A minilo je leto dni in program še kar stoji, saj je žrtev italijanskih birokratskih mlinov.

Frank Agbontaen, 30-letni Nigerijec, živi v Italiji od leta 2016. Kot na tisoče drugih je tudi on priplul v državo na razmajanem čolnu iz Libije. Potem ko se je leta prebijal z mizerno plačanim delom na črno, so mu ponudili delo v sklopu nove regulacijske sheme, da bi delal kot snažilec v Rimu. Za sveti gral delovnega dovoljenja je zaprosil julija lani in od takrat na odgovor še čaka.

"Tako velike upe sem gojil ... Mislil sem, da bo vse rešeno v nekaj tednih ali vsaj mesecih," je povedal Agbontaen za Reuters. "Tako frustrirajoče je, vsak dan molim za kakšno pozitivno novico."

Agbontaen še zdaleč ni edini. V Rimu do 15. aprila od več kot 16.000 prosilcev dovoljenja ni dobil še niti eden. V Milanu jih je od več kot 26.000 dovoljenje za zdaj dobilo le 441, kažejo podatki neprofitne organizacije Ero Straniero (Bil sem tujec).

Afričani za pobiranje pridelka, vzhodne Evropejke za hišna dela

V Italiji za kmetijska dela pogosto najemajo Afričane in Indijce, medtem ko so hišna dela večinoma namenjena vzhodnim Evropejkam. V obeh sektorjih cvetita siva ekonomija in izkoriščanje delavcev, nekdanja ministrica Bellanova, sama nekdanja delavka na kmetiji, pa je projekt oglaševala kot način, kako narediti "nevidne manj nevidne".

"Ti ljudje bodo imeli delovno dovoljenje in jim bomo tako pomagali povrniti njihovo identiteto in dostojanstvo," je dejala. Shema, ki je sovpadla z brutalnim prvim valom pandemije covida-19 v Italiji, je bila nujno potrebna za pobiranje pridelka in oskrbovanje starostnikov v domovih za starejše občane.

Draghi se zaveda pomanjkljivosti

A do 15. aprila je od 220.000 ljudi, ki so po vsej državi zaprosili za dovoljenje, le-to prejelo le 11.000 ljudi oz. pet odstotkov. Predstavnik notranjega ministrstva je za Reuters povedal, da so po zdajšnjih osveženih podatkih dovoljenje potrdili "že" 14 odstotkom prosilcev. Dovoljenje so zavrnili 1,5 odstotka prosilcev, medtem ko jih 84 odstotkov še čaka na obdelavo podatkov.

Ta mizerni napredek zgovorno ponazarja kronični italijanski problem – politiki ponosno napovedo novo zakonodajo, nato pa jo slabo implementirajo oz. je sploh ne implementirajo. Te problematike se novi premier Mario Draghi dobro zaveda, ko se trudi posodobiti državno birokracijo, da bi s tem omogočil Italiji, da porabi dobrih 200 milijard evrov evropskih sredstev za infrastrukturne projekte.

Mukotrpen postopek

Vsak prebežnik, ki je zaprosil za delovno dovoljenje, in njegov želeni delodajalec sta morala v svoji spletni prijavi predložiti vrsto dokumentov, delodajalec pa ob tem še plačati pristojbino 500 evrov. Potem ko prijave prestanejo prvo rešeto, delavca in delodajalca pokličejo na razgovor. Če je vse v redu, delavcu izročijo izpolnjen formular, ki ga mora poslati na policijo, da nato prejme dovoljenje.

Ko so vlado aprila pozvali, naj parlamentu razloži, zakaj so obdelali tako malo prijav, se je ta sklicevala na "kompleksnost postopkovnih zahtev", s "številnimi vmesnimi fazami". Ti vključujejo lokalne urade ministrstva, policijo, lokalno delovno inšpekcijo in državno socialno službo.

Odlok iz maja 2020 je predvideval najem 800 honorarnih delavcev za obdelavo prijav, a so prve take delavce najeli šele marca letos. Predstavnik notranjega ministrstva je zatrdil, da so zdaj najeli že vseh 800. Postopek so upočasnili tudi protikoronski ukrepi, kot je vzdrževanje medsebojne razdalje, zaradi česar so na razgovore poklicali manj ljudi, kot bi jih sicer, navajajo.

Brez dvigovanja telefona

Spletna stran ministrstva kaže, da Agbontaenova prijava čaka na zeleno luč lokalne delovne inšpekcije, ki jo je Reuters skušal več dni priklicati na telefon - neuspešno. Na telefon se ne javlja nihče.

Drugače od nekdanjih kolonialnih velesil, kot sta Velika Britanija in Francija, so bili prebežniki v Italiji redki do sredine 80. let, ko so začeli prihajati v vse bolj množično iz Afrike in vzhodne Evrope. Več kot 30 let pozneje kakega večjega napredka pri njihovi integraciji v širšo družbo ni bilo.

V Italiji je tako na primer izjemno redko videti temnopoltega ali azijskega zdravnika, odvetnika, učitelja ali celo voznika avtobusa ali taksista. Velik delež je brezposelnih ali pa delajo v sivi ekonomiji in so redna tarča desničarske Lige.

Agbontaen, ki je v Nigeriji delal kot polagalec ploščic, vidi pridobitev delovnega dovoljenja kot ključni korak za redno zaposlitev v gradbeništvu ali tovarni. Nato upa, da se mu bosta v Italiji pridružili žena in desetletna hčerka, ki sta ostali v domovini. "Vsa ta leta boja za nekaj, česar ne moreš nikdar doseči ... Zmeša se ti. A nikdar ne nameravam odnehati," je dejal.