Polpretekla zgodovina nas uči, da je naša reprezentanca vedno blestela na manj pomembnih tekmah, ko pa je prišla do izločilne faze največjih tekmovanj, so se skoraj po pravilu ponavljale otroške bolezni, zaradi katerih smo usodno padali pred vrati raja. Ne razumite me narobe, vendar je poraz proti Franciji zame skorajda enak zmagi, saj se bodo lahko naši v teh zadnjih urah pred prvenstvom otresli odvečnih iluzij, ki so si jih morda nabrali v pravkar minulem pripravljalnem obdobju. Še posebej novinci so morda dobili napačno sliko o svojih zmožnostih, zato je bila lekcija iz samega zaključka tekme proti Parkerju in ekipi še kako dobrodošla. Pa tudi naši prekaljeni borci so lahko začutili vsaj delček tistega, kar jih bo čakalo proti najmočnejšim reprezentancam na turnirju. Še dobro, da domala vse glavne reprezentance niso kompletne, tako da tokrat praktično ne bo nepremagljivih. To pa je idealno za nas, ki bomo imeli na svoji strani tudi publiko.

Božo Maljković je tako prekaljen strateg, da bo znal prepoznati šibkosti v svojih vrstah in storiti vse potrebno, da bodo njegovi varovanci začeli prvenstvo skrajno motivirani in razbremenjeni prevelikih pričakovanj. Naloga našega selektorja bo predvsem utrjevanje zmagovalne mentalitete, ki bo morala tokrat zdržati do konca, če bomo želeli videti toliko želeni finale, ki si ga kot domačini želimo.

Igra, ki smo jo prikazali proti Turčiji, pa v večjem delu tekme proti Franciji, ki smo jo že imeli v žrelu, a se nam je na koncu tudi malce srečno izmuznila, je odlična popotnica za glavni turnir. Veseli me prispevek Vidmarja, predvsem pa Zorana Dragića, ki bo eden glavnih adutov naših, ko bo treba prebijati postavljene obrambe nasprotnikov. Tudi Begić počasi raste in ravno njegovo doziranje forme bo eden ključnih momentov, saj brez igre v globino in povratnih žog na zunanje položaje ne bo kruha proti coni.

Pripravljalna tekma gor ali dol, dejstvo je, da smo lahko v soboto videli marsikaj. Še dobro, da sta se tekmeca malce potuhnila, tako da nam ni treba vleči prehitrih zaključkov. Morebitne poškodbe ključnih igralcev bi bile preprosto predrage za ene ali druge. Tako Francozi kot naši so kar precej odvisni od prvega zvezdnika moštva, zaradi česar je bila celotna kompozicija malce bolj počasna. Tudi naš drugi adut še ni povsem zagnal motorjev, tako da realne slike še nimamo. Vsaj upam, da je tako.

Celotno pripravljalno obdobje pa je vendarle pokazalo, kakšno reprezentanco ima tokrat Božidar Maljković. Kar me rahlo skrbi, je veliko število igralcev, ki so izrazito obrambno naravnani, kar seveda ni nič slabega, če bi tudi v napadu sprejemali svoj delež odgovornosti. Pa žal vedno ni tako. Zato se tudi dogaja, da prihaja do prevelikih nihanj, ob menjavah ključnih košarkarjev. Kadar odpove met, nastane velika praznina, ki se lahko kaj hitro sprevrže v malodušje. Težava nastopi, ko mora ostanek ekipe slediti nosilne igralce, a o tem drugič. Če k temu dodamo tudi prastrah pred cono in prirojeno anemičnost v fazi napada, potem vse skupaj vendarle ni tako idilično, kot se je morda zdelo še pred nekaj tedni. A kot sem že dejal, je treba včasih tudi izgubiti, da se postaviš na realna tla in začneš znova.

Glede na to, da se vse skupaj šele začenja in so naši fantje pripravljeni dati vse od sebe, je vsekakor prav, da jim pomagamo z vsem, kar premoremo, zato bodo tudi morebitni očitki, ki bi jih lahko usmerili proti tem ali onem posamezniku, ali pa celotnem strokovnem vodstvu, za zdaj globoko zamrznjeni. Rotacija deluje solidno, tudi obramba je večino časa na visoki ravni; še posebej pa veseli izboljšano izvajanje prostih metov, brez katerih ne bo zmag proti močnejšim nasprotnikom. Proti Franciji smo dobili celo skok, kar je prvovrstno presenečenje; o čem takšnem smo lahko pred leti le sanjali. Kot kaže, simbioza mladosti in izkušenj vendarle funkcionira, kar gotovo najbolj veseli našega selektorja. Zdaj se je treba sprostiti in začeti igrati čim bolj preprosto košarko, prav takšno, s kakršno smo tudi premagovali nasprotnike v pripravljalnem obdobju. Vse ostalo se bo zgodilo na parketu, med samo igro, to pa je tudi tisto, kar je pri vsem skupaj najbolj zanimivo.