V tekmo za mesto predsednika republike se podaja rekordno število kandidatov.

Namero je izrazil tudi predsednik državnega sveta Alojz Kovšca, ki je pozval politične stranke, naj ga podprejo. Kandidaturo bo vložil le, če ga bo podprl dovolj širok krog strank, gibanj in znanih ljudi. 56-letni Kovšca je nekdanji predsednik Gospodarsko aktivne stranke in zdajšnji podpredsednik stranke Konkretno.

Pred dnevi je kandidaturo napovedal tudi 79-letni Ivo Vajgl, nekdanji zunanji minister, evropski poslanec, dolgoletni diplomat in novinar. V svoji karieri je zamenjal kar nekaj strank.

O njunih načrtih in pogledih se je v Odmevih pogovarjala Rosvita Pesek.

Kaj bo fokus vaše predsedniške kampanje, kaj prinašate vanjo? Kakšen predsednik želite biti?
Kovšca: Fokus moje kandidature bo predvsem pomirjanje političnih strasti in povezovanje Slovencev. V zadnjem času, v zadnjih letih je politika pokazala nepravi obraz. Obraz delitev, nesprejemanja drugačnosti, nerazumevanja drugače mislečih. Menim, da je predsednik Pahor naredil kar nekaj korakov v smeri sprave, povezovanja. To bi moral biti fokus vsakega, ki kandidira za predsednika Republike Slovenije. Kaj bom prinesel novega? Prinesel bom kar nekaj izkušenj, ki sem si jih nabral v gospodarstvu. V državnem svetu sem imel možnost sodelovati s petimi predsedniki vlad in petimi vladami. Poznam način razmišljanja politike, način delovanja vlad in menim, da lahko veliko prispevam k temu, da se konfliktnost situacij vsaj do neke mere zmanjša in lahko Slovenija ubere novo pot.

Ko ste predstavljali svojo kandidaturo, gospod Vajgl, ste obljubljali, da boste drugačni od vseh drugih kandidatov. Povejte nam dve, tri oporne točke, kjer želite biti drugačni.
Vajgl: Izhajam iz svojega življenja, iz tega, kar sem v življenju delal. Že po tem bom drugačen, ker imam bogate mednarodne izkušnje in ker sem bil vse, kar je lahko nekdo na zunanjepolitičnem področju. Ob tem sem bil še trikrat izvoljen na volitvah – enkrat v državni zbor, kjer sem bil predsednik odbora za zunanje zadeve, dvakrat v Evropski parlament, kjer dobiš enako zaupanje kot na predsedniških volitvah. Volitve v Evropski parlament so namreč po vsej državi enake. Pri svoji predstavitvi sem dodal, da svojo kandidaturo razumem kot alternativo obstoječim kandidaturam. To gradim na svojih mednarodnih izkušnjah, pa tudi na tem, da sem vse svoje življenje prakticiral to, o čemer govorijo vsi kandidati: da bi želeli, da bi bila slovenska družba manj konfliktna, da bi se politiki znali pogovarjati na kulturni način, ne glede na različna stališča. Pomembno je, da se politiki pogovarjajo, saj so lahko zgled. In v Sloveniji se kaže, da žal so zgled. Če se brutalno in nenadzorovano izražamo v predstavniških telesih, potem se ne smemo čuditi, če se to prenaša na ulice.

Predsednik Republike Slovenije ima dve področji, kjer je njegova beseda nekoliko težja kot sicer – eno od njih je obrambno področje, drugo je zunanjepolitično področje. Gospod Vajgl, rekli ste, da je treba spremeniti usmeritev slovenske zunanje politike. Če sodimo po vaših podpornikih: ob vas so sedeli Franci Kek, Spomenka Hribar, Iztok Simoniti, Rudi Rizman. Spomenka Hribar je pred nekaj časa podpisala poziv, v katerem sugerira, naj se naša država kot članica EU-ja in Nata distancira in po svojih močeh zoperstavi pošiljanju novega orožja Ukrajini. Je to tudi vaše stališče?
Vajgl: Moje stališče je, da mora biti politika Slovenije politika miru. Kot diplomat, nekdanji zunanji minister, član Evropskega parlamenta se bom vedno zavzemal za to, da kadar izbruhne konflikt, damo prednost diplomatskim pogovorom in pogajanjem. Treba je znati približati stališča tako daleč, da je mogoč mir. Ta je mogoč samo takrat, ko je sklenjeno premirje, nato pa se začenjajo pogajanja o tem, kaj so čigavi interesi. Zelo blizu sem temu, kar je bilo v citirani izjavi, a menim, da ste izjavo gospe Hribar rahlo zašilili na način, ki ni bil potreben.

Uporabila sem citat.
Vajgl: Da, a gre za to, v kakšnem kontekstu in kaj hočete s tem sporočiti. Menim, da ni sramotno, da damo na prvo mesto prizadevanje za mir. In to je bil smisel izjave gospe Hribar in drugih podpisnikov izjave, ki jo imate v mislih kot nekaj, kar je sporno.

Vprašala sem vas po vašem strinjanju.
Kovšca: Jaz se s tem ne strinjam.

Pri predsedniku republike je pomembna tudi obrambna politika, zato vprašanje o bojnih vozilih boxer. Vemo, koliko stanejo, vemo, kakšni so očitki in koliko pomanjkljivosti naj bi imela, a vemo tudi, kako visoke kazni bo Slovenija plačala, če tega nakupa ne bo izvedla. Kakšno je vaše stališče, gospod Kovšca?
Kovšca: Vemo tudi to, da če zdaj ne kupimo teh bojnih vozil, se bomo postavili v vrsto za naslednje dobave in naslednje dobave takšnih vozil bodo šele čez nekaj let. Povečani izdatki za obrambne proračune vseh držav članic EU-ja in Nata v obstoječi mednarodni situaciji kažejo na to, da tudi orožje ni več prosto dostopno. Ne dobiš ga več takrat, ko imaš denar in ga naročiš, ampak ga dobiš takrat, ko si na vrsti za dobavo. Treba je upoštevati tudi ta izjemno pomemben dejavnik. Slovenija lahko sprejema suverene odločitve, lahko tudi plačuje kazen, vprašanje pa je, kdaj se bomo s sodobno tehniko opremili, če tak nakup zdaj prekinemo.

Ali vas podpira stranka Ivana Galeta? Boste torej zbirali 3000 ali 5000 podpisov podpore volivcev, gospod Vajgl?
Vajgl: Računam, da bom zbiral 3000 podpisov. A na to vprašanje vam mora odgovoriti gospod Ivan Gale, ker je to odločitev njegove stranke. Bi me pa zelo veselilo, če bi me ta stranka podprla.

Gospod Kovšca, vi ste danes pozvali stranke, naj vas podprejo, a če razumemo, zdaj začenjate brez strankarske podpore? Se boste o tem šele odločali?
Kovšca: Tako je. Menim, da se je treba najprej stehtati. Preden formalno vložim svojo kandidaturo za predsedniški položaj, moram vedeti, na kakšno podporo lahko računam. Eno so romantične želje in predstave o samem sebi, drugo je politična realnost. Predsednik republike brez podpore dobršnega dela politike težko uspešno deluje. Zato moj poziv, apel strankam, naj se opredelijo do moje kandidature. Če bo naletel na pozitiven odziv, so poti naprej odprte, če ne, je dejstvo, da moje usluge niso potrebne in lahko mirno odkorakam na kakšno drugo delovno mesto.