Izrael že skoraj mesec dni silovito obstreljuje Libanon. Foto: Reuters
Izrael že skoraj mesec dni silovito obstreljuje Libanon. Foto: Reuters

Bethany Kehdy je nekdanja mis Libanona, ki je nato svojo kariero nadaljevala kot kulinarična blogerka in avtorica številnih kuharskih knjig, z vojno na Bližnjem vzhodu pa je bila, kot sama pravi, prisiljena zavzeti tudi bolj aktivistično vlogo.

V ZDA rojena Kehdy je po mami Američanka, po očetu Libanonka in se je kot otrok z očetom preselila v Bejrut.

Z osredotočanjem zgolj na nasilje in konflikte nas prevladujoči diskurz razčloveči, našo bogato zgodovino in vsakdanje življenje pa zreducira na gole stereotipe.

Bethany Kehdy

Leta 2001, v času libanonsko-izraelske vojne, se je prijavila na lepotno tekmovanje za mis Libanona, v upanju, da bi ji finančna nagrada lahko financirala študij na Ameriški univerzi v Bejrutu.

Leta 2003 se je preselila v Miami, kjer je delala v nepremičninskem poslu in zavarovalništvu, nato pa se leta 2008 s svojim takratnim možem preselila v London, kjer je začela pisati svoj blog.

Kasneje je ustanovila blogerski festival, v sodelovanju z libanonsko turistično zvezo je postavila gastronomski projekt Taste Lebanon in napisala vrsto knjig, ki so bile deležne veliko pozornosti ne samo zaradi receptov, ampak zaradi konteksta, v katerega je Kehdy postavila tako bližnjevzhodno kulinariko kot tudi sam Bližnji vzhod.

Ko je Izrael 1. oktobra sprožil ofenzivo na Libanon, je Kehdy kmalu za tem državo zapustila in je trenutno v Dubaju, svoja družbena omrežja pa zdaj namesto za promocijo hrane in turizma uporablja za ozaveščanje o dogajanju na Bližnjem vzhodu.


Bethany Kehdy je med drugim živela v ZDA, Veliki Britaniji in Libanonu, trenutno pa je pred vojno pribežala v Dubaj. Foto: Osebni arhiv
Bethany Kehdy je med drugim živela v ZDA, Veliki Britaniji in Libanonu, trenutno pa je pred vojno pribežala v Dubaj. Foto: Osebni arhiv

Libanon vam je uspelo zapustiti nekaj dni po izraelskem napadu nanj. Kako je bil videti postopek?
Imela sem rezerviran polet z družbo Emirates za začetek oktobra, vendar ko se je položaj zaostril, jaz pa sem imela načrtovane obveznosti, sem hitro zamenjala vozovnico za zgodnejši datum. Na žalost je bil ta polet dvakrat odpovedan. Če sem iskrena, mi je bilo precej vseeno glede tega, češ, če mi je usojeno oditi, bom odšla. Odhod se je zdel kot izdaja. A je moj dobri prijatelj prevzel pobudo in rezerviral polet z družbo MEA. To je libanonski nacionalni prevoznik in edina letalska družba, ki trenutno leti kljub tveganjem. Pravzaprav so izstrelki padali le nekaj metrov stran od letališča, medtem ko sem čakala v čakalnici na svoj polet. Pa smo vseeno poleteli v predvidenem času.

Zagotovo spremljate naslove v osrednjih medijih. Se vam zdi, da je to, kar se dogaja v Libanonu in Gazi, točno prikazano?
Ne, osrednji mediji ne prikazujejo točno dogajanja v Libanonu in Palestini. Naša zgodba je pogosto uokvirjena skozi kolonialni zgodovinski vidik, ki prikazuje Ameriko in Izrael kot pravičniška branilca civilizacije in demokracije pred "teroristi", ki ogrožajo njih in tako imenovani civilizirani red. Na srečo je državljansko novinarstvo ponudilo ključne vpoglede s terena, ki pogosto ostajajo neobjavljeni, kar je pomagalo izzvati dolgoletno bitko za javno mnenje, na katero so mnogi v regiji opozarjali, ampak jo je na Zahodu razumelo le malo ljudi – do zdaj.

Zahodni mediji pogosto preveč poenostavljajo našo kompleksno zgodovino in vsakogar, ki nasprotuje ameriškemu imperializmu, označujejo za terorista. V Libanonu je več nevarnih skupin povezanih z Ameriko kot s Hezbolahom, ki je povezan z Iranom – mnoge od njih niso ne integrirane ne izvoljene. Bistvo vprašanja ni Hezbolah, ampak imperialistična posredniška vojna. Pridemo tudi do tega, da mediji ne morejo deliti resničnega in poštenega vidika; s tem bi nas počlovečili in izzvali narativ, ki ga podpirajo.

Na svojih družbenih omrežjih delite veliko misli glede dogajanja na Bližnjem vzhodu. V spomin se mi je vtisnila zlasti ena, pismo vašemu terapevtu – srce parajoč, pretresljiv razmislek o tem, zakaj ste bili tako razklani glede odhoda iz Libanona – tudi ko so okoli vas padale bombe. Lahko malce podrobneje opišete, kaj vse doživljate v taki situaciji?
To je intenziven vrtinec čustev – vseobsegajoča slutnja in strah pred odhodom. V trenutku, ko objameš svojo družino, si ne moreš kaj, da se ne bi vprašal, ali bo to zadnje slovo. Ozreš se naokoli in vsrkaš vse vase, ne vedoč, kdaj se boš vrnil. Najslabše misli skušate potisniti na stran, a resničnost se zgrinja nad vas kot moreč oblak, saj ste ji že bili priča v preteklosti, zlasti v zadnjem letu. To je mešanica agonije, besa in popolne resignacije, ki v tistem trenutku vse trčijo skupaj.

Ste libanonska Američanka, rojena v Teksasu ameriški materi in libanonskemu očetu, vendar ste odraščali v Bejrutu. Nedavno ste zapisali tudi: "Amerika je destabilizacijska sila v Zahodni Aziji in po vsem svetu." Kako se je ob pisanju teh besed počutila vaša ameriška polovica?
S to kompleksno identiteto sem se veliko spopadala, ko sem bila mlajša, zdaj niti ne. Veliko časa sem porabila, da sem se poučila o dejstvih, tako da sem zdaj popolnoma prepričana o zapisanem in z vsem srcem stojim za svojimi besedami. Ne gre za to, da bi rada odtujila svojo ameriško polovico – prej menim, da so se nekateri odtujili, ker nočejo odpreti svojega uma in srca resnicam in realnostim te regije, zlasti pri priznavanju muslimanov kot soljudi. Nočejo ali ne morejo priznati, da imajo tukajšnji prebivalci pravico do samoobrambe. Dvoličnost je osupljiva, bilanca pa govori sama po sebi: narod z dejanskim orožjem za množično uničevanje ga dosledno in brez zadržkov uporablja in se zadnjih sto let vede imperialistično. Seje svoje srhljive grozote, medtem ko lažno projicira oznake 'terorizma' na vse druge, ki se preprosto upirajo temu terorju in destabilizaciji.

Ali menite, da ZDA iskreno verjamejo Izraelu, ko trdi, da so njegova tarča teroristi, Hamas in Hezbolah, ali pa je njihov cilj nekaj čisto drugega, preoblikovati Bližnji vzhod?
Niti približno. To ni 'vojaška vojna'; to je organizirano etnično čiščenje ljudstva, ki se upira imperializmu in ne podpira istega vrednostnega sistema. Končni cilj je preoblikovati Bližnji vzhod, da bi lahko nad njim vzpostavili nadzor in ga izkoriščali za globalne korporativne interese.

Sorodna novica Joseph Mussomeli: “Iskreno, ne Donaldu Trumpu ne Kamali Harris ne gre zaupati”
Tudi v Izraelu redno potekajo množični protesti proti Netanjahujevi vladi. Foto: Reuters
Tudi v Izraelu redno potekajo množični protesti proti Netanjahujevi vladi. Foto: Reuters

Nedavno sem intervjuvala nekdanjega ameriškega veleposlanika v Sloveniji Josepha Mussomelija in takole se je izrazil: "V ZDA hočejo tisti na desnici preoblikovati svet po svoji podobi kot v Stari zavezi. Na levici pa imate novozaveznega Boga, ljudi, ki želijo rešiti svet. Imajo torej različne vzgibe, a z enakim rezultatom – vojaška posredovanja."
ZDA danes delujejo kot hiperkapitalistični vojaški stroj, ki ga ne poganjajo potrebe Američanov, temveč cilji, začrtani v preglednicah podjetij. Drugače se ne morejo vzdrževati. Ta nepovezanost izpostavlja, da je ne glede na politično ideologijo fokus na ohranjanju moči in nadzora, ne pa na resničnem služenju interesom prebivalstva. To je cilj ZDA, ne glede na politično stran.

Ko administracija Biden-Harris trdi, kako "si neutrudno prizadeva za premirje", hkrati pa vedno znova odobri dodatno vojaško pomoč za Izrael, kakšen je vaš odziv na to?
Če nameravate biti terorist, vsaj priznajte to. Ta dvoličnost je največja nevarnost, saj spodkopava in uničuje diplomacijo in mir. Postavljen je bil globoko skrb vzbujajoč in nevaren precedens.

Narativ, ki se širi na Zahodu, namiguje, da se vojne začenjajo, ker smo inherentno nasilni in barbarski, namesto da bi priznali, da so nasilje, razseljevanje, terorizem in posredniške delitve sprožili imperializem in kolonializem.

Bethany Kehdy

Ste izgubili koga od bližnjih, odkar se je začela vojna?
Ne, imam srečo, da v teh aktualnih dogodkih nisem izgubila nobenega tesnega prijatelja ali družinskega člana. So pa številni kolegi in ljudje, s katerimi sem delala, utrpeli tragične posledice.

Sorodna novica Podpora Gazi = antisemitizem? Kako v ZDA dušijo propalestinske glasove.

Kako pogosto se s svojimi kolegi v ZDA in Veliki Britaniji sprete glede situacije na Bližnjem vzhodu? Zdi se, da je med Američani in Britanci še vedno razširjeno prepričanje, da se je vse začelo 7. oktobra, da bi bilo vsega tega konec, če bi Hamas le vrnil talce, in da sta Hamas in Hezbolah destabilizirajoči sili na Bližnjem vzhodu. Kakšen je vaš odgovor?
V nekem trenutku so me zaradi mojih stališč imeli za radikalno. Številni zahodnjaki, s katerimi sem se pogovarjala pred 20, 15 ali celo desetimi leti, ki so takrat mislili, da sem "nora teroristka v preobleki", so si zdaj premislili in so celo še bolj kritični do Izraela kot jaz. Zdaj razumejo realnost in imajo sredstva, da se lahko poučijo.

Zanimivo je, da se bolj prepiram s svojimi lastnimi ljudmi, še posebej z libanonskimi kristjani (rojena sem kot kristjanka), ki so dolgo imeli koristi od zahodnega imperializma in so na neki način ponotranjili zahodni narativ. Ta narativ o "vrnitvi talcev" ne le, da preveč poenostavlja kompleksno situacijo, ampak tudi odvezuje izraelsko okupacijsko silo odgovornosti za sodelovanje v zakonitih postopkih in smiselnih pogajanjih. Če razpravo zastavimo na ta način, se pozornost preusmeri od vloge okupatorske sile pri ohranjanju nasilja in upravičevanju terorističnih dejanj.

To je še ena oblika obtoževanja žrtve več, ki storilcu omogoča, da se izogne ​​odgovornosti, breme iskanja rešitve pa naloži zatiranim. Poziv k "vrnitvi talcev" v bistvu pomeni vrnitev k statusu quo ali še k čemu hujšemu, še posebej v luči grozljivega genocida, ki se dogaja zdaj. Pogoji še zdaleč niso enaki za obe strani, poštenih pogajanj za mizo pa ni.

Bethany Kehdy je velik del kariere posvetila raziskavi bližnjevzhodne kuhinje. Foto: Osebni arhiv
Bethany Kehdy je velik del kariere posvetila raziskavi bližnjevzhodne kuhinje. Foto: Osebni arhiv

Ena stran zadržuje talce, medtem ko ima druga orožje za množično uničevanje, skupaj z globalno močjo, vplivom in mediji, ki se vsi uporabljajo popolnoma nekaznovano. Namesto da bi zgolj pričakovali, da se "vrnejo talci", bi se morali vprašati: Kakšne sistemske spremembe je treba izvesti, da zagotovimo trajen mir in varnost za vse vpletene skupnosti? Nujno moramo zahtevati celovit pristop, ki se loteva temeljnih vzrokov konflikta ter daje prednost pravici in človekovim pravicam za vse strani.

Sorodna novica Zakaj imajo smrtonosni izstrelki v Ukrajini lastnika, v Gazi pa je situacija "kompleksna"?

Argument Izraela za vse te vojaške operacije je, da se brani pred sosednjimi državami/subjekti, ki Izraelu odrekajo pravico do obstoja. Kot Libanonka, kako ste bili vi in ​​vaši vrstniki vzgojeni, ko gre za Izrael? Kako so vas učili gledati na Izrael in kakšne so bile vaše interakcije z Izraelci kot otrok?
Leto dni sem bila stara, ko je Izrael napadel Libanon. V zgodnjih dvajsetih letih sem z grozo spremljala po televiziji, kako je Izrael znova napadel ter popolnoma opustošil Libanon in mojo družino – enomesečna travma, ki me še vedno preganja. Nikoli nisem gojila kakih negativnih čustev do izraelskih državljanov kot takih, vendar globoko razumem zle namene, prikrite kot obramba, in kako neusmiljen je njihov vojaški režim. Moja prva interakcija s kakim Izraelcem je bila na lepotnem tekmovanju za mis sveta. Ker sta bili najini državi (Izrael in Libanon) uradno v vojni, sem imela ves čas dodeljenega spremljevalca, zato med nami ni bilo dovoljenih nobenih uradnih fotografij. Organizatorji so na vseh uradnih srečanjih in fotografiranjih uveljavljali strogo distanco, prav tako smo imeli stalno spremljevalce.

Iz čiste radovednosti sem želela bolje razumeti mis Izraela. Ko so bliskavice kamer ugasnile, sem svojega spremljevalca vprašala, ali lahko nagovorim Izraelko. Previdno sem pristopila in rekla nekaj v smislu: "To je večje od naju; mene zanima, kakšna si ti." Izvedela sem, da je odslužila vojaški rok in da ima trdno izoblikovano stališče o situaciji. Nagovarjala me je, kot da smo mi težava, in se spraševala, zakaj ne moremo Izraelcem preprosto dovoliti, da se naselijo v deželah, za katere verjamejo, da so jim bile obljubljene pred tisočletji. Ni treba posebej poudarjati, da nisva stkali prijateljstva. Naučila sem se tudi, da je dialog nemogoč, če se nekdo oklepa starodavne zgodovine, ki je v veliki meri fiktivna, ter postavlja ob stran vso relevantno trenutno ali kontekstualno zgodovino.

Lačni Palestinci v Gazi čakajo na kruh. Foto: Reuters
Lačni Palestinci v Gazi čakajo na kruh. Foto: Reuters

Najbolj znani ste kot priljubljena kulinarična blogerka in avtorica bližnjevzhodnih kuharskih knjig, a v svojem delu in javnih nastopih podajate tudi veliko komentarjev o družbi in načinu, kako Zahod gleda na Bližnji vzhod. Celo v vaši predstavitvi na Instagramu navajate "Blizu česa? vzhodno od česa?" Lahko malo spregovorite o tem? O stereotipih, ki jih uporabljamo, ko govorimo o tej regiji in njenih prebivalcih, ter kako to vpliva na ljudi, ki tam živijo?
Da, svoje popotovanje sem začela kot kulinarična blogerka in sledila svojim sanjam z več kuharskimi knjigami, oblikovanju turističnih pobud in kuharsko kariero. A ironično je, da sem stopila v vlogo, ki je podobna javnemu aktivizmu – nekaj, k čemur nisem nujno stremela. Ljudje me pogosto sprašujejo, ali se podajam v politiko, vendar se vidim zgolj kot človeka, ki se odziva na kritična vprašanja, ki bistveno zadevajo mene in mojo skupnost. Stereotipi, ki obkrožajo "Bližnji vzhod", so globoko pomanjkljivi in škodljivi. Že sam izraz je kolonialen in odraža naš status kolonialnega prostora, namesto da bi verodostojno predstavljal regijo kot geopolitično točko – konkretno, Zahodno Azijo.

Ena stran ima talce, medtem ko ima druga orožje za množično uničevanje, skupaj z globalno močjo, vplivom in mediji, ki se vsi uporabljajo popolnoma nekaznovano.

B. Kehdy

Narativ, ki se širi na Zahodu, namiguje, da se vojne začenjajo, ker smo inherentno nasilni in barbarski, namesto da bi priznali, da so nasilje, razseljevanje, terorizem in posredniške delitve sprožili imperializem in kolonializem. Ta narativ ignorira realnost, da so naši konflikti pogosto posledica zunanjih sil, ki manipulirajo z našimi regijami za lastne interese. Bližnji vzhod ni monolit; smo mozaik kultur, identitet in religij. Lahko ste Arabec in kristjan in pomembno je priznati, da ima krščanstvo svoje korenine prav v tej regiji. Izvozili so ga in nato poskušali ponovno uvoziti s križarskimi vojnami, Zahod pa se mora še sprijazniti s to neuspešno "vojno proti islamu". Ta nenehna napetost učinkovito nadaljuje staro krvno maščevanje, ki se je razvilo v nekaj še večjega.

Obstaja globok razkorak glede tega, kdo smo in kaj smo prispevali k civilizaciji. Na primer, prebivalci teh dežel in nato Arabci – naša današnja skupna identiteta – so človeštvu dali izjemne dosežke v matematiki, znanosti in literaturi, vendar so ti dosežki pogosto izbrisani iz narativa. Z osredotočanjem zgolj na nasilje in konflikte nas prevladujoči diskurz razčloveči, našo bogato zgodovino in vsakdanje življenje pa zreducira na gole stereotipe. To je privedlo do izjemne pristranskosti, pri čemer naši glasovi pogosto nimajo platforme ali verodostojnosti, naše identitete pa so ugrabljene, zaradi česar smo se prisiljeni samoizražati s hojo kot po jajcih okoli teh narativov. Tu so tudi gospodarske posledice, ki imajo velik vpliv na naša življenja.

Ključnega pomena je, da izpodbijamo te napačne predstave in delimo svoje zgodbe, da bi razvozlali svoj pravi narativ in spodbudili bolj niansirano razumevanje naše realnosti. Tako se osvobodimo in si povrnemo moč. Zato se čutim prisiljeno spregovoriti – ne samo o hrani, ampak tudi o ljudeh in kulturah, ki stojijo za njo.

Izrael ima neomajno podporo ZDA, ki svoji zaveznici na Bližnjem vzhodu redno dobavlja pošiljke orožja. Foto: Reuters
Izrael ima neomajno podporo ZDA, ki svoji zaveznici na Bližnjem vzhodu redno dobavlja pošiljke orožja. Foto: Reuters

Zdaj ste v Dubaju, kjer tudi sicer preživite veliko časa. Veliko se govori in ugiba o tem, zakaj arabski narodi, predvsem pa tako bogata država, kot so Združeni arabski emirati, ne sprejmejo palestinskih beguncev ali zavzamejo ostrega stališča proti Izraelu. Kako si to razlagate?
Rada imam Dubaj ter ga cenim in spoštujem zaradi tega, kar je. Dubaj mi je v zadnjih uničujočih letih v moji domovini zagotovil varno zatočišče – ​​nekaj, česar moja druga država, Amerika, ni zmogla in, odkrito povedano, si ga tam tudi ne bi želela poiskati. Nobena država ni popolna, vendar verjamem, da je Dubaj eden najnaprednejših krajev na svetu, ker zna uravnotežiti svoje nacionalne interese z interesi svojih ljudi in nenehno razvija in posodablja svoje zakone za izboljšanje družbe. Nenaklonjenost ZAE in drugih arabskih držav, da sprejmejo palestinske begunce ali se odprto spopadejo z Izraelom, je zapleteno vprašanje.

To vidim kot del večjega problema – zlasti ameriškega imperializma, sionistične agende in hiperkapitalizma. Pomembno je, da prepoznate temeljne vzroke težav. Prevladujoči narativ pogosto spregleda realnosti, ki so privedle do te situacije, zato moramo znova razmisliti, kako oblikujemo svoja vprašanja. Na primer, zakaj bi morali sprejemati begunce? Če narodi ustvarjajo begunce s svojo brutalnostjo in razseljevanjem, potem imajo moralno odgovornost, da sprejmejo te ljudi. Pravo vprašanje je: Zakaj Amerika, ki financira ta genocid, ne sprejme palestinskih beguncev? Še bolje, zakaj je palestinsko ljudstvo, ki ima pravico do lastne neodvisne, suverene države, nenehno oropano te pravice?

Naučila sem se tudi, da je dialog nemogoč, če se nekdo oklepa starodavne zgodovine, ki je v veliki meri fiktivna, ter postavlja ob stran vso relevantno trenutno ali kontekstualno zgodovino.

Bethany Kehdy o Izraelu

Zahod, še zlasti ZDA in EU, vedno rad pridiga o človekovih pravicah in demokraciji in je bil zelo hiter in odločen pri uvedbi sankcij proti Rusiji, ko je začela svojo operacijo v Ukrajini. Ampak ko gre za Izrael, se zdi, da imajo popolnoma drugačna merila – vključno z mediji. Zakaj menite, da je tako? Zaradi geopolitike, rasizma, inherentnega občutka krivde zaradi holokavsta …?
Absolutno, to je mešanica vseh teh dejavnikov in še več. Zahod deluje po dvojnih merilih, selektivno uporablja svoja načela človekovih pravic in demokracije, ki temeljijo na geopolitičnih interesih. Ko gre za Izrael, obstaja zapleten preplet zgodovinske krivde za holokavst, ki vpliva na zaščitniško držo, pa tudi na strateška zavezništva in infiltracije, ki oblikujejo zunanjo politiko. V ZDA je sionistični vpliv velik in sega tudi v osrednje medije in poslovne sektorje po vsem svetu. Ta vpliv oblikuje narative, javno percepcijo ter vpliva na svobodo in odločanje v različnih sferah. Pred kratkim sem naletela na opis sodobnega sionizma kot "mutacije" in me je res presunil.

Palestinka žaluje za ubitim svojcem. Foto: Reuters
Palestinka žaluje za ubitim svojcem. Foto: Reuters

Danes se je sionizem razvil v nekaj, kar je globoko supremacistično in rasistično. Kot lahko sami vidimo, je skrajno uničujoč, saj skuša uveljaviti narativ, ki ni samo lažen, temveč tudi škodljiv, ko celotno populacijo zreducira na razčlovečene stereotipe, da jo lahko nato popolnoma nekaznovano uniči in izbriše. Sionizem je zdaj presegel svoje okvire, sploh po vsem, kar se je v zadnjem letu normaliziralo. Ta ideologija deluje z nenadzorovano močjo in vplivom po vsem svetu in to je tista najbolj strašljiva resničnost, s katero se je treba spopasti – zavedanje, da lahko tako vsesplošno zatiranje traja brez odgovornosti in vpliva na življenja daleč onkraj svojih neposrednih meja. Posledice za pravičnost, mir in človeško dostojanstvo so neverjetno daljnosežne.

Kako in kdaj se to konča?
Na to vprašanje obstajata dva odgovora – eden na ravni posameznika in drugi na vladni ravni, oba pa se prepletata. Na globalni in politični fronti morajo svetovne vlade zahtevati, da Izrael konča okupacijo in da se premaknemo k rešitvi dveh držav z enakimi pravicami za vse. To še zdaleč ni lahka naloga in pot pred nami je dolga. Moramo pa priznati tudi, da ima politika odsev v duševnem zdravju. O tem sem dolgo razmišljala, predvsem kot otrok politično angažirane družine. Lahko ste modri in razgledani, a je duševno zdravje bistvenega pomena pri kritičnem razmišljanju in obvladovanju strahu. Oblikuje samozavedanje, ki poganja proces sklepanja odločitev, kar včasih vodi do samoohranitve na račun drugih. Vem, da morda to zveni kot newagevske floskule, ampak res je lahko tako preprosto. Imamo odgovornost narediti več in biti boljši na individualni ravni, še posebej z vsemi informacijami, ki so nam danes na voljo. Zavedati se moramo, kako zelo medsebojno so povezana naša življenja, ne glede na to, kako daleč narazen smo. Resnična moč je v naših rokah.