Čeprav bi prej rekel, da je šlo za opozorilo, saj sem slutil, kaj bi se lahko pripetilo v uvodu tega evropskega prvenstva. Tako spremenjena reprezentanca, v kateri vse bolj manjkajo nekateri višji igralci, je preprosto morala skozi tako težke porodne krče. Kaj drugega preprosto ni bilo pričakovati, če vemo, kakšno breme prenašajo nosilci igre, ki se zavedajo teže odgovornosti pred domačo javnostjo in zvestimi navijači. Ironija je, da jih je rešil novinec in selektorjev skriti adut Jure Balažič, ki je deloval kot prekaljen profesionalec, vajen takšnih nervoznih tekem.

Nekatere ugotovitve so že po prvi preizkušnji na dlani. Naša obramba, na kateri temelji celotni ustroj, ni tako mogočna, kot se želi prikazati. Čehi so imeli preveč zares lahkih košev, s katerimi so stopnjevali strah pri naših igralcih. V nekaterih primerih so polagali iz dveh vrst, kot se to počne na ogrevanju. Žal so naši poskusi postavljanja dogovorjenih akcij vse preveč očitni, da se jih ne bi moglo predvideti in preprečiti. Centri se spet selijo na območje meta za tri točke, namesto da bi iskali prostor pod samim obročem, kamor bi jim branilci, ki so zadolženi za podaje v globino, dostavljali uporabne žoge. V osnovnih okvirih košarke bi to moral biti že del uigranosti, ne pa stihije.

Razen viharnega začetka, ki nas je dvignil na noge, nismo videli veliko tekoče igre, o kateri sanja naš selektor. Pravim sanja, ker se mi zdi, da za toliko opevane kontre ni pravih pogojev. Vsaj za zdaj ne. Poleg srca igra tudi glava, in tega ne smemo pozabiti. Zaganjanje iz zagate ni način za pot do harmonije v igri.

In še to. Pozicijska igra, ki je seveda lahko tudi dovolj hitra, če so akcije dodelane, z veliko gibanja in bliskovitim pretokom žoge je bila vprašljiva že od samega začetka, zato smo že ves čas obsojeni na forsiranje hitrih in včasih brezglavih zaključevanj akcij. Pravi protinapadi, ki so plod izjemne obrambe, so bili redki. Kot sem že dejal, bi bilo še kako dobrodošlo, če bi imeli na klopi več visokih igralcev, ki so lahko nevarni tudi z zunanjih položajev. Glede na tisto, kar smo lahko videli v drugih dvobojih, je to tista prednost, ki prinaša uspeh. Branilcem je vse težje ena na ena, saj je promet pod samimi obroči vse gostejši. Tudi najhitrejši se zatikajo v mrežo gibljivih velikanov, ki kot ptice roparice prežijo na preveč pogumne branilce. Klasika je še vedno dovoljena, vendar so pogoji malce drugačni. Zdaj je na potezi Maljković, ki bo moral zbuditi ostanek klopi, na kateri nekateri še niso okusili bojevniškega duha, tako prisotnega pri glavnih igralcih.

Mantra o tem, da je prva tekma najpomembnejša in da bo odslej vse lažje, je lahko tudi dvorezni meč, saj je v naši igri preveč nedorečenosti, o kateri bi bilo treba razmišljati veliko prej. Pa vendarle. Tudi sam sem mnenja, da tolikšne živčnosti, predvsem pri naših nosilcih, ne bo več, zato se pridružujem tistim, ki verjamejo v popolnoma drugo Slovenijo proti Špancem, ki so že sami po sebi izziv. Čeprav vojskovati s Furijo v tem trenutku morda ni najbolj pametno, saj bo treba dobiti Hrvate in Gruzijce, ki so realno premagljivi. V žepu imamo veliko zmago, ki bo šele dobila ceno, saj bodo Čehi neugodni za večino naših tekmecev in ob pametnem tempiranju forme lahko pridemo tja, kamor smo namenjeni.