Generalna skupščina Združenih narodov je 11. julij razglasila za mednarodni dan spomina na genocid v Srebrenici. Pobudo za resolucijo sta dali Nemčija in Ruanda. Takole je 23. maja njeno besedilo predstavila stalna predstavnica Nemčije v Združenih narodih Antje Leendertse: "Gospod predsednik, v čast mi je, da lahko predstavim osnutek resolucije, mednarodni dan razmisleka in spomina na genocid leta 1995 v Srebrenici, v imenu somoderatorjev, Nemčije in Ruande ter ožje skupine medregionalnih skupin 17 držav članic. Z razglasitvijo 11. julija za mednarodni dan razmisleka in spomina na genocid v Srebrenici smo zavezani k zapolnitvi te vrzeli v institucionaliziranem spominu te organizacije. Naša pobuda je namenjena počastitvi spomina na žrtve in podpori preživelim, ki še naprej živijo z brazgotinami tega usodnega časa. Gospod predsednik, naj bom odkrita. Razširjene so bile tudi lažne obtožbe o tej resoluciji. Zato bi rad pojasnila, da resolucija ni usmerjena proti nikomur. Tudi ne proti Srbiji, cenjeni članici te organizacije. Če sploh, je usmerjena proti storilcem genocida."

Sorodna novica V Generalni skupščini ZN-a potrdili resolucijo o mednarodnem dnevu spomina na genocid v Srebrenici

Govorec na zasedanju je bil tudi predsednik Srbije Aleksandar Vučić, teatralno odet s srbsko zastavo, kar ni v navadi na tovrstnih zasedanjih. Svoji domači javnosti pa je svojo držo predstavil kot demonstracijo poguma. Dejal je: "Bo resolucija združila kogar koli v Bosni ali bo povzročila delitve v regiji, ki bodo postajale vse globlje in globlje? Bo ta resolucija zagotovila mir in stabilnost? Dvomim. Obstaja majhna država z Balkana, ki se ne boji glasno povedati, da ji bo nasprotovala, saj bo resolucija na koncu odprla Pandorino skrinjico."

"84 glasov za resolucijo je malo"

84 držav je glasovalo za resolucijo, 19 proti, 68 jih je bilo vzdržanih. Dovolj za njen sprejem, premalo za zadovoljstvo v Sarajevu, kjer so zaupali v iznajdljivost svojega veleposlanika pri Združenih narodih Zlatka Lagumdžije. Dokument mu je uspelo spraviti pred Generalno skupščino, mimo predsedstva Bosne in Hercegovine, katerega član je tudi Milorad Dodik, in mimo Varnostnega sveta Združenih narodov, kjer bi Rusija in Kitajska lahko uporabili pravico veta. Cilj je bil torej dosežen.

Televizijski voditelj Senad Hadžifejzović je eden najbolj prepoznavnih novinarjev, voditeljev v Bosni in Hercegovini. Po navadi je on tisti, ki zna najbolj neposredno pokazati občutja Bošnjakov. Dejal je: "84 glasov za resolucijo je malo. Malo za največji zločin, genocid. 19 glasov proti je veliko. 68 držav se je vzdržalo. To je preveč. 21 jih ni glasovalo. Tudi to je preveč. Od 193 držav jih 109 resolucije ni podprlo. Zanjo je bilo le 84 držav – in kakšen uspeh naj bi to bil?"

Senad Hadžifejzović je s prstom pokazal na veleposlanika Zlatka Lagumdžijo in na njegovo vse povprek hvaljeno diplomatsko soloakcijo.

Sorodna novica Dodik po resoluciji o Srebrenici napovedal predlog razdružitve z BiH-om

Kaj pomenijo Dodikove besede?

V Sarajevu so zadržani. V Beogradu slavijo. Verjetno ne zato, ker so se tisti, ki so resolucijo podprli, zavezali, da bodo temo genocida v Srebrenici vključili v svoje zgodovinske učbenike. Morda zaradi "Pandorine skrinjice", ki jo je omenil predsednik Vučić. Kaj bi ta bila, pa je bolj neposredno omenil srbski član predsedstva Bosne in Hercegovine Milorad Dodik: "V prihodnjih 30 dneh bomo predlagali sporazum o mirni razmejitvi. Mirna bo."

Po Dodikovih besedah Republika Srbska ne more dihati istega zraka kot država, ki v Srbih vidi genociden narod. Zato predlaga sporazumno razdružitev. Ali lahko to razumemo kot napoved odcepitve? Je to sploh realna opcija, smo povprašali profesorja Dušana Janjića iz Foruma za etnične odnose iz Beograda. Dejal je: "Razdružitev je le termin, ki objektivno pomeni 'secesijo'. Razdružitev bi pomenila medsebojni dogovor, v to pa pri Dodiku težko verjamemo."

Dodikovi ljudje naj bi si vzeli mesec dni za razmislek. Vendar nihče ni postavil roka. Osmega junija bo v Beogradu nekakšen skupni zbor Srbije in Republike Srbske. Ali predsednika Vučić in Dodik pripravljata kakšno presenečenje? Ali pa je to vse skupaj le sejanje strahu?
Janjić je na ta vprašanja odgovoril takole: "Ali je to napoved korakov v smeri ločitve, torej sprejemanja posebnih zakonov, bojkot Schmidtovih volitev, ki se pripravljajo? Lahko rečemo, da je to začetek secesije? Seveda pa ne moremo izključiti, da Dodik trguje s skupino držav Kvinte – to pomeni peterico najmočnejših zahodnih držav (ZDA, Veliko Britanijo, Francijo, Italijo in Nemčijo) – in da odpira proces, ki bi lahko dolgo trajal. V tem času pa bi se ohranil na oblasti."

Težko si predstavljamo delitev oziroma razpad Bosne in Hercegovine brez prelivanja krvi. Ali se na ta scenarij pripravlja tudi zveza Nato, podpisnica Daytonskega sporazuma? Janjić je dejal: "Obstajajo načrti za morebitno reakcijo na secesijo. Priča smo krepitvi enot EUFOR-ja. To so Natove enote na samem terenu. Posebna cona reakcije pa bi bila Brčko. Distrikt Brčko ima sklenjen sporazum z Republiko Srbsko. To je pravzaprav Nato cona ali cona skupine Kvinta oziroma Amerike. In ta bi razdrla sporazum z Republiko Srbsko. To pa bi v vojaškem, policijskem in političnem smislu pomenilo ločitev vzhodnega in zahodnega dela Republike Srbske, vzhodnega Sarajeva od Banjaluke. Ni dvoma, da je to, kar počne Dodik, v nasprotju z Daytonskim mirovnim sporazumom in da je pri tem v igri verodostojnost Nata in predvsem Amerike. Njena dolžnost je, da ščiti mir v Bosni in Hercegovini oziroma na zahodnem Balkanu. Dodik se pojavlja kot eksponent Rusije, tu je tudi Srbija, ki ima za seboj tako Rusijo kot Kitajsko. Med zadnjimi sporazumi, ki jih je Srbija podpisala s Kitajsko, je sporazum o sodelovanju na področju zunanje politike. Tako se Srbija tudi v Združenih narodih pojavlja v skupini avtoritarnih držav – Irana, Kitajske, Rusije. Te pa imajo močne vojaške zmogljivosti, kar smo prepoznali v primeru glasovanja o Srebrenici."

"Kritično obdobje za Bosno in Hercegovino"

Kako resna je nevarnost nove vojne na Balkanu? Janjić je odgovoril: "Glede na ideologijo, ki vlada v Republiki Srbski in v Srbiji, si lahko predstavljam razmere za izbruh lokalne vojne ali izredno stanje na njunih ozemljih. Tako da je to kritično obdobje za Bosno in Hercegovino."

Kako bi potekala takšna vojna? Bi bilo podobno kot leta 1995 ali leta 1999? Bi zveza Nato oziroma njene najmočnejše države posredovale z letalstvom, lokalni zavetniki ali pa sosednje države, kot je Hrvaška, pa bi uporabile pehoto? "Načrti so obširni. Še najmanj se pri tem računa na pehoto. Bolj verjetna bi bila kibernetska vojna. Enega takšnih zemljevidov sem videl tudi v Ljubljani. Na njem se vidi, da ni v igri samo Bosna in Hercegovina, ampak morda tudi Srbija. Vsekakor bi vsaka od držav v regiji morala dvigniti raven svoje pripravljenosti in zavarovati meje. Hrvaške za zdaj ni v načrtih. To bi bila katastrofalna poteza, ker bi s tem postala ena od vpletenih strani. Spopad bi lahko bil na zelo širokem ozemlju. Od Dubrovnika ali Trebinja pa do meje s Srbijo. Problematična je tudi meja med Hrvaško in Bosno in Hercegovino. Ta je dolga 1000 kilometrov. Ampak za zdaj ni predvideno, da bi v spopadu sodelovala Hrvaška. Posebej ne v tej fazi, ki ni faza vojne, ampak odvračanje od nje," še meni Janjić.

Milanović: Nekateri deli resolucije so pretenciozni

Ampak strah pred vnovično vojno nedvomno obstaja. Že nekaj časa smo priča ostri protihrvaški in nekaj manj protibošnjaški kampanji režimskih medijev v Srbiji. Po drugi strani lahko opažamo previdnost na hrvaški strani. Morda celo prilizovanje hrvaškega predsednika Zorana Milanovića, ko je moral komentirati sprejem resolucije o Srebrenici. Milanović je takrat dejal: "Ne strinjam se z vsemi elementi te resolucije. Nekateri deli so pretenciozni. Na primer to, da se ne sme razpravljati o razsodbah sodišč. Kaj še! To ni dogma. Ampak tam se je zgodil strašen zločin, ki ga je sodišče poimenovalo genocid. Nobena definicija ne more spremeniti dejstva, da je tam skupina morilskih psihopatov ubila pet, šest ali sedem tisoč ljudi, moških vseh starosti, in tako bo ostalo."

Za predsednika Zorana Milanovića genocid v Srebrenici ni dejstvo, ampak nekaj, za kar se je odločilo sodišče in o tem lahko še razpravljamo. Tudi število ubitih, 8300, je zanj očitno pretirano, podobno kot na primer za sogovornike prorežimske beograjske Happy televizije, katere redni gost je tudi predsednik Aleksandar Vučić. Je morda Rusija ta, ki želi odpreti novo fronto na Balkanu? "Znamenje za alarm bi lahko bilo umirjanje razmer v Gazi. Ne pozabimo, na vseh vojaških zemljevidih, v vseh teorijah, je Zahodni Balkan zahodno krilo bližnjevzhodne krize," je posvaril Janjić.

Srbija se pospešeno oborožuje. Krepi svojo orožarsko industrijo. Predsednik Vučić ponavlja, da se vojaška operacija, kakršna je bila hrvaška Nevihta, ne bi več mogla zgoditi. "Srbija ni pripravljena na vojno, vendar tudi leta 1992 ni bila pripravljena. Takrat je bil odziv na mobilizacijo desetodstoten. Obstaja pa srbska nacija, obstaja oblast in obstajajo veliki igralci," razmišlja sogovornik.

Torej, veliki igralci. Od vojne v Bosni in Hercegovini do danes se je razmerje med njimi precej spremenilo. Rusija je imela od nekdaj velik vpliv na srbsko politiko. Najvišji predstavniki srbskih varnostnih struktur pa se nikoli niso tako kot zdaj javno identificirali s proruskimi stališči. Tako si lahko razlagamo tudi njihove pogoste sovražne izjave do ostalih držav nekdanje Jugoslavije.

Vrnimo se k resoluciji o Srebrenici. Predstavniki vzdržanih držav so poudarjali, da resolucija ne bo pripomogla k spravi. Na glasovanje pa je nedvomno vplivalo tudi to, da sodniki v nekaterih sojenjih glede genocida niso bili enotni. Tako je zambijska sodnica Prisca Nyambe, ki je bila na čelu senata, ki je generala Ratka Mladića obsodil na dosmrtno ječo, objavila ločeno mnenje, v katerem pravi, da pokol v Srebrenici ni imel elementov genocida. Zapisala je tudi, da bi morali krivdo za zločin bolj podrobno preučiti med obveščevalnimi častniki vojske Republike Srbske, še posebej, ker se je Ratko Mladić v času pokola mudil v Beogradu.

Za moderno vojskovanje je značilno, da vojaške in varnostne strukture v času vojne spremenijo veriga poveljevanja. Ključno vlogo prevzamejo varnostni ali obveščevalni častniki, ki imajo praviloma nižje čine, čeprav imajo večji vpliv in večji vpogled na dogajanja. Haaško sodišče je eno prvih sodb za genocid v Srebrenici in dosmrtno ječo izreklo polkovniku Ljubiši Beari, ki naj bi izbral ljudi, ki so sodelovali v usmrtitvah. Njegovo obnašanje med sojenjem je bilo sila nenavadno, saj je govoril v dalmatinskem narečju, kar je zmedlo prevajalce. V javnosti je znan njegov poziv vsem rojakom, ki so se skrivali pred haaškim sodiščem, naj snamejo breme s hrbta srbskega in ostalih narodov in naj se predajo roki pravice. Nenavadno je bilo tudi to, da se ni odzval na poziv, naj kot priča nastopi v sojenjih proti Radovanu Karadžiću in Ratku Mladiću. Srbski politični vrh danes obsoja zločin v Srebrenici, vendar zavrača poimenovanje genocid. Nekoliko drugače pa javno mnenje krojijo prorežimski mediji. Ti pogosto zmanjšujejo število ubitih Bošnjakov, krivdo za njihovo smrt pa pripisujejo polkovniku Beari, ki naj bi pri tem deloval po navodilih zahodnih služb.

"Srebrenica bo za vse čase ostala odprto vprašanje"

Po mnenju Dušana Janjića bi morebitno odprtje srbskih in hrvaških arhivov, predvsem pa tajnih računov, razkrilo, da je bila vojaška operacija Nevihta skupen projekt Miloševića in Tuđmana. In to bi popolnoma spremenilo zgodovinski pogled na takratna dogajanja. Videli bi, da je bil Milošević tisti, ki je srbski vojski ukazal umik iz okolice Bihaća in preusmeritev v vzhodno Bosno, proti Srebrenici, kar je pozneje omogočilo uspešen prodor hrvaške vojske. Če bi haaško tožilstvo raziskovalo v tej smeri, bi danes lažje dosegli spravo na tleh nekdanje Jugoslavije, pravi Dušan Janjić: "Sploh jih ne zanima resnica. Carla del Ponte je svojo zgodbo gradila na zgodbi o veliki Srbiji Miloševića in Šešlja, vendar pa v ta mozaik ni mogla postaviti ploščice o polkovniku Beari niti o Naserju Oriću, ki je bil Miloševićev varnostnik, preden je prevzel naloge v Bosni in Hercegovini. Carla del Ponte preprosto ni razumela logike, ko globoka država, njeno vodstvo, policija, uničuje svojo državo Jugoslavijo in njeno družbo."

Bo resolucija o genocidu v Srebrenici prinesla to, kar napovedujejo njeni pobudniki? Ali pa bo povod za nove delitve? Ali, kot bi dejal Aleksandar Vučić, za odpiranje Pandorine skrinjice, ko mednarodno pravo ne bo več varovalo ozemeljske celovitosti in ko bo pravico v svetu narekovala fizična oziroma vojaška moč? Janjić je odgovoril: "Po mojem bo Srebrenica za vse čase ostala odprto vprašanje, tako kot sta Jasenovac ali Bleiburg. Služila bo tistim, ki miru in sprave ne potrebujejo."