Medtem, ko je več kot polovica prvega begunskega vala šla skozi Gornjo Radgono, je bila ta občina ob večjem drugem valu nekoliko manj izpostavljena.

V Gornji Radgoni niste imeli nobenega incidenta?
Zgodila se je kakšna medsebojna praska med samimi prebežniki oziroma begunci. Samo enkrat, je bilo nekaj malega pritiska na meji. Takrat so avstrijski kolegi še nekoliko togo ravnali in so sprva (seveda je treba priznati, vsi smo se učili in bili ob tem malo nevešči) zaprli ves mejni prehod. Zelo počasi so izvajali popise na meji. Danes je to drugače urejeno. Imamo takrat semaforizirano zaprt promet na polovici mostu in potem Avstrijci na svoji strani ljudi preusmerijo v poseben prostor, kjer izvajajo postopke. Jaz nimam informacij, da bi tukaj pri prehajanjih čez mejo bilo kar koli narobe.

Kakšna pa je vloga lokalne skupnosti?
Lokalna skupnost je seveda od vsega začetka zraven. Radgona je prehodni prostor za begunce na njihovi poti do lepšega jutri, in odločili smo se, da jim to omogočimo. Po drugi strani pa smo seveda postavljali omejitve. Povedali smo, da imamo omejen prostor in da imamo tudi omejene zmogljivosti na samem prehodu. Pri dnevni migraciji pa je skrajni domet, tudi kolegov v Avstriji, približno 2000 ljudi. Več je tu tako rekoč nemogoče. To sta majhni mesti, prehod čez mejo je ozek in tu lokalna skupnost stoji ob strani temu dogajanju. Podpiramo kontroliran prehod meje. Če je dogovorjen s kolegi, ni težav.

Skupaj z Uradom za zaščito in reševanje in z republiškim štabom Civilne zaščite smo aktivirali občinski štab civilne zaščite. Po drugi strani je tu veliko prostovoljcev. Za delovanje centra potrebujemo od 30 do 40 ljudi. Za zdaj vse, razen vojske in policije, ki sta tu poklicno, deluje na humanitarni pogon. Kako dolgo bo to veliko srce Radgončanov vzdržalo? Tako dolgo, kot bo treba! Zato, ker smo temu prijazno namenili topli del svojih src. Tem ljudem želimo pomagati na njihovi poti do boljšega jutri. To je pa tudi vse, kar lahko storimo. V Gornji Radgoni ne naseljujemo za daljši čas, smo le postojanka na tej kalvariji gorja, reki gorja ali pa križevem potu, ki ga hodijo ti ljudje, ko odhajajo z vojnih območij nekam drugam, ker mislijo, da jim bo tam bolje. Če želimo ob tem ostati ljudje, nimamo nobene druge možnosti, kot jim pomagamo. Če bi vsi v Sloveniji razmišljali tako, se marsikaj, kar se je v zadnjih dneh dogajalo na naši južni meji, pa tudi na severni, zlasti v Šentilju, ne bi zgodilo. Ker bi ob tem, ko smo ljudje, ostali samo ljudje. Srčno verjamem, da bi potem bili tudi z druge strani sprejeti tako. Dobro se z dobrim vrača, in ljudje se takrat, ko so dobro sprejeti, tako tudi odzivajo. Dobijo občutek, pa ne samo na videz, da jim želimo pomagati. Ta 'na videz' mi je ušel zaradi preprostega razloga, ker vemo, da v tej reki beguncev niso čisto vsi taki, kot bi si želel kdo naslikati. Torej niso vsi pomoči potrebni, velika večina jih pa je. Nismo mi tisti, ki bi o tem presojali. Zato bodimo ob tem samo ljudje in naj zahodni svet, ki je sokriv, tudi mi smo odgovorni za to, ljudem, ki pomoči niso zares potrebni in pribežališča v zahodni Evropi ne bodo dobili, pove, kako in kaj. Tukaj v Gornji Radgoni pa tega seveda ne bomo počeli, ampak samo pomagamo.«

Ali menite, da bi se tudi v drugih slovenskih občinah lahko učili po vašem zgledu?
Jaz sem prepričan, da ja. Zlasti na izstopni strani. Mi smo postavljali te pogoje že vnaprej. Bližina meje mora biti na dosegu človeških nog. Na sami meji mora biti število pribežnikov obvladljivo. Vse, kar je več, lahko povzroča nered. Ti ljudje so v veliki želji po boljšem jutri neučakani, saj že mesec, dva hodijo od Grčije proti Sloveniji, želijo pa še dlje. Njihov cilj je Nemčija, Avstrija ali katera druga od zahodnoevropskih držav. Če je tukaj na enem mestu zbrano 4000 ljudi, potem ni sile, ki bi jih zadržala. Poskrbeti moramo za dnevni prehod in za dostojno prehajanje meje. Če pa preveč ljudi zberemo na enem mestu, potem tega preprosto ne obvladamo in povzročimo težave kolegom tudi na drugi strani. V Šentilju smo to skorajda storili. Tudi tam je mejni prehod za 5000 ljudi preozek, in potem smo seveda gledali posnetke avstrijskih kolegov, kako ljudje bežijo čez zeleno mejo, in to ni dobro.

Se pravi, da smo to, kar smo očitali Hrvatom, na neki način počeli tudi sami?
Ne da bi to počeli zavedno. Tudi takrat, ko so se ljudje v Šentilju odločili in šli, smo kolege na avstrijski strani vendarle obveščali, tega pa kolegi na hrvaški strani niso naredili. Prav nasprotno, celo sredi ničesar so nam načrtno pošiljali ljudi. Hvala bogu, da je danes drugače, da je bil nedeljski sestanek, na katerem so se na najvišji ravni dogovorili vsaj za koordinacijo med državama. Tako zdaj vemo, kaj in na kakšen način pridejo, in jih potem pričakamo. Če na južni meji pride 1000 ljudi sredi ničesar, če ni nikogar, ki bi jih pričakal, če ni svetlobe, stranišč, če ni nobene logistične oskrbe, ljudje pa pridejo premraženi, žejni, lačni, slabo oblečeni, tudi bosi, je to res najslabše, kar se lahko zgodi.

Če bi to na tak način počeli mi na avstrijski meji – tega pa res nismo – potem bi nam lahko očitali, da smo nečloveški. S Hrvati, Srbi in še s kom smo bili v zgodovini prijatelji, sobivali smo v skupni državi. Imamo skupno zgodovino in to nas povezuje. Verjamem, da zmoremo biti tudi drugačni, bolj prijateljski, kot smo bili v teh trenutkih, ko smo to počeli.

Ali menite, da bi begunce morali razporediti po državi, se pravi po centrih znotraj države, ne pa da jih preveč naenkrat pripeljejo na mejo?
Vsekakor. V Gornji Radgoni se je v bistvo zgodilo tako, kot smo mi zahtevali, tu ni bilo previsoke koncentracije, zato tudi po tej plati ni bilo takih incidentov. Ob tem moramo ohraniti človeško dostojanstvo. Najpomembneje je, da ostanemo v vsej tej zgodbi ljudje. In da poskrbimo za varnost obojih: za varnost nas, ki tukaj živimo, torej da vendarle ohranimo suverenost države kot take, in na drugi strani poskrbimo za varnost in minimalno oskrbo teh, ki gredo na Zahod.

Omenjate varnost, a najprej ste omenjali human pristop do ljudi. Se vam zdi to pomembno tudi na državni ravni? Menite, da bi bila ta retorika lahko drugačna, da bi državniki več poudarjali človeški vidik, manj pa varnostnega oziroma varnostnega v drugem planu?
Tako je. Tisti, ki nastopajo v javnosti, bi morali vedno govoriti približno tako. Najprej želim biti človek, šele potem je vse preostalo. Morda pa je zdaj to učna ura tistega, česar nismo naredili zadnjih deset let, ko smo v bistvu državo popolnoma razgalili. Ocenjujem, da nimamo sile, ki bi lahko danes podobno kot leta '91 branila državo. Kajti kriza – o tem govorim, ne o tem, da bi prijemali za orožje – zahteva kritično maso ljudi, ki jo lahko uporabimo. Politiki pa preveč na glas govorijo o varnostnem vidiku, a v resnici nimajo zmogljivosti za to. Kajti če bomo postavljali ograje, če bomo zapirali to svojo majhno Slovenijo za »kitajski« zid, lepo prosim, a je to tista smer? Če pa že, potem mora zapiranje mej iti v smeri domin, in to od Grčije navzgor. Ne pa iz Nemčije navzdol, ker potem bomo ostali nekje vmes in to ne bo dobro.

Kako tukajšnje prebivalstvo sprejema begunce?
Velika večina teh ljudi ima veliko srce. To ne nazadnje dokazujemo tudi z delovanjem tega centra in pa z množico prostovoljcev, ki vsak dan prihajajo, pa ne dobijo nobenega plačila, ampak samo 'hvala lepa'. Zaradi sebe hodijo pomagat v ta begunski center. Težko rečem, kaj je prava smer, vendar menim, da je to edina možnost in da druge niti nimamo. Vse, kar počnemo drugače, se izkaže, da potem pozabimo na tisto prvo – to je človečnost. Jaz vztrajam, da druge možnosti, če želimo ohraniti tudi svoje dostojanstvo, v tem trenutku ni. Res pa del občanov in občank misli tudi drugače. Takrat povem na glas: tisti, ki ste v dvomih, tisti, ki vas je strah, vzemite si eno popoldne in pridite pomagat, na lastne oči se prepričajte, potrebujemo vas v centru. Prijavite se svojemu najbližjemu vodji humanitarnega društva in ponujena vam bo možnost priti v center. Lahko boste pomagali in takrat boste verjeli, kar govorim. Kajti strahove širijo samo tisti, ki ne pridejo blizu; tisti, ki iz 'primerne' razdalje opazujejo, njih je strah. Takrat ko stopiš noter, imaš pred sabo veliko večino lačnih, žejnih, pomoči potrebnih ljudi, tu so majhni otroci, tu so noseče ženske. Ampak, lepo prosim, ali ne želimo ostati ob tem ljudje? Ob tem, ko to poslušam, da so v prvo vrsto postavili otroke, ker so naučeni, da je treba tako storiti, se zgrozim. To ni nepomembno, potenciranje tega je slabo. Kajti še vedno je otrok v tej koloni, kajti še vedno je mrzlo in vse bolj mrzlo bo in še vedno so tudi na drugi strani samo in predvsem samo ljudje.

Težav z gospodarstvom, vplivom na turizem nimate?
No, nekaj jih je. Nekaj zahtevkov, nekaj apelov so ljudje spisali. Gre za strah. Gornja Radgona in avstrijska Radgona stavita na turizem. Sta pa tudi mesti, ki stavita na medsebojno sodelovanje. Redno se srečujemo s kolegi iz Avstrije, imamo srečanja, na katerih se dogovarjamo o tekočih problemih. Seveda pa imamo tudi ljudi, ki jih je strah. Zato je zaznan padec prometa pri obrtnikih in podjetnikih na obeh straneh meje. Zato je nekaj strahu tudi pri turizmu. Vendar verjamem, da se ti strahovi odpravljajo in da bo tega vedno manj. Računamo pa seveda tudi na to, da bo tega problema nekoč konec, da se bo zgodil preobrat tudi pri izvoru begunske reke. Frizerji, bencinske črpalke, različni servisi ugotavljajo upadanje prometa, večje gospodarske teh težav družbe nimajo. Težave ima obrtniška sfera, a dan za dnem manj. Res pa je, da popolnih informacij nimamo. Obrtna zbornica je vladi poslala apel, kjer je govorila tudi o izpadu prihodkov. Po prvih ocenah je šlo za približno 500 tisoč evrov. A to so tudi nihanja, ki se zelo pogosto dogajajo proti jeseni. Kadar koli se je na meji kaj zgodilo, smo vedno zaznavali nihanja v prometu. Običajno se na koncu to izravna in promet spet zraste na staro raven ali pa na še višjo, zato ker mesti znata in zmoreta sodelovati. Jaz verjamem, da se bo to sodelovanje odrazilo tudi v tem, da ne bo tako drastično upadel promet na eni in na drugi strani meje.

Vemo, da se to območje bojuje tudi z veliko revščino, veliko brezposelnostjo ljudi. Menite, da tudi to pripomore k temu, da ljudje lažje razumejo skrajno bedo teh ljudi?
Verjamem, da je nekaj resnice v tem. Res pa je, da tisti, ki pri nas živijo na robu, na glas sprašujejo, zakaj tudi do nas ne kažete tako velikega srca. Jaz verjamem, da ga, saj ne nazadnje nas te težave naših ljudi – kar nekaj jih je na robu preživetja– zadevajo in zaradi tega velikokrat odgovorni slabo spimo. Nismo imuni za te stvari. Največji paradoks ob tem pa je, da v begunski center prinašajo pomoč ljudje, ki sami nimajo. Zelo se me je dotaknil gospod, za katerega vem, da nima veliko, ki je prišel z vrečko in je nekaj malega prinesel. Ko je kupoval zase, je kupil nekaj še za begunski center: liter mleka, zobno pasto, dve žemljici. To je bil njegov prispevek. To je tisto veliko srce, ki ga v Radgoni imamo, in verjamem, da se bo to odrazilo tudi pri naših ljudeh, ki so pomoči potrebni. Ti ljudje naj vedo, da niso sami, da smo z njimi in da bomo po svojih najboljših močeh skušali zagotoviti pomoč tudi njim.

Obvestilo uredništva:

Zaradi številnih komentarjev in zagotavljanja čim višjih standardov razprave pod članki o begunski krizi smo se odločili, da komentiranje na portalu rtvslo.si omogočimo pod eno novico. Ne gre za cenzuro ali blokado, temveč za vzdrževanje ravni komunikacije na portalu javne RTV, ki je zavezana k takšnim merilom. Svoje mnenje o dogajanju z begunsko krizo lahko ob spoštovanju forumskih pravil MMC RTV SLO izrazite v komentarjih tukaj.