacije.

Osebni stik je zelo pomemben
Raziskava je sicer pokazala, da je sistem razdeljevanja hrane na pladnjih veliko slabši od tistega, kjer se hrana razdeljujejo neposredno iz posod na oddelkih. Pri razdeljevanju hrane na pladnjih nastane namreč 2,4-krat več odpadkov kot pri razdeljevanju iz postrežnih posod. "Zaradi osebnega stika se lahko prilagaja količina porcij. Na primer, tisti, ki ni tako lačen, dobi manj hrane, morda nekdo nečesa ne mara in potem tega tudi ne dobi. Bolj oseben odnos pripelje do manj zavržkov," pojasnjuje predsednica društva.

A količine zavržene hrane se ne da zmanjšati čez noč, je poudarila Sedejeva, najprej lahko le "bolje organiziramo delo, in sicer da se terapevtske diete s pomočjo enotnega kataloga teh diet predpisuje res tistim, ki jih potrebujejo, in da se posamezni obrok ne pripravi za tiste, ki so na operacijah, terapijah." Tako Sedejeva kot Zgojznikova kot težavo vidita tudi v tem, da se hrana ne obravnava kot del terapije. Zgojznikova je opozorila, da dietetiki niso del zdravstvenega osebja, Sedejeva pa si želi sistemskih rešitev pri zaposlovanju kadrov, ki bi individualno načrtovali prehrano glede na stanje bolnikov. Marjeta Recek z direktorata za javno zdravje na ministrstvu za zdravje je napovedala, da bodo prihodnje leto v vseh bolnišnicah pregledali sistem prehranjevanja bolnikov, hkrati pa načrtujejo, da bi do leta 2025 v zdravstvene ekipe vključili dietetike.

Na okrogli mizi so povedali tudi primer dobre prakse iz Nove Gorice, kjer se je tamkajšnji dom upokojencev zaradi lastnih presežkov hrane povezal v mrežo z dijaškim domom in vrtcem ter začel deliti kosila socialno ogroženim. Direktor Doma upokojencev Nova Gorica Bojan Stante je opozoril, da bi bilo treba najti način, kako narediti ljudi bolj občutljive in jih spodbuditi k temu, da postanejo bolj solidarni. Le tako bi namreč lahko vzpostavili širšo mrežo tistih, ki imajo presežke hrane in bi jo bili pripravljeni nameniti pomoči potrebnim.

Prevelike zahteve staršev
Z zavrženo hrano pa se spoprijemajo tudi v drugih javnih ustanovah, nobena izjema niso vzgojno-izobraževalne ustanove, kjer vsak dan razdelijo 680.000 obrokov. Irena Simčič z Zavoda za šolstvo je poudarila, da bi poleg racionalnega načrtovanja prehrane morali več pozornosti nameniti tudi vzgojno-izobraževalnemu vidiku, da bi izboljšali prehranske navade otrok. Andreja Barle Lakota z ministrstva za izobraževanje, znanost in šport pa je opozorila na prevelike zahteve staršev in poudarila, da bomo morali razčistiti, "do kod segajo individualne pravice in kaj je javno dobro”.

Zgojznikova je ob tem spomnila, da je v šolah javno naročanje živil izredno zapleteno, zato "tisti, ki sestavljajo jedilnike, več časa porabijo za samo naročanje kot za sestavo jedilnikov". S tem se je strinjala tudi Urška Skok Klima z ministrstva za javno upravo, ki vidi rešitev v centralizaciji javnega naročanja, v okviru katerega bi lahko država vzpostavila dinamični nabavni sistem, s katerim bi si te ustanove pomagale. Javne ustanove se namreč pri javnem naročanju živil zdaj spopadajo s premalo kadri, s finančnimi obremenitvami in nezadostno lokalno samooskrbo.

Kje najpogosteje grešimo?
Urša Zgojznik je ob koncu projekta Ne meč'mo hrane stran! spomnila, da za količino zavržene hrane niso odgovorne samo javne ustanove, ampak predvsem gospodinjstva, saj ta ustvarijo kar 48 odstotkov odpadne hrane. In kje najpogosteje grešimo posamezniki? "Sliši se banalno, ampak ljudje ne zanjo načrtovati jedilnikov, pogosto se ostanki zavržejo, namesto da bi jih ponovno uporabili, dogaja pa se tudi, da naenkrat kupimo preveč hitro pokvarljivih izdelkov. Čeprav gre morda le za 200 gramov ostankov, bi morali premisliti, ali se jih da porabiti na kakšen drugačen način oziroma bi morali biti bolj previdni že pri nakupovanju - da ne nakupimo prevelikih količin hrane," pravi Urša Zgojznik.