Udeleženci mednarodnega simpozija "11. september 1973 v Čilu: 50 let po državnem udaru", ki je potekal na Filozofski fakulteti v Ljubljani, so se strinjali, da je ta dogodek oznanil začetek nove dobe v svetovni zgodovini, ki še vedno potrebuje premislek. "Še posebej v današnjem času," dodaja Geršak, "ko se spopadamo s krizo reprezentativne demokracije in ko obrat k avtoritativnim vladam ni nepričakovan."
Simpozij je združil strokovnjake iz Slovenije in tujine ter prek različnih tem, od geografije do sociologije, prava in feminizma, osvetlil trenutno politično ozračje v Čilu ter ozadje in posledice državnega udara, ko je vojaška hunta pod vodstvom generala Augusta Pinocheta krvavo opravila z demokratično izvoljeno socialistično vlado Salvadorja Allendeja.
Celina državnih udarov
Letos mineva tudi 200 let, odkar je ameriški predsednik James Monroe v letnem poročilu kongresu razglasil, da morajo evropske države spoštovati interese Združenih držav Amerike na zahodni hemisferi. T. i. Monroejeva doktrina je postala osnova za diplomatske, vojaške in druge posege, s katerimi so ZDA skušale zaščititi svoje interese v Južni in Srednji Ameriki. Tudi v Čilu, kjer je vlada Richarda Nixona podprla Pinochetov državni udar.
"Seznam vojaških državnih udarov v Južni Ameriki je predolg, da bi ga tukaj prebral," je v uvodu dejal Darij Zadnikar, ki je na predavanju podal pregled jugoslovanske in slovenske zunanje politike do Latinske Amerike. "ZDA so po drugi svetovni vojni svoj intervencionizem opirale predvsem na pojmu antikomunizma, ki so ga očitali vsakomur, ki je nasprotoval njihovim interesom in interesom lokalnih oligarhij."
Jugoslavija je bila naklonjena Allendejevemu konceptu demokratičnega socializma in je kot eden od pomembnih akterjev neuvrščenega gibanja obsojala nasilne posege ZDA ter podpirala protikolonialistične osvobodilne težnje. "V svoji zunanji politiki Jugoslavija ni sledila klasični marksistični doktrini, ampak je bila na neki način zelo sodobna, celo v današnjem razumevanju protikolonialne politike," je poudaril Zadnikar. "Tako se je npr. zelo razlikovala od Kube, ki je bila sicer članica neuvrščenega gibanja, a je v njem izrazito poudarjala politično usmeritev Sovjetske zveze."
Družbeni izbruh na ulicah Čila
Čile je za Urugvajem druga najbogatejša država v Južni Ameriki, a obenem država velikih dohodkovnih razlik. Vse višji stroški bivanja, šolanja in zdravstvene oskrbe so na ulice Čila pognale predvsem mlade, ki so zahtevali pravičnejšo družbo. Na protestih leta 2019, imenovanih "estallido social" ali družbeni izbruh, so predvsem študentska in staroselska gibanja terjala spremembe vse bolj neenake čilske družbe. Ena od glavnih zahtev je bila sprememba ustave, ki jo je leta 1980 sprejela Pinochetova vojaška diktatura.
Leta 2022 se je v Čilu zgodil še politični preobrat, ko je na predsedniških volitvah zmagal kandidat levice Gabriel Boric. Boric, ki je najmlajši izvoljeni predsednik Čila in kandidat, ki je prejel največ glasov volivcev, je politično kariero začel v študentskem gibanju, kjer je odigral ključno vlogo pri sprejetju dogovora o posvetovalnem referendumu leta 2020, kjer je za spremembo ustave glasovalo 78 odstotkov volivcev.
"Ustava se spreminja s tresočo roko"
Samo Bardutzky s pravne fakultete je poudaril, da se države spreminjanja ustave načeloma lotevajo izredno previdno, nekatere pa so za to uporabile zelo inovativne postopke. Poleg Čila je navedel Islandijo, ki se je po finančni krizi leta 2008 spreminjanja ustave lotila zelo transparentno in v največji možni meri upoštevala mnenja državljanov, in Irsko, ki je pri presoji zelo zaupala strokovnjakom javnega mnenja.
Ljudstvo Čila je leta 2021 za prvi poskus spreminjanja ustave pooblastilo 155-člansko ustavodajno skupščino, ki je bila v celoti neposredno izvoljena. "V njej so prevladovali politično neopredeljeni člani, ki so bili ozko usmerjeni v določeno problematiko, kar ni bila najboljša iztočnica za to, da bi na koncu nastal koherenten dokument," je opozoril Bardutzky. "V skupščini so bile tudi šibko zastopane stranke na desnici, kar je bila slaba popotnica za proces, za katerega se je vnaprej vedelo, da bo moral biti potrjen na referendumu z obvezno udeležbo."
Proces odločanja je bil zelo transparenten in decentraliziran, a so ga prav zato volivci dojeli kot kaotičnega, saj so bili predlogi posameznih odborov na plenumu skupščine mnogokrat zavrnjeni ali vrnjeni v obravnavo. "Prav tako so se mediji osredinjali na senzacionalistične teme, zato je ljudstvo izgubilo zaupanje," je dejal Bardutzky, "kampanja proti progresivni ustavi pa je imela tudi veliko bogatih donatorjev."
V revidiranje ustave prvič vključena staroselska ljudstva
Politični vodja staroselskega ljudstva Mapučev Aliwen Antileo, ki je sodeloval pri spreminjanju ustave, je povedal, da se v postopku revidiranja ustave sodelovali trije akterji, ki doslej niso imeli glasu odločanja. Bistveni del gibanja so postale ženske, ki so v skupščini zasedle polovico sedežev, neodvisni in nestrankarski predstavniki ter staroselci. Antileo poudarja, da staroselska ljudstva nimajo ustavno zagotovljenih pravic in v ustavi nikoli niso bila omenjena.
Prvi poskus spreminjanja ustave se je izjalovil. "Država ni bila pripravljena sprejeti tako napredne ustave," je povedal Antileo. Vlada je razpisala nov postopek revidiranja ustave in ustanovila novo skupino, kjer so prevladovali člani političnih strank. "Nova sestava sveta je bil popolnoma drugačna, večino so imele desne stranke, zmanjšal se je delež žensk, neodvisnih predstavnikov ter staroselskih ljudstev," je poudaril Antileo. "Pri drugem predlogu ustave je šlo za revanšizem nasprotnikov, ki so zavrnili vse naše predloge, zato smo ljudi pozvali, naj glasujejo proti."
Tudi drugi predlog ustave so lani decembra čilski volivci zavrnili. Predsednik Gabriel Boric napovedal, da revidiranja ustave ne bo nadaljeval, saj noben predlog ni uspel združiti Čilencev.
"Gre za reparacijo škode, ki je bila storjena našemu ljudstvu"
Z udeležbo v ustavodajni skupščini so staroselska ljudstva ponovno pridobila politični glas, ki ga niso imela od vlade Salvadorja Allendeja. Takratna leva koalicija strank Ljudska enotnost je po prihodu na oblast leta 1970 začela kmetijsko reformo, kjer je v proces redistribucije ozemlja politično vključila staroselska ljudstva, sprejela zakon o staroselcih ter ukrepe za izboljšanje njihovega gospodarskega in socialnega položaja.
"Allendejevi ukrepi so naleteli na močno medijsko protipropagando," je povedal Christian Roman Huenufil, ki je v Čilu dejavno sodeloval z različnimi organizacijami ljudstva Mapuče. "Ta je že oznanjala državni udar, ustvarjala ozračje političnega konflikta ter staroselce skušala prikazati kot državne sovražnike." Boj za pravice staroselskih ljudstev je po Pinochetovem državnem udaru zamrl.
"Vizija Pinochetove vlade je bila, da se moramo integrirati v širšo čilsko kulturo, kar smo dojemali kot prisilno asimilacijo," je poudaril Antileo. Vojaški udar leta 1973 je sprožil protireformo, ki je zemljo predala zasebnikom in gospodarskim družbam. "Ekonomski neoliberalni model, ki so ga vzpostavili z ustavo leta 1980, je v nasprotju z vizijo narave, ki jo imamo staroselci," je poudaril Antileo. "Škoda, ki so jo povzročili materi Zemlji, je bila ogromna."
Pinochetova vlada je gospodarske spremembe naložila skupini čilskih ekonomistov, izobraženih v ZDA, t. i. "čikaškim fantom", ki so z neoliberalnimi ukrepi usmerili Čile v prosti trg, varčevalne ukrepe in privatizacijo.
Vlada je spremenila tudi zakonodajo o vodi in jo prepustila prostemu trgu, kar se je izkazalo kot trajnostno škodljivo, je na predavanju o geografskih značilnostih Čila navedel geograf Dejan Cigale. Vodilne gospodarske dejavnosti, kot sta rudarstvo in kmetijstvo, so močno odvisne od vode, kar otežuje tudi dolgotrajna suša, ki traja že od leta 2010. Zaradi pretiranega črpanja podtalnice so še posebej prizadete manjše in podeželske skupnosti.
V sedemdesetih in osemdesetih letih je bila sprejeta tudi zakonodaja, ki je bila izrazito naklonjena tujim naložbam v rudarstvo, izvozno najpomembnejšo dejavnost Čila, a je največje podjetje za pridelavo bakra CODELCO kljub vsemu ostalo v državnih rokah.
Boj za pravice in vračanje ozemlja
"Pri odporu staroselskih ljudstev v Čilu gre za dvojni proces," poudarja Antileo. "Staroselci želimo oživiti svojo kulturno, politično in versko identiteto, po drugi strani pa želimo vzpostaviti nov odnos s širšo čilsko družbo." V prvem ustavodajnem procesu leta 2021 so tako želeli poudariti večkulturni in večnacionalni značaj Čila. "Poudarjamo svojo pravico do samoodločbe, a ne zagovarjamo odcepitve," je poudaril Antileo.
Staroselci svojega političnega boja ne bodo končali. "Treba se bo ponovno združiti in predstaviti naše zahteve tako na lokalni, regionalni kot državni ravni in reforme nadaljevati postopoma," je sklenil Antileo.
Vse boljše akademsko sodelovanje
Darij Zadnikar je opozoril, da je Slovenija zanemarila odnose z Latinsko Ameriko. "Slovenija se je z usmeritvijo na Zahod odpovedala strateški prednosti, ki jo je podedovala od gibanja neuvrščenih," je povedal Zadnikar in slovensko zunanjo politiko opisal kot "kolonialno servilnost" do Bruslja in Washingtona. "Slovenija lastne zunanje politike do Latinske Amerike nima, kar kaže tudi to, da ima tam le dve veleposlaništvi, in sicer v Argentini in Braziliji."
A bleda zunanja politika ne odraža povezanosti Slovenije z Latinsko Ameriko, poudarja Zadnikar: "Obstajajo izredno močne mednarodne povezave ali 'civilnodružbena zunanja politika', saj so raznovrstna družbena gibanja stkala močne akademske vezi ter še posebej solidarnostne povezave s staroselskimi gibanji."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje