S temi besedami je Zorana Jankovića, tedanjega predsednika uprave Mercatorja, septembra 1998 opisal novinar Dela Janko Lorenci. Dodal je, da bo "razplet primera Janković izjemno simptomatičen in pomemben. (...) Od razpleta primera Janković je v marsičem odvisno, kako se bodo razvijali poslovni standardi in kultura v gospodarstvu."

"Electa - podjetje z ruskimi metodami"
To je bila ena prvih ostrih kritik Jankovića, potem ko je prevzel položaj prvega moža največjega slovenskega trgovca. Janković, ki se je rodil 1. januarja 1953 v vasi Saraorci pri Smederevu v Srbiji, kot enajstletni fantič prišel v Slovenijo in se leta 1974 poročil z Mijo Virant, sestrično Gregorja Viranta (v zakonu sta se jima rodila dva sinova - Damijan in Jure), se je prvič zaposlil v Mercatorju leta 1984.

Po nekaj letih odide v drugo trgovsko podjetje, Emono. Potem ko ne postane direktor Emone, se odloči za ustanovitev lastnega podjetja - Electo inženiring, ki se ukvarja s projektiranjem in z gradnjo objektov ter z notranjo opremo.

Poslovanje Electe, ki jo Janković v času naskoka na mesto predsednika uprave predstavlja kot cvetoče in uspešno podjetje, je bilo v resnici prezadolženo. Za nekatere, denimo Lorencija, je bilo to "podjetje z ruskimi poslovnimi metodami", novinarja Grega Repovž in Rok Praprotnik sta leta 1998 zapisala, da je Electi poslovna etika tuja, saj ni plačevala podizvajalcev, zato so številna podjetja, ki so sodelovala z njo, doživela stečaj, druga so bili v hudih poslovnih težavah, iz tretjih so odšli njihovi zaposleni.

Rop Jankoviću: Jaz sem te nastavil
Po mnenju številnih je bil prevzem mesta predsednika uprave Mercatorja rešilna bilka tako za Electo kot za Jankovića samega. Še preden je postal predsednik uprave, ga je zdaj že pokojni lobist Peter Rigl, ki je bil povezan s tedaj vladajočim LDS-om, predlagal za člana nadzornega sveta Mercatorja. Rigl je leta 1994 tudi sestavil razpredelnico Poslovno-razvojni svet LDS-a, v njej je omenjen tudi Janković. Čeprav je član nadzornega sveta Mercatorja, njegova Electa že leta 1997 obnavlja Mercatorjeve trgovine.

Potem ko razrešijo predsednika uprave Mercatorja Živka Pregla, se jeseni 1997 na vrh Mercatorja s podporo njegovega dolgoletnega direktorja Mirana Goslarja, enega izmed vplivnih t. i. rdečih direktorjev, zavihti prav Janković.

Zasluge za njegov prevzem položaja prvega moža v Mercatorju si lasti tudi nekdanji vplivni LDS-ov politik Anton Rop (med drugim je bil tudi državni sekretar za privatizacijo nekdanje družbene lastnine), ki je Jankoviću v razvpiti 'off the record' izjavi, ki so jo posnele tudi kamere, zabrusil, da ga je na vrh največje slovenske trgovske družbe postavila politika oz. kar Rop sam. To je Janković sicer zanikal. Janković je tudi prijatelj nekdanjega vodje partije in dolgoletnega predsednika Slovenije Milana Kučana - Jankovićevi kritiki tudi v tej povezavi vidijo vzrok za njegovo uspešno kariero.

V posel se vključita njegova sinova
Janković kot direktor Mercatorja začne izvajati t. i. retail revolution, z Zahoda prenesen model gradnje velikih nakupovalnih središč (ta načrt je sicer pripravil že njegov predhodnik Pregl). Gradnja nakupovalnih središč, ki jo poleg Mercatorja izvajajo tudi drugi trgovci (Spar, Živila, Tuš itn.), med drugim povzroči propad cele vrste majhnih trgovcev.

Del kritikov pa v gradnji dragih nakupovalnih središč išče tudi vzrok za drago hrano v Sloveniji - v ceno hrane so po njihovem mnenju všteti stroški odplačevanja bančnih posojil, ki so jih trgovske družbe najemale za gradnjo nakupovalnih središč.

Kot je že omenjeno, je s prevzemom položaja predsednika uprave Mercatorja padla sekira v med tudi njegovi Electi, ki sodeluje pri obnovi in gradnji Mercatorjevih trgovskih objektov. Uradna lastnika Electe pozneje postaneta sinova Damijan in Jure Janković, ki odpre tudi podjetje, ki za Mercator uvaža izdelke iz Srbije in Črne gore.

Jankovića že leta 1998 označijo za tajkuna
Zoran Janković se kot prvi mož Mercatorja hitro zavihti v skupino levici naklonjenih menedžerjev, ki v veliki večini medijev uživajo sloves uglednih gospodarstvenikov. To so bili poleg Jankovića med drugim še Zdenko Pavček (Viator & Vektor), Bine Kordež (Merkur), Boško Šrot (Pivovarna Laško), Igor Bavčar (Istrabenz) in Ivan Zidar (SCT).

V zadnjih letih, po izbruhu svetovne finančno-gospodarske krize, ki je razgalila tudi po mnenju številnih zgrešeni slovenski tranzicijski ekonomski model, pa se je te skupine menedžerjev oprijelo ime tajkuni. Jankovića sicer kot tajkuna označi Delo že leta 1998, pri čemer gre morebiti za prvo uporabo oznake tajkun za katerega izmed slovenskih gospodarstvenikov.

V devetdesetih letih je omenjeni tranzicijski model užival nesporno podporo večine medijev in tranzicijske levice. Ta model, ki je nastal med lastninjenjem družbene lastnine in po njem, je bil zelo enostaven. Prva stopnja je t. i. centralizacija in koncentracija kapitala s pomočjo nakupov drugih podjetij v panogi (posojila so večinoma dajale državne banke, ki so jih sanirali davkoplačevalci).

Začetki spornih menedžerskih prevzemov
Pavček (LDS) je tako z nakupi ustvarjal svoj logistični imperij, Laščana Tone Turnšek in pozneje Šrot (SD) sta prevzemala podjetja na področju proizvodnje pijač (Union, Fructal, Radenska), Istrabenzov Bavčar (LDS) je gradil imperij na področju živilske industrije (Droga Portorož, Kolinska) ...

Podobno je tudi Janković začel prevzemati podjetja v trgovski panogi - najprej prevzame mariborski Klas, sledijo Emona Merkur, Živila, Era ... V kratkem času Janković postane nekakšna ikona Mercatorja oz. "najboljšega soseda", ki se je širil tudi na balkanske trge.

Druga stopnja slovenskega tranzicijskega ekonomskega modela so bili zdaj sporni menedžerski prevzemi, ki so se začeli po letu 2000 - te so omogočila posojila bank. Prvi menedžerski prevzem je leta 2001 izvedla skupina menedžerjev BTC-ja na čelu z Jožetom Mermalom (ta je tudi eden od 26 predlagateljev Jankovićeve kandidature na predčasnih volitvah).

Janković skuša menedžersko prevzeti Mercator
Potem ko je stekel prevzem BTC-ja, se je za menedžerski prevzem Mercatorja ogrel tudi Janković, vendar tedanja največja lastnika, paradržavna sklada Kad in Sod, nista sprejela ponudbe za prevzem. Po Jankovićevem mnenju bi bila najboljša lastniška sestava Mercatorja naslednja: 25 odstotkov zaposleni oziroma menedžerji, 25 odstotkov strateški partner, 25 odstotkov država in 25 odstotkov drugi delničarji. Janković je znova predlagal menedžerski prevzem leta 2005, v času Janševe vlade, a tudi tokrat te ideje ni mogel uresničiti.

Ne samo da Jankoviću ni uspelo lastniško prevzeti največje slovenske trgovske družbe, ampak sta ga nova lastnika Mercatorja, Šrotova Pivovarna Laško in Bavčarjev Istrabenz (tema podjetjema sta leta 2005 Kad in Sod prodala 30-odstotni delež Mercatorja), novembra 2005 razrešila z mesta predsednika uprave.

Janković je krivca za svoj odhod z Mercatorja našel v tedanjem premierju Janezu Janši, ta pa je kakršno koli vlogo pri njegovi razrešitvi zanikal in trdil, da je bila to samostojna odločitev novih lastnikov. Prav tako je zanikal domnevni sestanek s Šrotom in Bavčarjem, na katerem naj bi se dogovorili za prodajo Mercatorja.

Jankovića Ljubljančani izvolijo za župana
Janković je zaradi prodaje delnic Mercatorja vložil ovadbo zoper Šrota, Bavčarja, tedanjega vodjo Slovenske odškodninske družbe (Sod) Marka Pogačnika in tedanjega vodjo Kapitalske družbe (Kad) Tomaža Toplaka, vendar je sodišče razsodilo, da pri prodaji Mercatorja državno premoženje ni bilo oškodovano. Nekateri menijo, da je bila za Jankovića razrešitev pravzaprav sreča v nesreči, saj bi drugače doživel isto usodo kot drugi menedžerji, ki so hoteli prevzeti svoja podjetja.

Po razrešitvi z mesta predsednika uprave Mercatorja Janković ni ostal v poslovnih vodah, ampak je zajadral v popolnoma politične vode. Jeseni 2006 je kandidiral za ljubljanskega župana in zmagal že v prvem krogu, njegova lista pa je v mestnem svetu dosegla večino. Kmalu se je zapletel v spor z Janševo vlado, in sicer zaradi spremembe zakona o financiranju občin, uveljavljenem na začetku leta 2007, ki naj bi Ljubljano oškodoval za 60 milijonov evrov.

Zaradi te odločitve je Janković oz. Mestna občina Ljubljana (MOL) skupaj še z nekaterimi drugimi občinami na ustavno sodišče vložila pobudo za presojo omenjenega zakona. Oktobra 2007 je ustavno sodišče odločilo, da je pet členov zakona v neskladju z ustavo, ni pa pritrdilo pobudnicam presoje, med njimi MOL-u, da so se sredstva zmanjšala zaradi sprememb načina financiranja.

Je Janković iz Ljubljane naredil "malo Grčijo"?
Med Jankovićem in Janševo vlado se je zaiskrilo tudi poleti 2007, ko je Janković odtegnil gostoljubje razstavi Enotni v zmagi, češ da ministrstvo za kulturo ni spoštovalo dogovora z občino. Njegova odločitev je sprožila val ogorčenja tudi med veterani vojne za osamosvojitev Slovenije iz leta 1991. Pred državnozborskimi volitvami leta 2008 je bil Janković eden izmed botrov t. i. levega trojčka in ga v času njegove vladavine vztrajno podpira.

Mnenja o ljubljanskem županu so deljena. En del - zlasti Ljubljančani - njegovo županovanje označujejo kot uspešno, pri tem pa navajajo gradnjo Stožic, obnovo Kongresnega trga, zaporo mestnega središča za motorizirani promet, odločen nastop proti vrtičkarjem, drugi del pa kritično opozarja, da so njegovi projekti preveč velikopotezni. Pri tem izpostavljajo zlasti primer Stožic, ki naj bi bil vzorčni primer Jankovićevega "grškega modela" zadolževanja - megalomanski projekti, ki postanejo finančni sodi brez dna, ki jih na koncu rešuje denar davkoplačevalcev.

Čeprav je Janković oktobra 2007 samozavestno zatrjeval, da če kaj obvlada, so to investicije, so Stožice postale finančni polom, ki so po mnenju številnih mlinski kamen okoli vratu državnih bank. Stožice so bile projekt, ki se je začel graditi, ne da bi bila finančna konstrukcija zaprta, zaradi česar je Janković požel kritike Računskega sodišča in guvernerja Banke Slovenije Marka Kranjca.

Od "Miloševićevega" tajkuna do Gadafija
Zapletalo se je tudi pri iskanju zasebnih vlagateljev, prvi vlagatelj, srbski "Miloševićev" tajkun Miroslav Mišković, se je po izbruhu krize kmalu umaknil iz projekta. V vodo je - potem ko je izbruhnil upor proti libijskemu diktatorju Moamerju Gadafiju - padel tudi načrt, da bi v Stožice vlagal libijski državni sklad.

Na koncu so tako ostala le posojila konzorcija sedmih bank na čelu z državnim NLB-jem in evropski denar. Banke so za projekt dale 115 milijonov evrov, obenem pa so skoraj istočasno v vodstvu NLB-ja predlagali 400-milijonsko dokapitalizacijo, ministrstvo za šolstvo pa je na razpisu, ki je bil po mnenju kritikov napisan na kožo MOL-u, za Stožice dalo dobrih 9,4 milijona evrov večinoma evropskega denarja (zdaj del sredstev ministrstvo od MOL-a terja nazaj).

Zaradi takšne izbire na razpisu je opozicija - ki je projekt Stožice označila za "politično forsiran projekt" - vložila interpelacijo proti šolskemu ministru Igorju Lukšiču. Opozicija, na čelu s SDS-om, je bila kritična tudi do bančnih posojil Stožicam, češ da se dajejo iz političnih razlogov, in to v času t. i. kreditnega krča, ko na drugi strani številna podjetja banke zaman prosijo za posojila. Zaradi Stožic je zazijala velika luknja tudi v ljubljanskem mestnem proračunu - namesto prvotnih dveh milijonov evrov je MOL imel še dodatnih 38,9 milijona evrov stroškov.

Upor neplačanih podizvajalcev
Pod kritičnim drobnogledom javnosti pa sta bili tudi domnevno "suženjsko" delo delavcev z Balkana in neplačevanje podizvajalcev, katerih nezadovoljstvo je doseglo vrhunec tik pred uradnim odprtjem Stožic, ko je eden izmed podizvajalcev pred Stožice pripeljal težko mehanizacijo in zagrozil z zaporo Stožic. Po nekaj urah se je spor rešil z dogovorom med podizvajalcem in Grepom, izvajalcem projekta Stožice. Za Jankovića je podizvajalec izsiljeval, neplačevanje podizvajalcev pa po njegovem mnenju nima povezave z MOL-om.

Za številne je sporna tudi praksa donacij MOL-u, saj naj bi pomenila razmah korupcije. Jankoviću, ki pravi, da od podjetij ne zahteva donacij, ampak jim samo predlaga, pa se takšna praksa ne zdi sporna, saj morajo po njegovem mnenju podjetja, ki služijo v Ljubljani, nekaj vrniti temu okolju. Ni pa predlagal donacije Ultri, katere solastnik je predsednik Zaresa Gregor Golobič, čeprav je zmagala na javnem razpisu za enotno mestno kartico urbana. Tudi Grep ni dal donacije MOL-u.

Še bolj kot donacije pa je za Jankovićeve kritike nesprejemljivo dogajanje, povezano s spremembo namembnostjo zemljišč iz nezazidljivih v zazidljive s pomočjo občinskega prostorskega akta, ki ga je sprejel mestni svet, v katerem ima večino Jankovićeva lista. Sprememba namembnosti je sporna zlasti zato, ker naj bi se s tem okoristila Jankovićeva družina.

Jure Janković in njegovih skoraj 700.000 evrov
Z novim občinskim aktom se je namreč med drugim dvignila cena zemljišča na Barju, ki ga ima v lasti Electa. Ta je sicer zdaj uradno v lasti Damijana Jankovića, sina Zorana Jankovića, ker pa mu sin še ni izplačal kupnine v višini devet milijonov evrov, je Electa po obligacijskem pravu še vedno v lasti Zorana Jankovića. Prav tako se je z novim občinskim prostorskim aktom povečala vrednost zemljišč, katerih lastnik je prek ciprskih podjetij Jure Janković, mlajši sin ljubljanskega župana.

Zaradi teh poslov je vse tri Jankoviće, Zorana, Damijana in Jureta, zaslišala preiskovalna komisija DZ-ja, ki jo vodi Alenka Jeraj (SDS). Najodmevnejše je bilo zaslišanje Jureta Jankovića, ki je pred Jerajevo molčal in odgovarjal le z zdaj že ponarodelimi besedami: "Odgovor je enak prejšnjemu." Jureta Jankovića so trije člani komisije pozneje ovadili zaradi lažnega pričanja, saj naj bi na sodišču pod prisego zanikal lastništvo, poslovanje ali pogodbeno razmerje s podjetji na Cipru in v Liechtensteinu.

Glede Jureta Jankovića je v zadnjih dnevih prišlo v javnost veliko podatkov. Tako naj bi davkariji zamolčal šest bančnih računov, ki jih ima v Švici. Dokumenti tudi kažejo, da je v samo dveh dneh, 9. in 10. aprila 2009, s svojega transakcijskega računa različnim družbam in fizičnim osebam nakazal kar 668.000 evrov.

"Poročilo le del predvolilne mrzlice"
Med drugim je isti dan nakazal 131.236 evrov za nakup prestižnega mercedesa in 70.000 evrov svoji ženi Vesni Janković, po drugi strani pa naj bi davčni upravi v štirih letih skupaj prijavil zgolj 53.000 evrov prejemkov. Preiskovalna komisija o gradbenih poslih je ugotovila, da so od leta 2006 na računu Jureta Jankovića izkazani 18-krat večji odhodki od prihodkov.

Komisija je pred dnevi sprejela končno poročilo, v katerem je zapisala, da podatki izkazujejo utemeljen sum, da so bili Zoran Janković in člani njegove družine vpleteni v spremembe namembnosti zemljišč, pri čemer so bila uporabljena javna pooblastila Zorana Jankovića. Po besedah Jerajeve je nemogoče, da bi Jure Janković kupil prav ta zemljišča brez očetovih informacij. Zoran Janković je zanikal, da bi sinu dajal informacije, poročilo pa je po njegovem mnenju del predvolilne mrzlice.

Prav vprašanje, ali se bo Janković v politiki po občinski preizkusil še ne državni ravni, se je vleklo že od njegove prve izvolitve za župana. Sam je te zamisli oz. celo prošnje javno zavračal in zatrjeval, da ga zanima samo županovanje Ljubljani, "najlepšemu mestu na svetu". Še zlasti po polomu vlade levega trojčka je vse več mnenjskih voditeljev na levici pozivalo Jankovića, naj kandidira na volitvah in Janši prepreči ponovni vzpon na oblast.

"Jay-Z gre na volitve ... uničit levico"
Ugibanja, ali bo nastopil na predčasnih volitvah, so se končala 6. oktobra, ko je generalni sekretar SD-ja Uroš Jaušovec na svojem Facebooku zapisal naslednji stavek: "Torej, kocka je padla, ljubljanski Jay-Z gre na volitve ... uničit levico." Ljubljanski župan se kljub temu javno še ni izrekel, čeprav naj bi se osebno že odločil. V ponedeljek, 9. oktobra, je 26 znanih osebnosti, med drugim Kučan, Mermal, Goslar, predsednik zveze borcev Janez Stanovnik, France Bučar, Jankoviću predlagalo, naj sodeluje na predčasnih volitvah.

Janković si je vzel še dan za premislek, naslednji dan pa je na Kongresnem trgu pred trumo novinarjev in nekaj sto Ljubljančani sporočil, da se odpravlja na volitve s svojo stranko, ni pa še povedal, ali bo kandidiral za poslanca. Ob morebitni izvolitvi za poslanca ne bo mogel več biti župan, kar bi ga postavilo v zagatni položaj, če mu ne bi uspelo postati premier.

Poleg vprašanja, ali bo kandidiral ali ne, so se številni politiki in politični analitiki spraševali, kakšna je njegova teža zunaj Ljubljane. Nekateri menijo, da bo nabiral glasove po vsej Sloveniji, drugi so prepričani, da je le ljubljanski fenomen in da seže le do Trojan - to naj bi dokazovali vzkliki navdušenja večinoma ljubljanskih gledalcev nad Jankovićem ob odprtju Stožic, medtem ko je večinoma štajersko občinstvo na dvoboju boksarja Dejana Zavca Jankovića izžvižgalo. Zadnje javnomnenjske ankete dajejo različne izide: po eni je Jankovićeva stranka tik pred SDS-om, po drugih pa precej zaostaja.

Jankovićeva stranka Lista Zorana Jankovića - Pozitivna Slovenija, ki bo ustanovljena danes, bo zlasti mešala štrene na levici. Stranka ljubljanskega župana naj bi po mnenju številnih analitikov iz parlamenta dokončno "vrgla" Golobičev Zares in LDS Katarine Kresal, veliko glasov pa naj bi jemala tudi Pahorjevemu SD-ju. Zato ne preseneča, da je vodja poslancev SD-ja Dušan Kumer dejal, da Janković ne bo nikoli lider levice, predlagateljem Jankovićeve kandidature pa očital, da so se morebiti zakalkulirali in da bodo čez leto ali dve ugotovili, da so naredili napako.