Konec februarja je vodja Delavske stranke Kurdistana (PKK), ki jo Turčija in Zahod označujeta za teroristično organizacijo, iz zapora, v katerem je od leta 1999, pozval k razorožitvi in razpustitvi organizacije. Da se pripravlja nekakšen premik v večdesetletnem konfliktu med PKK-jem in turško državo, je nakazalo že oktobrsko razkritje vodje Stranke nacionalističnega gibanja (MHP) Devleta Bahcelija, da potekajo pogajanja. Bahceli je Öcalana celo pozval, naj nagovori turški parlament.

Sledil je Öcalanov javni poziv, naj se organizacija, ki jo vodi in je nastala leta 1978, oboroženi boj pa začela šest let kasneje, razoroži in razpusti. PKK-jevo vodstvo na terenu je takoj razglasilo enostransko prekinitev ognja in predstavilo pogoje za nadaljevanje procesa. Med njimi je možnost organizacije kongresa, na katerem bi sodeloval tudi sam Öcalan, nevprašljiva avtoriteta kurdskega gibanja.

PKK je nastal v popolnoma drugačnih političnih razmerah od sedanjih, je dejala Meghan Bodette iz Kurdskega mirovnega inštituta, organizacije, ki ima sedež v Washingtonu in izpostavo v Kamišliju na severovzhodu Sirije. Pred več kot 40 leti se Kurdi niso smeli niti identificirati kot taki, zdaj pa so dobro politično organizirani in kurdska identiteta ni več zanikana. Kot je dejala Bodette, je treba Öcalanov poziv razumeti ravno upoštevajoč to manj zatiralsko okolje, v katerem v Turčiji živijo in delujejo Kurdi.

Mirna politična rešitev kurdskega vprašanja bi po njenih besedah koristila vsem stranem, tako v Turčiji kot širše v regiji. Odnosa med PKK-jem in turško državo namreč ne moremo razumeti in obravnavati brez upoštevanja položaja Kurdov v Siriji in Iraku. V obeh državah so razvili precejšnjo stopnjo avtonomije, ki jo Turčija dojema kot grožnjo. Kurdi v Siriji, na njenem severovzhodu, so večletna tarča turške vojske, ki redno vojaško posreduje tudi proti PKK-ju na severu Iraka, v iraškem Kurdistanu, kjer je vodstvo organizacije. Kot je dejala Bodette, pa lahko nadaljevanje oboroženega boja v današnjem času Kurdom bolj škoduje kot koristi. Bodette trdi, da je PKK ves čas pripravljen na mirno rešitev konflikta, a da je vprašanje, ali bo turška država zmožna sprememb in ustvarjanja razmer, v katerem bi bila oborožen boj in ideja PKK-ja zastarela.

Za začetek bi vas prosil za splošno kronološko razlago dogodkov. Öcalan je svoj poziv k razorožitvi in ukinitvi PKK-ja objavil februarja, to pa je sledilo pozivu vodje MHP-ja (Stranke nacionalističnega gibanja) Devleta Bahcelija, ki je oktobra lani razkril pobudo za nov mirovni proces. Kako dolgo bi rekli, da je bila ta pobuda v nastajanju, in morda pomembneje, kdo je bil pobudnik?
Vse od odstopa turške vlade od mirovnih pogajanj leta 2015 in smrtonosnega konflikta, ki je zaradi te odločitve sledil tako na jugovzhodu Turčije kot na severu Iraka in Sirije, je obstajala splošno priznana potreba po politični rešitvi tega konflikta. Vir konflikta med Turčijo in PKK-jem je političen in zgodovina ne samo zadnjih 10 let od propada zadnjega mirovnega procesa, ampak zadnjih 40 let od začetka konflikta, ali pa celo od ustanovitve turške republike in spopadov, vstaj in poskusov kurdskega odpora, je pokazala, da to ni problem, ki se ga da odpraviti z vojaškimi sredstvi. Potreba po politični rešitvi je torej vedno obstajala. Te realnosti sta se obe strani kljub retoriki in različnim dejanjem v času konflikta ves čas zavedali. Ta zadnja pobuda je bila sicer javno oznanjena z Bahcelijevo izjavo oktobra, a po poročilih so pogajanja potekala od aprila, neposredno po lokalnih volitvah, na katerih je Erdoganova vlada doživela zgodovinske poraze, opozicijski CHP (Republikanska ljudska stranka) je osvojil največ glasov med vsemi strankami v Turčiji, prokurdska stranka DEM pa je ohranila sedeže, ki jih je osvojila v pretežno kurdskih jugovzhodnih pokrajinah kljub obsežnemu političnemu zatiranju in kršitvam pravic več sto tisoč njihovih volivcev z odstranitvijo demokratično izvoljenih funkcionarjev. To poudarja dejstvo, da gre za politični problem s političnimi rešitvami in da vladnim militarističnim in zatiralskim politikam ni uspelo utišati kurdskih zahtev za več pravic, svoboščin in enakopravnosti ter zahtev po vsej Turčiji za bolj demokratično državo.

Če pogledamo širši zgodovinski kontekst, je to nekaj, kar je bilo vedno potrebno. V neposrednem kontekstu pa Erdogan razmišlja o svoji politični prihodnosti in tem, da je postal ta konflikt tveganje za državo. Na kurdski strani je medtem treba upoštevati ne samo učinke konflikta na kurdsko skupnost v Turčiji, ampak tudi učinke predvsem na severu Sirije, kjer večetnične, večverske Sirske demokratične sile vladajo na 25 odstotkih države in skušajo uveljavljati ideje, ki prihajajo iz kurdskega gibanja, o pravicah za vse etnične in verske skupnosti, svobodi za ženske, pluralizmu in lokalni demokraciji. Zaščita severovzhoda Sirije je bila prioriteta za kurdske skupnosti in politična gibanja v regiji. Od let 2018 in 2019, ko je potekala razprava o usodi misije koalicije v Siriji (proti Islamski državi, op. a.) in turških napadih na kurdske predele na severu Sirije, je bilo kurdsko gibanje pripravljeno priti za pogajalsko mizo, ne samo, da bi obnovili mirovni proces, ampak da bi obenem povečali možnosti sirskih Kurdov in drugih skupnosti na severovzhodu Sirije za sodelovanje pri odločanju o Siriji. Dogajanje v Siriji, ki je sledilo padcu Al Asadovega režima, in proces za oblikovanje nove vlade sta verjetno prav tako pospešila trenutni razvoj, saj je prišlo sirsko kurdsko vprašanje spet v ospredje. Če upoštevamo vse te dinamike, lahko vidimo, da je bilo to nujno dolgo časa, dogajanje znotraj Turčije in regionalni konflikti na Bližnjem vzhodu, predvsem razmere v Siriji, so vprašanje vrnili na dnevni red. Turška vlada je zdaj na neki način na preliminarni stopnji sprejela ponudbo za mir, ki jo je kurdsko gibanje dosledno ponujalo, vse odkar je Öcalan razglasil PKK-jevo prvo prekinitev ognja leta 1993.

Je znano, na čigavo pobudo so se pogajanja aprila lani začela, na pobudo PKK-ja ali turške države?
PKK je bil vedno zelo odkrit glede tega, da želi problem rešiti za pogajalsko mizo. Številne stvari, ki jih zdaj govorita PKK in Öcalan, vključno s pozivi k demokraciji in pripravljenostjo rešiti kurdsko vprašanje v okviru obstoječih meja Turčije, PKK in Öcalan zastopata že več kot 30 let, od prve prekinitve ognja leta 1993, ki je bila razglašena marca tistega leta, trajala pa je do smrti takratnega turškega premierja, ki je ponudil roko gibanju. PKK-jevo stališče tako ni novo in kurdske skupnosti, ki ga podpirajo, civilisti, so v tej vojni najbolj trpele. In njihova želja po miru je dobro znana. Šele s tem, ko stran, ki je posebej nepopustljiva in ne želi ponuditi roke, sprejme ponudbo, se začnejo pogajanja. Mislim, da so izgube vlade na lokalnih volitvah in regionalni razvoj, vključno s stopnjevanjem konflikta med Iranom in Izraelom ter razmerami v Iraku in Siriji, Erdogana in njegovo vlado prepričali, da je zdaj trenutek, ko bi bilo zanje bolje, da rešijo svoje probleme in naslovijo svoje interese tako, da sprejmejo ponudbo PKK-ja in Öcalana, da najdejo rešitev, namesto da zgolj zasledujejo agresivne vojaške rešitve.

Je pomembno, da je bil ravno ultranacionalist, kot je Bahceli, ki je Erdoganov tesni zaveznik in je veljal za oviro za reševanje kurdskega vprašanja, tisti, ki je prišel z idejo, ki vključuje poziv Öcalanu, da nagovori turški parlament, in njegovo morebitno izpustitev iz zapora?
Da bi prišlo do miru v Turčiji, ga mora podpirati celoten politični spekter države in družbe. Prejšnjič smo videli, da turška družba, različne politične stranke in volivci niso bili vsi v celoti zavezani mirovnemu procesu in številni ga niso podpirali. Številni, ki so ga podpirali, pa so to počeli zgolj površinsko in le zaradi tega, ker so videli, da ga podpira vlada. Drugič, znotraj državnih struktur, predvsem v varnostnih institucijah, so ob zadnjih pogajanjih obstajale delitve in različni pogledi na mirovni proces. To se je odražalo v številnih poskusih, da pogajanja propadejo. Tak primer je še vedno nepojasnjen atentat na Sakine Cansiz, eno od ustanoviteljic PKK-ja in ljudi, ki so razvijali kurdsko žensko gibanje, leta 2013, takoj po oznanitvi pogovorov. Za uspešen mirovni proces je torej ključno, da se z njim strinjajo vsi segmenti družbe in države. Za turško državo in družbo pa vemo, da sta zelo nacionalistični, kar je prispevalo k temu, da je kurdska skupnost čutila potrebo po ustanovitvi organizacije, kot je PKK, in zatekanju k oboroženemu boju. Ravno ta ozki nacionalizem, ki ga zastopajo ljudje, kot je Bahceli, je glavna prepreka za Turčijo, v kateri bi Turki, Kurdi in vsi drugi ljudje lahko sobivali v miru z enakimi pravicami. Da je to izjavo podal ultranacionalistični voditelj, kaže, da se različni elementi turške politike in oblasti strinjajo, vsaj do te mere, da procesa ne bodo skušali ovirati. To tudi kaže turški družbi, da je to sprejemljivo. Ko ljudje vidijo, da tudi najbolj nacionalistični politiki podajo izjave, ki kažejo, da so pogajanja možna, sami lažje zmehčajo svoja stališča in sprejmejo možnost pogajanj. Mislim, da je bilo to storjeno, da bi različne segmente, ki bi bili sicer proti mirovnim pogajanjem, prepričali o tem, da jim ne bi nasprotovali, če jih že ne bi povsem podprli.

Sorodna novica "Kurdska identiteta temelji na dialektiki zatiranja in upora"

Zdi se, da obstaja ta širši konsenz turških političnih strank, o katerem govorite. Stranka MHP, zaveznica vladajočega AKP-ja (Stranke za pravičnost in razvoj), pobudo podpira, opozicijski CHP tudi izraža previdno podporo, predsednik Erdogan se sicer drži bolj v ozadju, a naj bi bil pobudi naklonjen. Obstaja kdo v turški politiki, ki procesu, ki naj bi se začenjal, nasprotuje?
Kar je zelo pozitivno, je, da mainstream politične stranke, tako v vladi kot opoziciji, in seveda prokurdsko politično gibanje proces podpirajo. Obstajajo tudi kritike in številne se nanašajo na to, da bi moral biti proces še bolj vključujoč, da bi morali biti parlament in politične stranke bolj vključeni, da bi morala obstajati pravna podlaga, kar zahteva tudi samo kurdsko gibanje. V zadnjih mirovnih pogovorih je bilo sodelovanje v pogajanjih namreč kriminalizirano za poslance, župane, aktiviste in skupnostne voditelje, ki so v pogajanjih sodelovali, nato pa so jim, ko so se politične razmere spremenile, zaradi tega sodili. Kritike tako ne letijo na zamisel o končanju te vojne oziroma sami rešitvi problema, ampak na to, kako pogajanja potekajo, izhajajo pa iz želje po tem, da se ne ponovi katastrofalni propad pogovorov, kot se je zgodilo prejšnjič. Obstajajo sicer obrobni posamezniki in stranke, ki želijo nadaljevanje konflikta in so proti miru. Na turški televiziji lahko vidite upokojene vojaške analitike in podobne ljudi, ki pravijo "če bomo sklenili mir s PKK-jem, ne bomo mogli vdirati v Irak in Sirijo, utemeljitve ne bo več". A večinoma obstaja še nikoli tako široko strinjanje političnih strank in delov družbe, da je bolje to vprašanje rešiti za pogajalsko mizo kot z vojaškimi sredstvi. Kritike se torej nanašajo na to, kako bo ta proces videti, in po mojem mnenju služijo bolj izboljšanju procesa kot njegovemu nasprotovanju.

Te izjave upokojenih predstavnikov vojske, ki – kot ste dejali – odkrito govorijo o nagibih za nadaljevanje spopadov s PKK-jem, so na neki način dobrošlo transparentne.
Seveda. Turčija je militarizirani pristop do kurdskega vprašanja izkoristila kot izgovor za ekspanzionizem, posredovanje v notranje zadeve drugih bližnjevzhodnih in evropskih držav in zasledovanje Erdoganovih političnih ciljev doma. Zelo pomembno je – in to poudarjajo številni kurdski in turški analitiki, ki jih poznam – da so lahko Erdoganovi osebni interesi in interesi države in družbe Turčije zelo različni. V vladi gotovo obstajajo posamezniki in ustanove, ki jim je neskončna vojna v interesu, saj tako lahko posegajo v Irak in Sirijo, se vmešavajo v Evropi, uporabljajo to vprašanje kot pogajalski žeton v odnosu do ZDA, Rusije in drugih velikih sil, a splošni interes Turčije kot države in regije na splošno je ta problem razrešiti politično, kar bi omogočilo, da bi odnosi Turčije z drugimi regionalnimi državami in svetovnimi silami temeljili bolj na gospodarskih vezeh, trgovini, kulturnih odnosih. Če bi Turčija in PKK sklenila dogovor, bi lahko ustvarila model za politične rešitve v Siriji ter državah, kot sta Irak in Iran, kjer je več stabilnosti, a imajo svoje politične probleme, za palestinsko vprašanje in vprašanja drugod po svetu. Rešitev enega od najdlje nerešljivih konfliktov v regiji na osnovi zamisli, o katerih se razpravlja, demokracije in sobivanja turške in kurdske skupnosti, bi lahko pripeljala do rešitve drugih nerešljivih konfliktov. Če bi bila Turčija država, ki bi ji to uspelo, bi to njej in njenemu kurdskemu prebivalstvu okrepilo vpliv po svetu.

Omenili ste že pretekle propadle poskuse doseči mirovni sporazum, zadnja prekinitev ognja je propadla pred desetimi leti, PKK pa se je leta 2002 že razpustil, a se je nekaj let kasneje znova vzpostavil. Kako se trenutni razvoj razlikuje od preteklih izušenj?
Trenutno je še prezgodaj reči. V vseh preteklih mirovnih procesih turška vlada ni bila pripravljena sprejeti dejanskih ukrepov, nujnih za rešitev in zaradi katerih bi PKK in oboroženi boj postala nepomembna, tudi ko je v pogajanjih konceptualno oziroma teoretično v te ukrepe privolila. Tak primer je dogovor iz Dolmabahceja iz februarja leta 2015 (Palača Dolmabahce v Carigradu je nekdanji glavni administrativni center Otomanskega imperija, op. a.), glede katerega sta se strinjali turška in kurdska stran. Takrat so veliko govorili o demokraciji, razvoju in spremembi političnih razmer v Turčiji, da razlogi za obstoj organizacije, kot je PKK, ne bi več obstajali. Videli pa smo, kaj se je zgodilo v zadnjih desetih letih. Erdoganova vlada dogovora očitno ni uveljavila. Mislim, da so bili zaskrbljeni zaradi izgub na volitvah leta 2015 in naraščajočega kurdskega vpliva na severu Sirije, so pa vsaj na papirju prepoznali potrebne ukrepe. PKK je bil medtem sposoben spremeniti svoje ideje, bil je, kot ste omenili, celo pripravljen na razpustitev, a ko se politična vprašanja niso razrešila, se je skupina odločila vrniti. Takšne skupine pa ne padejo z neba, ampak imajo podporo med ljudmi. Tudi če bi se PKK razpustil ali bi bil poražen, bi se zato v primeru, da se razmere, zaradi katerih Kurdi v Turčiji podpirajo oboroženi odpor, ne bi spremenile, zgodilo le to, da bi njihova stališča zastopala neka nova skupina. To je torej politično vprašanje in zahteva politično rešitev. Tokrat bo drugače, če bo turška vlada pripravljena sprejeti potrebne politične ukrepe.

Drugače bi bilo lahko tudi zaradi dogajanja v Siriji. Pred nekaj dnevi so večetnične in večverske Sirske demokratične sile pod kurdskim vodstvom s prehodno sirsko vlado sklenile dogovor, ki je prvič v zgodovini sirske države priznal obstoj in pravice Kurdov kot skupnosti v Siriji. Ta dogovor tudi določa, da bodo institucije Sirskih demokratičnih sil in z njimi povezane civilne administracije integrirane v institucije prehodne vlade, ne pa razpuščene, ukinjene in vsekakor ne eliminirane z vojaškimi sredstvi. Sirske demokratične sile se nikoli niso borile proti prehodni vladi, po padcu Al Asada so zelo uspešno zmanjšale napetosti in obe strani sta jasno sporočili, da ne želita vojaškega spopada. Glede na to, da so Kurdi v Siriji, čeprav imajo svojo ločeno organizacijo, zgodovinsko povezani z Öcalanovimi idejami in kurdskim gibanjem v Turčiji pod vodstvom PKK-ja ter se pri njih filozofsko navdihujejo, je ta razvoj na eni strani postavil legitimizacijo pravic Kurdov in razrešitev vzrokov, zaradi katerih so prijeli za orožje, na dnevni red regije. Ti zgodovinski koraki v Siriji so PKK-ju dali razlog, da omehča stališča in popusti. PKK bi rad videl uspeh sirskih Kurdov. Številni pripadniki PKK-jevih gverilskih sil so umrli v obrambi Kurdov na severu Sirije pred Islamsko državo, glavni tak primer je bitka za Kobane pred desetimi leti. PKK je zato pripravljen na popuščanje, na katerega prej ni bil pripravljen, da bi sirskim Kurdom dal možnost postati polnopravni del sirske države in nove sirske družbe.

V primeru Turčije pa Erdogan pogajanja vidi kot pot do političnega uspeha. Želi spremeniti ustavo, da bi lahko spet kandidiral za predsednika, trenutno pa njegova koalicija za to nima dovolj glasov, zaradi česar potrebuje glasove prokurdske stranke. Ustavne spremembe pa bi omogočile nekatere zakonske in politične spremembe, ki jih želijo Kurdi v Turčiji, vključno z zmanjšanjem omejitev in zanikanja kurdske identitete v Turčiji. Na obeh straneh torej obstajajo dejavniki, ki bi lahko povzročili resnejšo predanost pogovorom. A treba bo preseči najbolj nerešljiv izziv v stotih letih turške politike. V zadnjih 40 letih je sicer opazen napredek na tem področju. A čeprav Kurdi v Turčiji zdaj lahko izražajo svojo identiteto in sodelujejo v politiki, kar je bilo v času, ko je PKK nastal, nemogoče, vprašanje ni rešeno. In ni jasno, ali bo turška vlada zmožna sprejeti spremembe, zaradi katerih bi bila sama ideja skupine, kot je PKK, in oboroženega boja, ki ga je vodila, zastarela.

Preden preideva k Öcalanovemu pozivu, bi vas vprašal, kaj se je spremenilo v položaju kurdske manjšine v Turčiji od konca sedemdesetih in predvsem od osemdesetih in devetdesetih let 20. stoletja, da je PKK v Öcalanovih očeh leta 2025 zastarel.
Treba je razumeti razmere, v katerih je nastal PKK. V Turčiji se je leta 1980 zgodil vojaški državni udar pod vodstvom zelo nacionalističnih, avtoritarnih vojaških častnikov s podporo članic Nata, ki so bile takrat za Turčijo zainteresirane le v smislu strateške vroče točke, na pa zaradi kakršne koli skrbi za demokracijo, pravice manjšin ali druge zaskrbljenosti za družbo v tej državi. In ta udar je povzročil zatrtje celotne politike in družbe v Turčiji. Politične stranke, sindikati, časopisi so bili zaprti, najhujšega zatiranja pa so bili deležni Kurdi. Uporaba kurdskega jezika je bila povsem kriminalizirana, dejansko je bilo nezakonito identificirati se kot Kurd, ali kakor koli izražati kurdsko kulturo ali identiteto. Obenem pa ni obstajal nikakršen zakonit, demokratičen način, na katerega bi lahko Kurdi – ali kdor koli drug – izražali svoje skrbi. PKK, ustanovljen leta 1978, za orožje ni prijel vse do leta 1984, po vojaškem udaru, samovoljnih aretacijah, mučenjih, montiranih procesih zoper njegove številne člane in aktiviste, po pobojih, izgonih in zapiranju kurdskih civilistov, ki sploh niso bili vpleteni v politiko, kaj šele oborožen boj.

PKK je bil tako odziv na zelo specifične politične razmere. Ne samo, da je konflikt turško vlado prisilil v priznanje obstoja kurdske skupnosti in tega da je ta skupnost državi lahko povzročila posledice za njen odnos do Kurdov, ampak je kurdsko skupnost tudi politiziral. PKK v osemdesetih in devetdesetih letih ni samo vodil oboroženega boja za kurdsko samoupravljanje in pravice Kurdov, ampak je množično politiziral kurdsko družbo, tako da so se običajni ljudje, ki sicer nikoli ne bi prijeli za orožje ali bili vpleteni v politično organiziranje, zavedeli, da so Kurdi, začeli so se udeleževati protestov, podpirali so svoje prijatelje, sorodnike in člane skupnosti, ki so bili del oboroženega boja. To je vodilo v razvoj zakonitih politik v devetdesetih letih, ko so nastale prve prokurdske politične stranke. A njihove poslance so aretirali, izvoljene funkcionarje so pobijali in zapirali, država jih je zatirala na vse možne načine, kljub temu pa so vztrajali. V devetdesetih letih in po letu 2000 sta tako istočasno obstajala oboroženo gibanje in naraščajoče zakonito politično gibanje na parlamentarni in lokalni ravni, skupnost pa se je organizirala tudi onkraj uradnih državnih struktur. To je postal ključni element PKK-jeve nove paradigme, ki jo je skupina sprejela po ponovni vzpostavitvi leta 2004. Ta paradigma ni temeljila na nastanku ločene kurdske države, ampak na modelu, po katerem bi Kurdi sodelovali v oblasteh, politiki in družbi držav, v katerih živijo, obenem pa bi se organizirali onkraj države in prek neposredne lokalno organizirane demokracije presegali model nacionalne države. Kljub vsemu zatiranju in napadom jim je uspelo razvijati ta model.

Ko je Erdogan na začetku prvega desetletja 21. stoletja prišel na oblast, je z namenom marginalizacije vojske, ki jo je kot islamist dojemal kot grožnjo, sprejel ukrepe, ki so odprli več prostora za demokratično politiko. In zaradi organizirane narave kurdskega boja je bil prisiljen te ukrepe uveljaviti tudi v primeru kurdske skupnosti. Njegova vlada je zaradi taktičnih računic in moči kurdske skupnosti morala ukiniti omejitve za kurdske medije in dopustiti malo več prostora za prokurdske politične stranke. Ko pa pridemo do drugega desetletja, obstaja kurdska parlamentarna in lokalna participacija, še vedno poteka tudi oboroženi konflikt in na začetku takratnega mirovnega procesa pride v Iraku in Siriji do vzpona Islamske države, pri čemer PKK in YPG, ti kurdski skupini, postaneta dejansko edina kopenska sila, ki je bila pripravljena in zmožna boriti se proti teroristični skupini, ki je ogrožala ne samo ljudi na Bližnjem vzhodu, ampak celoten svet. To močno povečanje mednarodne legitimnosti kurdskega gibanje in dejstvo, da odločitev kurdskih sil za boj proti Islamski državi ni bila le taktična, ampak je odražala njihovo zavzemanje za pravice vseh etničnih in verskih skupnosti, za svobodo za ženske in verski pluralizem proti skupini, ki je bila proti vsemu temu, jim je okrepilo politično moč. Tudi razvoj samoupravljanja na severovzhodu Sirije, kjer so kurdska, arabska, jazidska in krščanska skupnost ta model lahko udejanjale v praksi, medtem ko so se skupaj z mednarodno skupnostjo borile proti Islamski državi, je okrepilo politično legitimnost. Opustitev mirovnega procesa s strani Erdoganove vlade in posledični konflikt v Turčiji in Siriji sta bila hud udarec za kurdske skupnosti, smrti, pregon in razselitev so jih močno prizadeli, a vidimo, da severovzhod Sirije še vztraja, prokurdske politične stranke v Turčiji pa ohranjajo stopnjo podpore.

PKK-jev oborožni odpor, njegova politična vizija, uspeh v vojni proti Islamski državi in krepitev strank, gibanj in organizacij, ki bi se lahko navdihovale pri PKK-ju ali z njim delijo socialno bazo, a so nekaj drugega in obstajajo ločeno, kot recimo YPG na severu Sirije ali prokurdske stranke v Turčiji, vse to je pripeljalo do točke, ko je kurdski boj dosegel konec razmer, ki so obstajale v osemdesetih letih, ko nisi smel niti reči, da si Kurd, ali razmišljati o kurdski stranki. Stranke, gibanja in organizacije, ki so danes v ospredju in so jim izkušnje in ideje PKK-ja morda koristile, zdaj lahko na svojih področjih delujejo brez nekaterih omejitev, ki bi jih bile lahko deležne zaradi povezav z organizacijo, ki je bila kriminalizirana. Ko Öcalan pravi, da ni več potrebe po PKK-ju v isti obliki, pravzaprav pravi, da sta gibanje in skupnost, ki ga podpira, izpolnila dovolj svojih ciljev, da se lahko za preostale borijo z drugimi sredstvi prek različnih organizacij. In mislim, da je to stopnja politične zrelosti, ki jo le redko vidimo pri nedržavnih akterjih in oboroženih skupinah z revolucionarnimi ambicijami. Mislim, da to kaže na resnično prilagajanje političnim razmeram in na to, da bodo, kar koli se bo zgodilo glede razpustitve PKK-ja, kurdske skupnosti vztrajale pri svojih temeljnih pravicah in se za njihovo uveljavitev organizirale na vse načine, ki se jim zdijo potrebni, neodvisno od tega, kako se bodo imenovali ali kdo jih bo vodil.

Sorodna novica "V celi njihovi zgodovini ni Kurdov nobena stvar poenotila toliko kot Kobane"

Öcalan je v svoji februarski izjavi dejal, da sam prevzema, kot se je izrazil, "zgodovinsko odgovornost" za poziv k razorožitvi PKK-ja in povezanih oboroženih skupin. Kako kolektivna je bila ta odločitev, kdo vse je bil vpleten v njeno sprejemanje? Lahko razložite ta proces?
To je zelo kompleksna zadeva. Obe strani sta v tem procesu držali podatke izven dosega javnosti, dokler odločitve niso bile sprejete in so bile lahko predstavljene. Čeprav naj bi pogajanja trajala skoraj leto dni, nismo vedeli ničesar, dokler Bahceli ni o tem začel govoriti, nato pa je novinarjem uspelo izvedeti več in so zgodbo predstavili javnosti. Težko je torej vedeti natančno, kako je bila ta odločitev sprejeta, a glede na poročila se je Öcalan srečeval s predstavniki vlade in delegacijami stranke DEM, ki so ga zelo javno tudi obiskale v zaporu. Po poročilih je bil v stikih tudi z vsakodnevnim vodstvom PKK-ja v gorah iraškega Kurdistana, javno je bilo potrjeno, da jim je pisal pisma in da jih je PKK prejel. To nakazuje, da je v ozadju potekalo obsežno komuniciranje, in razumno bi bilo reči, da je politično in vojaško vodstvo PKK-ja vedelo za razvoj in bilo vključeno v pogajanja. Da bi se to zdaj realiziralo, bo moral PKK izvesti kongres, kot so storili po letu 2000, na katerem bodo uradno sprejeli odločitev za razorožitev in razpustitev. Ob razglasitvi prekinitve ognja po Öcalanovi izjavi so dejali, da želijo, da na kongresu sodeluje tudi Öcalan.

Ko torej pravi, da prevzema odgovornost za to, to počne kot ustanovitelj in vodja te organizacije ter nekdo, ki ima neopisljiv simbolični pomen za milijone Kurdov, ki podpirajo PKK in gibanje okoli njega, zato je njegova udeležba na tej stopnji spremembe gibanja pomembna, da bi bila ta odločitev legitimna znotraj samega PKK-ja in ne bi prišlo do odpadniških skupin ali nasprotovanja dogovoru. To je pomembno tudi zaradi podpore dogovoru znotraj kurdske družbe. Podporniki gibanja morajo videti, da njihovi vodje te odločitve sprejemajo na legitimen in uraden način. Pozitivni znaki za napredovanje bi bili izpolnjeni varnostni pogoji, da lahko PKK izpelje kongres, in izboljšanje Öcalanovih razmer, kar sicer ni nujno povezano z mirovnim procesom. Glede na mednarodno pravo in tudi turško zakonodajo bi morali imeti zaporniki pravico do sestajanja s svojimi odvetniki in sorodniki, turška vlada pa je več let zapored Öcalanu onemogočala komuniciranje z zunanjim svetom, saj so se bali, kaj bi lahko rekel. Vedo namreč, da je v času bivanja v zaporu ustvarjal okvirje za politično rešitev in nove modele za politično organiziranje, ki so bili uspešno uveljavljeni na jugovzhodu Turčije in severovzhodu Sirije, česar se je turška vlada bala. Zdaj, ko potekajo pogajanja, pa ni več izgovorov, da Turčija ne bi spoštovala svoje zakonodaje in mednarodnega prava ter Öcalanu dovolila odkrito komunicirati z zunanjim svetom. V kontekstu mirovnega procesa je pomembno, da ta komunikacija poteka do stopnje, ko lahko Öcalan nagovori svojo organizacijo in postane odločitev o razorožitvi in razpustitvi čim bolj legitimna.

Besedilo Öcalanovega poziva je takšno, da zveni bolj kot ukaz kot poziv ali vsaj kot nepovratna odločitev. Kako bo to vplivalo na pogajanja s Turčijo in kako odziven bo PKK-jev kader na terenu? Vodstvo v iraškem gorovju Kandil je od Öcalanovega zaprtja leta 1999 postalo vse bolj neodvisno.
Mislim, da je bila takšna izjava podana, ker so vse strani vedele, da jo bo PKK spoštoval. Ni ga vesolja, v katerem bi v javnost prišla takšna izjava, vodstvo PKK-ja pa zanjo ne bi vedelo in se z njo ne bi strinjalo. Zato je takoj po izjavi prišlo do razglasitve prekinitve ognja in izrecne oznanitve PKK-jevega izvršnega odbora, da bo izpolnil Öcalanov ukaz. To je napovedal, še preden je bila izjava objavljena. To so govorili že od oktobra, ko se je v Turčiji in mednarodnih medijih prvič govorilo o možnosti, da se bo Öcalan oglasil. To je bilo torej ves čas stališče vodstva PKK-ja, bili so vključeni v pogajanja, z Öcalanom so bili v stikih vsaj prek pisem, ki sem jih omenila, verjetno pa tudi prek drugih kanalov. Njihov odziv je bil tako pričakovan in najverjetneje pripravljen, preden je za vse skupaj izvedela javnost. To kaže, da je potekal resen politični proces, čeprav je turška vlada domači javnosti zatrjevala, da ni nikakršnih pogajanj in nikakršnega političnega procesa. Mislim, da se vsi strinjajo. Öcalan je podal svojo izjavo, PKK je sporočil, da jo bo spoštoval, in predstavil pogoje, po katerih bi to lahko storil. Ker pogajanja še trajajo, ne moremo z gotovostjo vedeti, kaj se bo zgodilo, a glede na izjave vodstva PKK-ja, tudi tiste pred tem pozivom, bodo politični in vojaški odločevalci v gorah naredili to, kar od njih Öcalan želi. Öcalan to organizacijo vodi že 45 let in zaveda se, kaj oni želijo. Kljub vse večji neodvisnosti, saj je bilo, kot sem rekla, Öcalanu onemogočeno komunicirati z zunanjim svetom, to ni bila individualistična odločitev. Gre za organizacijo, ki predstavlja več milijonov Kurdov v različnih delih Kurdistana in v diaspori in ki dobro razume, kaj ti ljudje želijo, razume pa tudi obstoječe politične razmere v Turčiji in regiji ter kaj lahko realno pričakujejo. Mislim, da bodo delovali na koordiniran način v podporo politični rešitvi tega konflikta, v okviru katere bodo pravice Kurdov in njihova participacija zaščitene, Kurdi pa bodo lahko svoje interese zagovarjali na zakonite načine v politični sferi. Kot ste omenili že sami, PKK se je v preteklosti že razpustil, spremenil je svojo ideologijo. Niso proti spremembam in uspešnejši so bili ravno, ko so se prilagajali razmeram, zato mislim, da ko rečejo, da se bodo razpustili in razorožili, bodo to zelo verjetno res storili.

Öcalan je v svojem pozivu krepitev moči in podpore PKK-ja v preteklosti pripisal "zaprtju demokratičnih političnih poti". Zakaj naj bi verjel, da je Ankara zdaj pripravljena ali voljna odpreti te poti? Oblasti namreč še vedno držijo kurdske politike v zaporu, konec lanskega leta pa so s položajev odstranili prokurdske župane v treh mestih zaradi obtožb povezav s terorizmom.
Mislim, da je govoril o razliki med temi razmerami in tistimi izpred 40, 50 let. Če položaj v Turčiji danes primerjamo z idealnim demokratičnim standardom, lahko vidimo, da Turčija nikakor ni demokratična država. Erdogan postaja vse bolj avtokratski, izvajajo se množične kršitve pravic kurdskih volivcev z odstranitvijo in zamenjavo njihovih izvoljenih predstavnikov. Poslanci, kot je Selahattin Demirtas, so še vedno v zaporu zaradi svojih političnih dejavnosti. Prepreke so velike, a Öcalan ne govori o idealnih demokratičnih razmerah. Pravi, da zdaj kurdske politične stranke lahko obstajajo in tiste, ki v Turčiji obstajajo, lahko ohranjajo podporo in so dejavne kljub vsemu političnemu zatiranju. Oblasti s položajev odstranijo in aretirajo župane in poslance, a njihove skupnosti jih vsakič znova volijo. Ne pozabimo, po državnem udaru je bilo tako za Kurde kot Turke, za vse, nemogoče organizirati politične stranke in sploh zakonito sodelovati v politiki. Zdaj pa je izrecno prokurdska politična tradicija stara več kot 30 let in ne samo, da lahko prokurdske stranke obstajajo, ampak se lahko razvijajo kljub zelo zatiralskim razmeram, kurdska skupnost pa zdaj ve, kako participirati v politiki, in se tudi dojema kot kurdska skupnost. Govorimo namreč o boju, ki se je začel v času, ko številni Kurdi sploh niso vedeli, da so Kurdi. Obstajajo zgodbe o kurdskih vodjah PKK-ja na samem začetku, ki jim je Öcalan ob prvem srečanju dejal "glejte, vi ste Kurdi, izhajate iz kurdske skupnosti, vem, da ste zdaj del turške levice, a glejte, kaj se dogaja v Kurdistanu, in zato je svoboden Kurdistan ključen za svoboden, socialističen Bližnji vzhod".

Razmere so se temeljno spremenile, zanikanja Kurdov ni več. Prokurdska politična stranka obstaja in je zelo močna in odporna. Lahko bi rekli, da so takšne razmere obstajale že v devetdesetih in po letu 2000 in leta 1993 je Öcalan že razglasil prekinitev ognja in dejal, da bi moralo priti do politične rešitve, a turška vlada tega preprosto ni želela. Tudi takrat so zapirali izvoljene predstavnike, obstajala je politična represija, kakršno vidimo danes, a takrat so obstajali tudi morilski odredi, povezani z državo, ki so na ulicah pobijali lokalne predstavnike, tudi poslance, zgolj zato, ker so predstavljali prokurdske stranke. Te stopnje nasilja ni več. Država je bila prisiljena narediti korak nazaj od takšnega zatiranja. Zdaj torej obstajajo priložnosti, ki prej niso. In če je bil v 80. in 90. letih oborožen boj nujen, da so lahko kurdske skupnosti branile svoj obstoj in se ubranile pred asimilacijo ter zatiranjem države in da je, lahko bi rekli, Kurdom omogočil, da so se politično organizirali, je zdaj politično organiziranje Kurdov tako uveljavljeno, da lahko vojaški konflikt Kurdom doseganje političnih ciljev celo oteži. Uporabnost oboroženega nasilja za to, da Kurdi dobijo prostor v političnem sistemu, ni več takšna, kakršna je bila. In Turčija ni edini kontekst. Če pogledamo 10 let nazaj, je PKK govoril o končanju vojne v Turčiji, medtem ko so se njegove oborožene sile v prvih vrstah borile proti Islamski državi v Iraku in Siriji. Zdaj pa ni skupine, kot je Islamska država, ki poskuša iztrebiti kurdske skupnosti v sosednjih državah. Sirski Kurdi imajo največjo vojsko v Siriji, Sirske demokratične sile so večje kot vojska prehodne vlade, imajo svojo lastno administracijo, sodelujejo v razpravi o prihodnosti Sirije. Zdaj so v še močnejšem položaju, kot so bili, in medtem ko sta jih gotovo navdahnila Öcalan in PKK, so postali edinstven sirski projekt, ki skuša najti prostor za sirske Kurde v tem zgodovinskem trenutku za Sirijo. Razmere so se torej res spremenile, čeprav to ne pomeni, da je vse razrešeno. A če današnje nedemokratične razmere, politično zatiranje in aretacije primerjamo z izzivi pred desetimi leti, kot je bila Islamska država, pred 20–30 leti, ko je bilo politično zatiranje veliko bolj nasilno, in pred 40-45 leti, ko nihče ni smel niti reči, da je Kurd, vidimo, koliko se je spremenilo.

V svoji izjavi je Öcalan dejal, da "resnična in vzdržna rešitev leži v priznanju identitet, svobode misli, demokratičnega organiziranja in vzpostavitvi socio-ekonomskih in političnih struktur znotraj resnično demokratičnih družbe in političnega okvirja". To zveni zelo splošna, zelo abstraktna zahteva. Kakšno konkretno vizijo turške države in družbe ta pozicija predpostavlja? Kaj je "resnično demokratična družba" po Öcalanu in ali lahko Ankara takšno vizijo sprejme?
Mislim, da Öcalan govori o spremembah, ki jih mora sprejeti država, a njegova zamisel demokratične družbe vključuje tudi politično organiziranje onkraj državnih struktur. Ne zahteva, da Turčija prizna te oblike organiziranja kot uradne in zakonite, ampak preprosto, da je dovolj demokratična, da pusti Kurde na miru, da lahko obenem imajo živahne skupnostne organizacije in participirajo v politiki v obstoječem sistemu. Kako bi bilo lahko to videti, vidimo, če pogledamo, kaj so prokurdske stranke počele med zadnjim mirovnim procesom. Junija 2015 so dobile največ poslancev v parlamentu do takrat, na lokalnih volitvah marca 2014 so osvojili občine. Razmeroma svobodno so sodelovali v zakonitih strukturah turške politike, istočasno pa so se v kurdskih pokrajinah skupnosti samoorganizirale, da bi tem oblikam politične participacije dodale politike in strukture, ki jih država morda ne bi priznala, a ji jih tudi ni bilo treba priznati. Morala je le pustiti kurdske skupnosti na miru in jim omogočiti, da same napredujejo in razvijajo, kar želijo. Takšen model dvojne moči je postal v nedavni zgodovini Turčije mogoč ne zaradi kakšne večje pravne ali institucionalne spremembe, ampak z ustvarjanjem bolj demokratičnih razmer. In kar kurdsko gibanje zdaj želi in kar Öcalan predlaga, je takšna stopnja demokracije, da država omogoči tako kurdsko politično participacijo znotraj sistema kot možnost civilnodružbenega organiziranja v skladu z osnovnimi načeli demokratičnega upravljanja, h katerim je Turčija kot druge članice mednarodne skupnosti zavezana z mednarodnimi sporazumi, predvsem tistimi, ki jih je sklenila z evropskimi institucijami.

Glavna zahteva je torej ta osnova raven demokracije. Ali bo država to lahko sprejela, pa je odprto vprašanje, in temu so namenjena pogajanja. V nedavni preteklosti so bila obdobja, ko je turška vlada pod vodstvom Erdogana kurdskim skupnostim bolj ali manj omogočila sodelovanje v politiki brez preveč vmešavanja in idealni izid mirovnega procesa bi bil institucionalizacija tega, da bi obstajale varovalke pred takšnim vmešavanjem, videli bi spremembe zakonodaje o izrednih razmerah in terorizmu, ki omogočajo kriminalizacijo prokurdskih političnih dejavnosti. Kar je pomembno, lahko bi prišlo do sprememb ustave. Te bodo sicer vključevale Erdoganovo željo, da je še naprej predsednik, Kurdi pa si želijo konec prepovedi uporabe kurdskega jezika v javnih ustanovah in šolah in redefinicijo identitete v Turčiji, da ne velja vsak človek v Turčiji za etničnega Turka, ker to preprosto ni res in tudi Erdoganova vlada se tega zaveda. Erdogan ima v svoji vladi ministre, ki pravijo, da so Kurdi. Danes v Turčiji ni nikogar, ki bi trdil, da v državi ne živijo Kurdi, ali da so Kurdi zgolj neka podskupina etničnih Turkov. To je bilo preseženo. Tudi ljudje, ki nasprotujejo PKK-ju, ne morejo reči, da Kurdi ne obstajajo. V tem procesu je na kocki ravno to, ali so te spremembe mogoče. Zgodovinsko gledano lahko rečemo, da je bil na tem področju dosežen napredek in obstaja možnost uspeha modela, ki ga predlaga Öcalan. Vse, kar zahteva od države, je nevmešavanje. Naj država ne reče, da Kurdi ne morejo imeti političnih strank, da ne morejo imeti županov ali govoriti kurdsko. In brez vmešavanja države bi se kurdska skupnost sama organizirala in dosegla to, kar želi. Gre torej za neko ravnotežje med priznanjem osnovnih temeljnih demokratičnih pravic za vse in udejanjanjem teh pravic in oblikovanjem lokalne samouprave, ki si je Kurdi želijo, a znotraj obstoječih meja in struktur Turčije, ki se ne bi spreminjale. Gre za razumen kompromis v skladu z domačimi in mednarodnimi pravnimi obveznostmi Turčije ter željami kurdskih skupnosti in je zelo mogoč, če bo vlada le imela politično voljo, kar bomo izvedeli v prihajajočih mesecih.

Kako pomembno je sploh kurdsko vprašanje za Turčijo, politično, družbeno, gospodarsko? Je to osrednje vprašanje?
Lahko bi rekli, da je to glavno vprašanje, saj vpliva na vsa ostala politična, gospodarska in družbena vprašanja. Raziskava možganskega trusta Inštitut za demokratični napredek je recimo ugotovila, da je ta konflikt Turčijo stal več tisoč milijard dolarjev zaradi porabe, gospodarskih izgub, vpliva na mednarodno trgovino in gospodarske vezi, proti Turčiji so bile tudi sprejete sankcije, ko je napadla severno Sirijo. Konflikt torej prispeva h gospodarskim težavam in težavam Turčije v mednarodnih odnosih, vpliva na njen mednarodni ugled, Turčija je vdrla v dve sosednji državi, drugim je grozila, konflikt je tudi zelo dolgo v osrčju težavnih odnosov Turčije z Evropo, predstavljal je problem v njenih odnosih s prevladujočimi silami, kot so ZDA in Rusija. To vprašanje je povezano z vsemi ostalimi političnimi, družbenimi in gospodarskimi težavami Turčije, njegova razrešitev pa bi vse te težave omilila. Rešitev bi prinesla velike gospodarske priložnosti, ne samo v Turčiji, ampak tudi v iraškem Kurdistanu in na severovzhodu Sirije. Mednarodni status Turčije bi se izboljšal, tudi članstvo v EU-ju, ki si ga je Turčija dolgo želela, bi bilo po mojem mnenju veliko verjetnejše, če v Turčiji ne bi bilo aktivnega oboroženega konflikta in zatiranja etnične skupine. Če pogledamo zadnjih 20–25 let ameriško-turških odnosov, vidimo, da so bili zelo močni, dokler ZDA niso ugotovile, da nihče razen sirskih Kurdov ni bil zmožen in pripravljen boriti se proti Islamski državi, pri čemer se je Turčija namesto tega, da bi prispevala k tej kampanji in se predstavila kot možna alternativa, odločila podpreti radikalne islamiste v boju proti Kurdom v Siriji. Rešitev konflikta bi torej vplivala na številne probleme, s katerimi se Turčija spopada, bodisi neposredno bodisi posredno. Medtem se povsod po svetu, ne samo v Turčiji in na Bližnjem vzhodu, krepi agresivnejši nacionalizem, in če bi prišlo do te rešitve v Turčiji, ki bi pomenila tesnejše sobivanje in nekaj več razumevanja, to ne bi vplivalo samo na družbene in politične težave v tej državi, ampak bi lahko postal model za razrešitev konfliktov drugod. Ker je ta konflikt v Turčiji vplival na vse vidike družbe, politike, gospodarstva in mednarodnih odnosov, bi bili z rešitvijo vsi na boljšem.

Omenili ste osebne politične interese predsednika Erdogana. Po poročilih si želi referendum o spremembi ustave, ki bi mu omogočila, da ostane na položaju onkraj trenutne omejitve števila mandatov. Je ta interes, ki se omenja v okviru tega mirovnega procesa, na neki način tudi priznanje vse večje politične moči Kurdov v Turčiji?
Da, mislim, da je priznanje tega. Prokurdsko politično gibanje in njegovi podporniki so pokazali, da so lahko ključni element na volitvah. Na lokalnih volitvah leta 2019 je glavna opozicijska stranka CHP prvič po več letih vladanja AKP-ja osvojila položaj župana v Carigradu in Ankari ravno zaradi podpore prokurdskih strank in njihovih volivcev. Na predsedniških in parlamentarnih volitvah leta 2023 se to zaradi več razlogov ni zgodilo. Strategija CHP-ja in prokurdskega političnega gibanja je bila zelo komplicirana, številni kurdski volivci niso razumeli, zakaj jih pozivajo, naj glasujejo za stranko CHP, ki je bila zgodovinsko zelo protikurdska. Sprejeta je bila tudi strateška odločitev za umik kandidature na predsedniških volitvah, kar, če pogledamo za nazaj, ni bila najboljša odločitev prokurdskega gibanja in je dodatno zmedla volilno bazo. Nato pa so na lokalnih volitvah leta 2024 glasovi Kurdov v večjih mestih dosegli, da je na oblasti ostal CHP in se na položaje ni vrnil AKP. Tako glavna opozicijska stranka CHP kot Erdogan in AKP vedo, da so kurdski volivci pomemben blok. Še posebej Erdogan želi spremembo ustave, a provladno zavezništvo v parlamentu skupaj nima dovolj sedežev, da bi jo dosegla brez referenduma. Če bi prokurdski blok glasoval skupaj s provladnim, pa bi imeli dovolj glasov za ustavne spremembe brez referenduma in to je del Erdoganove računice. Ob tem po mojem mnenju misli, da bi – če bi dosegel te spremembe in bi posledično spet lahko kandidiral, obenem pa bi tudi enkrat za vselej politično razrešil kurdsko vprašanje – tudi v bolj demokratičnih razmerah na povsem pošten način zmagal, saj bi bil dovolj priljubljen. Če pogledamo 25 let njegove vladavine in vse politične obrate glede kurdskega in drugih vprašanj, vidimo, da je bil njegov temeljni cilj vedno ostati na oblasti, ne pa nacionalistične, islamistične ali druge politike. To je treba upoštevati, da razumemo, zakaj zdaj to počne. Kurdsko prebivalstvo v Turčiji je postalo politični dejavnik, ki lahko vpliva na usodo večjih turških strank.

Ali lahko razumemo odnose med PKK-jem in Turčijo brez upoštevanja razmer Kurdov v Siriji in Iraku? Kako bi morebitna sprava med PKK-jem in turškimi oblastmi vplivala nanje?
Ne moremo. Za Turčijo je to v osnovi vprašanje kurdske identitete, zato lahko tudi Kurdi izven meja Turčije in celo Kurdi, ki so bolj naklonjeni Turčiji in nasprotujejo PKK-ju, predstavljajo grožnjo tem elementom turške države in družbe, ko izrazijo kurdsko identiteto. Tudi, ko je leta 2017 regionalna vlada iraškega Kurdistana, predvsem stranka KDP (Demokratična stranka Kurdistana), ki ima s Turčijo zelo pozitivne odnose, izpeljala referendum o neodvisnosti, je bila Turčija zelo sovražna ideji, da bi bili iraški Kurdi neodvisni. Takrat je imela turška vlada zaradi te odločitve najslabše odnose z vodstvom iraških Kurdov. Turčija kot še bolj nevarno dojema pokrajino v Siriji pod kurdskim vodstvom, ki ima ideološke in zgodovinske povezave s PKK-jem. Turški voditelji so večkrat dejali, je bila napaka dopustiti iraškim Kurdom, da imajo svojo avtonomno pokrajino, in da v Siriji te napake ne želijo ponoviti. Dokler bosta kurdska identiteta in kurdsko samoupravljanje predstavljala grožnjo turški identiteti in turški oblasti v Turčiji, bo to problem za odnose Turčije z drugim kurdskim prebivalstvom, ne glede na to, kako naklonjeni so ti prebivalci turški vladi.

Na tem področju opažamo napredek, saj Kurdi v Iraku in Siriji vedo, da jim bo rešitev kurdskega vprašanja v Turčiji pomagala okrepiti avtonomijo in samoupravljanje, ki ju že uživajo. Zato so se voditelji iraških Kurdov, tako v KDP-ju kot PUK-u (Domoljubna zveza Kurdistana), dveh glavnih strankah, sestali z delegacijo stranke DEM, ki se je srečala z Öcalanom, Öcalan jim je poslal pisma, sestali so se tudi s turškimi predstavniki. V iraškem Kurdistanu izkoriščajo svoj položaj kurdske entitete, ki ima pozitivne odnose s Turčijo, da si prizadevajo za rešitev tega konflikta, saj bi to izboljšalo njihov regionalni položaj. Konflikt ne bi več potekal na njihovem ozemlju, Turčija pa ne bi več imela latentnega protikurdskega sentimenta, ki bi ogrožal njihove regionalne interese in ambicije po razvoju samoupravljanja. V Siriji pa recimo Mazlum Abdi, vodja Sirskih demokratičnih sil, ki ima ozadje v PKK-ju in odkrito govori o svojem delovanju v gibanju in poznavanju Öcalana, že več let pravi, da mora Turčija mirno razrešiti svoj konflikt s Kurdi, da bi lahko sirski Kurdi dosegli politično rešitev v Siriji brez tujega posredovanja. Ko je Öcalan podal svojo izjavo, je Abdi izrazil upanje, da bo to Turčiji in tamkajšnjim Kurdom prineslo mir in odstranilo pretvezo za turške napade na severovzhod Sirije. Ni naključje, da je sirska prehodna vlada, ki je zelo blizu Turčiji in je ravno zaradi odnosov z njo lahko prišla do te točke, dogovor s Sirskimi demokratičnimi silami lahko dosegla šele po napredku v mirovnem procesu s PKK-jem. Čeprav je Turčija še vedno nekoliko destruktivna sila v Siriji, saj na severovzhodu še vedno napada Sirske demokratične sile, njen umik nasprotovanja temu dogovoru kaže, da prihaja do napredka.

Iraški in sirski Kurdi torej hočejo mir v Turčiji tako zaradi napredovanja in varnosti Kurdov na drugi strani meje kot izboljšanja njihovih lastnih razmer in njihove zmožnost političnega delovanja v Iraku in Siriji brez turškega vmešavanja. Iraški Kurdi so posredniki v tem procesu že od devetdesetih let, sirski Kurdi pa so bili, mislim da, ključni v prepričevanju ZDA in evropskih držav, da je mirovni proces v njihovem interesu, in prepričevanju PKK-ja, da pristane na več popuščanja, da bi zaščitili to, kar imajo Kurdi na severu Sirije. Ta vprašanja bodo vedno povezana, dokler bo Turčija kurdsko identiteto dojemala kot grožnjo. Mir v Turčiji in preobrazba odnosov med Turčijo in njenimi kurdskimi državljani bosta pomenila tudi drugačne odnose med Turčijo in Kurdi v drugih delih regije, kar bi bilo lahko zelo pozitivno za vse vpletene. Uspeh tega mirovnega procesa je ključen za uspeh Kurdov v Iraku in Siriji. Če bodo pogajanja propadla, pa bomo videli, tako kot po propadu zadnjega mirovnega procesa leta 2015, da bo Turčija v odziv na propad in z namenom zasledovanja svojih ultranacionalističnih in ekspanzionističnih politik spet napadla Kurde v Iraku in Siriji.