Svet se spopada z najhujšo begunsko krizo po 2. svetovni vojni. Po podatkih Visokega komisariata Združenih narodov za begunce je število beguncev konec lanskega leta doseglo skoraj 60 milijonov. Več kot polovica vseh beguncev je otrok. Če bi vse begunce na svetu in notranje razseljene združili v eni državi, bi bila ta po številu prebivalcev na 24. mestu.

Medtem ko evropske države ne najdejo soglasja o uvedbi sistema kvot za razdelitev beguncev med članicami, se vse pogosteje pozablja, da so begunci – ljudje. Zaradi konfliktov, nasilja, lakote, revščine ali kršenja človekovih pravic se jih je samo letos čez Sredozemsko morje podalo že več kot 120.000. Na tej nevarni poti jih je umrlo najmanj 1.700, 30-krat več kot v enakem obdobju lani. A to je seveda le ocena, saj natančnih podatkov ni.

V MMC-jevi klepetalnici smo gostili pravnico Aido Hadžiahmetović iz Slovenske filantropije, ki ima pri svojem delu vsakodnevni stik z begunci, zato ji je stanje tako v Sloveniji kot po svetu dobro znano.

Kakšen je vaš pogled na trenutno stanje beguncev in kako bi se ga dalo omiliti?
Začela bom utopično, saj sem vedno optimist. Največ bi se naredilo, če bi se dalo tem ljudem možnost, da bi bilo stanje v njihovih državah normalno. Če to ni izvedljivo, zaradi vojnih razmer ali kršenja človekovih pravic, je treba to breme razdeliti med vse države EU-ja, ne pa, da imata Italija in Grčija veliko število beguncev, mi pa čakamo in jih nočemo sprejeti.

Evropska komisija je napovedala kvote za razporeditev beguncev po EU-ju, po katerih bi Slovenija prejela 702 begunca. Premier Miro Cerar je nedavno dejal, da bi lahko sprejeli med 15 in 20 begunci. Je Slovenija v tem trenutku logistično sposobno sprejeti tolikšno število novih beguncev?
Med tema 702 človekoma naj bi bilo 207 tistih, ki so že dobili status in bi jih samo preselili v Slovenijo, priznane pa bi imeli vse pravice in dolžnosti. 495 pa naj bi šlo skozi postopek, v katerem bi se ugotovilo, ali potrebujejo zaščito ali ne. Načrt je, da bi jih prišlo 50 na mesec, bili bi v Azilnem domu v Ljubljani, ki je tudi edina institucija v Sloveniji, namenjena za tovrstne osebe. Njena kapaciteta je 208 ljudi. Če torej pomislimo na število 702, je to nemogoče.

Koliko ljudi je v tem trenutku nastanjenih v Azilnem domu?
Med 60 in 62, število se vseskozi spreminja. Če bi jih sprejeli postopoma, po recimo 50 na mesec, bi bilo to mogoče izvedljivo. Če pa bi prišli vsi naenkrat, bi bilo to nemogoče. Vem, da ministrstvo za notranje zadeve išče možnosti. A kolikor je meni znano, o tem ne govori na glas, nimajo pripravljenih kapacitet za tolikšno število ljudi.

Očitno se tega tudi zavedajo, saj je ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar dejala, da se mora Slovenija sama odločiti, ali in koliko prosilcev želi sprejeti iz varnostnih in integracijskih razlogov. Kateri pa so pogoji za uspešno integracijo oziroma kako uspešna je bile integracija posameznikov s statusom begunca v Sloveniji v preteklosti?
Lahko povem takole, z Malte je prišlo v Slovenijo osem beguncev, ostala pa je samo ena družina in en samski moški. Ostali so že odšli.

In te osebe so že imele podeljen status begunca?
Da. Pogoji za dobro integracijo so olajšan dostop do trga dela, do tečajev slovenskega jezika. Ne vem, ali je tako le v Sloveniji, morda je tako tudi drugod, a kompliciramo pri vsem. Če hočejo tu nadaljevati šolanje, morajo imeti šolsko spričevalo srednje šole. Če je kdo zapustil državo zaradi vojne, zagotovo s seboj ni vzel šolskega spričevala, pa četudi ga je – zagotovo ni dal v vrečko osebne izkaznice, šolskega spričevala iz osnovne in srednje šole ter potnega lista. Tem osebam bi moral biti dostop do vsega naštetega olajšan. A vključevanje je oteženo.

No, kakšni pozitivni primeri integracije verjetno so?
So, zelo rada navedem primer fantov iz Afganistana, ki so prišli v Slovenijo kot mladoletni prosilci za mednarodno zaščito. Oni so izjemno uspešni fantje, v šoli jim gre zelo dobro. Ne smemo pozabiti, da prihajajo iz drugačne kulture z drugim jezikom in drugo pisavo. Danes lepo govorijo slovensko, v šoli napredujejo in so res uspešni. V njih je potencial, le malo jih je treba spodbuditi in jim dati možnost za uspeh.

Razlogi, zakaj je kdo prisiljen zapustiti svojo državo, so seveda različni. Nevladne organizacije opozarjajo, da je za obravnavo posameznikov ključno njihovo poimenovanje. Kaj torej pomeni, da je neka oseba begunec?
Če govorimo zelo široko, je begunec vsaka oseba, ki beži iz katerega koli razloga. Če govorimo pravno, pa je begunec oseba, ki je v določeni državi dobila status begunca in je izkazala nevarnost, da je že bilo ali bi lahko bilo njeno življenje v domači državi ogroženo zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Ta status se dobi za vse življenje. Prosilec za azil ali mednarodno zaščito pa je oseba, ki je v času čakanja, ali bo zaščito dobila ali ne. Poleg tega je še status subsidiarne zaščite, ki je začasni status in se dodeli ljudem, ki bi bile ob vrnitvi v matično državo podvrženi resni škodi, usmrtitvi, smrtni kazni, nehumanemu ravnanju, notranjim spopadom. Slovenija je tu zelo restriktivna.

So ti postopki v Sloveniji dolgi?
Povprečno trajajo eno leto. Imamo primer, ko je bil najhitrejši pozitivni primer odobren v treh mesecih, drugi pa je trajal kar štiri leta. So dolgi, lahko bi bili hitrejši.

Katere so pravice, ki izhajajo iz statusa begunca in statusa subsidiarne zaščite?
Imajo pravico do življenja v integracijski hiši do enega leta z možnostjo podaljšanja za maksimalno šest mesecev. Tu sta še pravica do tečaja slovenskega jezika in zdravstvenega zavarovanja, kot da bi bili slovenski državljani. Teoretično tudi dostopa do trga dela, praktično pa ne, saj nimajo spričevala in ne morejo nadaljevati šolanja in začeti delati.

Statuse podeljuje ministrstvo za notranje zadeve. Imate podatek, koliko prošenj je zavrnjenih oziroma kako lahko posameznik dokazuje, da je njegovo življenje ogroženo?
Večinoma nihče, ki pride, nima dokazov, da se mu je zgodilo to, kar trdi. Na podlagi svoje zgodbe je dolžan dokazati, da njegovo življenje je ali bi bilo ogroženo, če bi se vrnil.

Kako pa lahko to posameznik dokaže. Omenili ste, da so nekateri načini spraševanja, kako se je to zgodilo, malo nehumani?
Zelo bom krivična, če bom rekla, da so vsi zelo nehumani in krivični. Opravičujem se vsem, ki to opravljajo korektno, a obstajajo primeri, ki jih ne bi rada gledala niti po televiziji. Ko posameznike sprašuje, ali so morali narediti kaj v imenu vere, pa oseba tega ni naredila, se vprašanje glasi: "Ali verjamete v Boga?" Če reče, da verjame, bi moral samomorilski napad izvesti, ker verjame v Boga. Če pa ne verjame v Boga, pri tem ni težav. Vedno so ta zahrbtna vprašanja. Enega od teh fantov so vprašali, ko so pripeljali truplo njegovega mrtvega očeta in mu je bilo o tem res težko govoriti, v kaj je bil oblečen on in njegova mama, ko so pripeljali truplo njegovega očeta. Spraševalki sem rekla, da ne more tako spraševati. Odgovorila mi je: "Seveda lahko! Naši slovenski otroci vedo, v kaj je bila oblečena njihova mama, ko je bil božič!"

Nadaljevanje pogovora z Aido Hadžiahmetović o tem, zakaj je Slovenija do beguncev neprijazna država in od kod izvira strah ljudi pred prihodom beguncev, pa si poglejte v priloženem videoklepetu: